Kam so vse srečne krave šle?

Dušan M. Z. Badovinac: Izgubili smo sočut­je, zato je žrtvovanje samo­umevno, tako sebe kot živali.

Objavljeno
08. maj 2015 14.13
Katerina Vidner Ferkov, Delo.si
Katerina Vidner Ferkov, Delo.si
Slovenski ljudski reki pogosto vključujejo besedo maslo. Naj ti gre kot po maslu, si voščimo ali pa menimo, da ima nekdo maslo na glavi. Kuhano maslo je ena najstarejših oblik konzerviranja pomembne maščobe, ki jo uporabljamo kot sestavino jedi, mazilo ali celo zdravilo. Naši stari starši ali starši še vedo, kaj je to kuhano maslo oziroma ghee. Z njim se predano ukvarja Dušan M. Z. Badovinac. Njegova pripoved o kuhanem maslu razkriva tudi naš odnos do živali, kmetijstva, narave in predvsem do nas samih.

Kako ste prišli v stik s kuhanim maslom oziroma gheejem? Kaj vas je tako pritegnilo, da je to postala vaša življenjska zgodba?

V prvem letniku fakultete sem živel pri kolegu, ki mu je mama prinesla iz Indije malo pojočo posodo. Takoj me je pritegnila. Imel jo je na klubski mizici kot odlagališče za drobnarije. Ko sem ga vprašal, kaj je to, mi je obljubil, da mi bo pokazal, kako se uporablja kot inštrument. Takoj sem se odločil za obisk tečajev pojočih skled, nadaljeval pa z učenjem igranja na gonge. Ukvarjati sem se začel tudi z jogo.

Delo z zvokom me je osebnostno spremenilo, postal sem bolj dovzeten za stvari v svoji okolici. Od nekdaj sem se rad družil s starejšimi od sebe in tako sem na pikniku spoznal prijetnega človeka, s katerim sva takoj našla skupne teme za pogovor. Povabil me je na obisk in prav pri njem sem prvič videl, da nekdo kuha ghee. Nekaj mi ga je podaril, in ker me je navdušil, sem poskušal o njem zbrati čim več podatkov. Spoznal sem, kako pomembno je počutje krave za dober ghee, ki ga imenujemo tudi esenca narave. Krava potrebuje svobodo, naravo, mir, da prežvekuje, sonce; veliko je dejavnikov, ki vplivajo na kakovost mleka in s tem masla. Zelo pomembno je tudi, kakšna je njena prehrana. Ghee je nekakšen destilat mleka, je čisto olje, ki je zelo trajno, rok trajanja je lahko resnično izjemno dolg.

Vse te lastnosti gheeja so me popolnoma prevzele, zato sem prosil kolega Gorana, ki mi je pokazal kuhanje masla, da bi kupila domače kmečko maslo in ga naredila nekaj več. Vsak od naju je vložil petdeset evrov. Moj namen je bil, da ghee podarim ljudem, ki so obiskovali moje zvočne kopeli, kot darilo za božič. Odziv obdarjencev je presegel pričakovanja. Neko gospo je spomnil na otroštvo, na mamo in babico, lonček s kuhanim maslom je bil zanjo prava skrinjica spominov. Drugim sta bila všeč okus in vonj. Prosili so me, ali ga lahko dobijo kaj še za plačilo. Skuhali smo večjo količino in kozarce preprosto opremili s kravico in kontaktom Gorana in mene. Gospod iz Zagorja nas je poklical, da bi ga rad imel v svoji trgovini. Takrat smo se srečali z vsemi predpisi in zakonskimi kriteriji za mlečne izdelke.

Predpisi v prehrani varujejo človeka, s tem ko skrbijo za varnost hrane. Kaj pa krave, ki so vir tako pomembnega dela prehrane, kot so mlečni izdelki?

Prej smo maslo za ghee kupovali od slovenskih in hrvaških kmetov. Kupci so nas spodbujali k temu, da si pridobimo tudi ekološki certifikat. Začeli smo podrobno raziskovati naš prostor in ugotovili, da še ni pravega motiva oziroma ni trga, ki bi več naših pridelovalcev mleka spodbujal k ekološkemu načinu pridelave. Mislili smo, da bo naš projekt padel v vodo, ker v Sloveniji in na Hrvaškem nismo mogli dobiti ekološke surovine.

Kako to? Ali v Sloveniji ni možnosti za ekološko usmerjeno mlekarstvo?

Škofjeloške mlekarne in Planika imajo ekološko mleko. Nimajo pa smetane in surovega masla, ki bi ga lahko prodali zunaj lastnega povpraševanja. Tega ni veliko. Mi pa nismo bili zadosten razlog, da bi začeli s kmeti sodelovati, jih spodbujati k ekološkemu načinu dela in jim hkrati zagotavljati odkup. Zato smo raziskovali naprej, predvsem v zahodni Evropi, kjer je ekološki način živinoreje že bolj uveljavljen. Sledilo je pol leta intenzivnih poizvedb in dopisovanja z različnimi dobavitelji o tem, kako poteka ekološka pridobitev mleka. Vzpostavili smo stik z nemškim Biolandom. V Nemčiji imajo tri kategorije Naturland, Bioland in Demeter, ki je oznaka za najvišjo ekološko kakovost. Napisani so pravilniki, ki pojasnjujejo, kako mora kmetija ravnati s kravami, da se mleko uvršča v kategorijo Bioland. Temu sledi tudi odkupna cena, ki je višja. V tej ekološki kategoriji krava ni nikoli privezana, ima dovolj prostora tako zunaj kot znotraj. Teleta nikoli ne ločijo od mame. Mladiča od krave ne odstavijo, dokler se ne konča naravni ciklus dojenja. Ne uporabljajo silaže in antibiotikov. Piše, da se za zdravljenje krav uporabljata tudi homeopatija in akupunktura.

To, kar ste povedali, je za večino Slovencev znanstvena fantastika, in še v takšni državi, kot je Nemčija. Ste si kakšno kmetijo tudi ogledali?

Za obisk kmetije sem se odločil, ko sem bil na izletu po Nemčiji. Če se ne motim, imajo v Nemčiji približno 380 kmetij Bioland. Kakor sem omenil, mora imeti žival dovolj prostora, tudi pozimi jih kmet dvakrat na dan spusti na prosto v ustrezno ograjen prostor. Krave se morajo razgibati tudi, ko je sneg. Pašna prehrana mora biti zagotovljena aprila oziroma marca, prav tako ustrezna pašna površina ali vnaprej pripravljena ustrezna prehrana. Velja poudariti, da takšne kmetije v Nemčiji obstajajo že trideset let.

Kako ste to sprejeli kot nekdo, ki je odraščal kot podeželski fant na veliki družinski kmetiji?

V Nemčiji so bili celo malce užaljeni, ker sem jih nenehno spraševal, zanje je tak način že samoumeven. Zame je ekologija osebna izbira načina živ­ljenja. V Beli krajini takšnih kmetij še ni.

Torej je večina krav vse življenje privezana na verigi v zaprtem prostoru?

Natanko tako, in ne samo v Sloveniji, tudi v Nemčiji večina krav živi tako. Sam pravim, da je najpomembnejši volilni listič tisti v naši denarnici. Kam vlagamo svoj denar, kakšne izdelke kupujemo in koga podpiramo. Manj damo za kvaliteto kot kvantiteto. Sam opažam, da ko odrastemo, ne potrebujemo ne vem koliko hrane, predvsem potrebujemo kakovost. Mi lahko izvolimo ekološkega kmeta, s tem ko podpiramo ekološke projekte, kot so Letni časi, ekološka tržnica v Mariboru in podobno. Več ko nas bo na takšnih dogodkih, večja bo spodbuda za ekološke kmete. Spomnimo se, včasih je bilo vse ekološko. Moja babica, ki ima letos osemdeset let, mi je o tem pripovedovala. Veliko je odvisno tudi od naših navad. Prej, ko sem naročil kozarec vina, sem pozabil vprašati, ali imajo ekološko. Običajno vino je škropljeno najmanj desetkrat, to vem, ker smo imeli vinograde in sem to počel skupaj s krušnim očetom. Na leto smo porabili tri tisoč litrov škropiva, pa smo imeli samo osemsto trt. Zdaj pa si predstavljate, koliko vinogradov je v Sloveniji in kakšna je poraba. Ni vprašanj, so samo odgovori. Drugi Newtonov zakon, ki govori o akciji in reakciji, je ključen. Najpomembnejše delo je delo na sebi, kaj jemo, s kom se družimo, kako dihamo in kaj kupujemo.

Vaš zadnji projekt združuje semena koruze in kuhano maslo oziroma ghee. Je pokovka res stara več kot pet tisoč let?

Tako kažejo arheološke najdbe v Južni Ameriki. Pokovke niso le jedli, uporabljali so jo tudi za ustvarjanje ogrlic in vedeževanje. Mi z izdelkom želimo povedati več stvari, najprej, da ljudje vzpostavijo stik s semeni. Lahko jih namreč tudi posadite. Pa tudi to, da si prigrizke pripravljamo sami. Ekološko koruzo za pokovko smo iskali vsepovsod po Sloveniji in je ni veliko. Povezali se bomo z našo semensko banko Amarant in Eko semensko iniciativo. Lahko kupite vrečko petdesetih semen, ne cele vreče. Zrno za pokovko je namreč drugačno od tistega, ki ga uporabljamo na primer za polento.

Ste bili presenečeni nad tem?

Poglejte, majhni smo. Poslali smo ne vem koliko elektronske pošte vsem, ki bi nam lahko pomagali, pa ni bilo uspeha.

Ob izdelku ste napisali, da podpirate projekt Svobodna kravica. Krave, ki vse življenje dajejo mleko, potem peljejo pod nož. Le zelo redke dobijo zatočišče.

Ljudje, ki dajejo zavetišče kravam, da dočakajo naravno smrt, živijo skromno. Pravzaprav zelo skrom­no, lahko rečem trikrat skromno. Naša organizacijska oblika je Zavod za zdravo življenje in delujemo v tej smeri, da dobiček usmerjamo za dobronamerne akcije. Za začetek bomo za to namenili petino sredstev od prodanega izdelka. Prej si tega nismo mogli privoščiti, zrasli smo brez evropskih sredstev, posojil ali podpore staršev. Bilo je garanje in veliko razdajanja. Ves denar smo vlagali v razvoj. Do zdaj smo že dvakrat nakazali ljudem, ki imajo zavetišča za krave. Vsaka krava predstavlja stroške, treba jo je prehraniti v vseh letnih časih. Kmet dobi od mesarja za odrabljeno mlekarico petsto evrov. Toliko stane odkup, ampak tiste, ki so že odkupljene, je treba vzdrževati.

V Indiji pravijo, da od kogar mleko piješ, postane tvoja mati. Zakaj potem splošno nezanimanje za krave?

Žrtvujemo se za kapitalizem, zanj pravzaprav žrtvujemo vse, kar imamo. Zato nimamo odnosa do žrtvovanja živali ali soseda. Izgubili smo sočut­je, zato je žrtvovanje samo­umevno, tako sebe kot živali.

Ghee oziroma kuhano maslo lahko uporabljamo tudi na koži. Tradicionalna medicina meni, da je zelo pomembno, ker skozi kožo vse preide v našo kri.

S srednje ekonomske šole se spom­nim razpredelnice, ki je kazala, koliko ima vojska topov in masla. Masla kot ghee, kuhanega, ne surovega. V vojski je bilo kuhano maslo zelo pomembno, za vzdrževanje puške, čevljev, kože pozimi in poleti ter hkrati kot odlično živilo. Maslo na glavi preprečuje izgubo temperature, če daš v maslo vrvico, imaš odlično svetilko. To me je res prevzelo, ghee je holistična zgodba. Beseda ima protoindoevropski izvor iz besede ghrta, ki se prevaja tudi v mesijo. Ta naj bi bil v ghee namakal zelišča in s tem zdravil ljudi. Ghee veže nase esenco rastline, njenega duha, če se namažemo, s tem lahko doživimo transformacijo. Ghee je zelo blizu telesu, le malo ga izločimo skozi urin in blato. Ghrta, ghee in izpeljanka tisti, ki je maziljen, imajo pomen, zato tudi nismo napisali le kuhano maslo. Poleg vode je ghee eden najpomembnejših medijev. Ko pripravljamo ghee, se temu zares posvetimo, posodam zaigramo kot občinstvu.

Za tiste, ki poznajo antropologijo, to ni nenavadno. Kakšni pa so odzivi kupcev?

Ljudje so različni, nekaterim se že na obrazu vidi, kako sprejemajo svet.