Kamen ob kamen – zdravje

Kako smo okoli zadnjice v žep prišli do pokljuškega alternativnega kliničnega centra in ugotovili, da je pripravno tudi na svežem zraku s seboj nositi masko.

Objavljeno
13. september 2020 13.00
Posodobljeno
13. september 2020 13.00
Nedelja Brezmadežna. FOTO: Grega Kališnik
Je mogoče, da je virus športni svet tako na glavo preobrnil, da tekma najboljših tekačev in tekačic s puško na rami, krajše, biatlonk in biatloncev, ne poteka sredi zimske ledenice, ampak na vroč zgodnjejesenski dan? Nak, zgolj gospodov dan je, pokljuško Rudno polje pa ni s snegom pobeljeno, ampak ga béli bleščava sonca, ki mu ni napoti niti najmanjši oblaček.

Zakaj pomisel na biatlonsko tekmo? Ker je parkirišče na koncu pokljuškega asfalta nabito, nekaj prostora je le še tik ob hotelu. A usoda vseh voznikov je enaka. Parkiranje, naj odmeva zimsko ali poletno, streljanje za trening, je plač­ljivo. Odvisno od vrste vozila, ki ga upravljate. Za osebno s štirimi kolesi je treba odšteti pet evrov za ves dan, deževen ali sončen. In to do centa točno.

Če v režo vstaviš cent manj, listka ni, ni, če v avtomat zatlačiš 20 evrov, b-oš klel. Ker vračila ni. In kletvic je bilo tistih nekaj minut, kar sem se zadrževal v bližini, zvrhan jerbas. Z vseh vetrov, največ slovenskih. Ja, covid nas je res prikoval na domovino. Vse čestitke pa onemu, ki si je zamislil plačilno metodologijo. To ni samo pameten, pač pa še prefrigan aparat.

Strah in misel, da bi bilo v takšni gneči najbolje obrniti (kam, na Bled, v Bohinj, kjer je še huje?), sta se razblinila s prvimi koraki, ko pohodnik potuje vštric z biatlonci na rolkah, kotalkah. S poligona preide cesta v makadamsko, kakor imam v spominu tudi iz časov, ko sem tod proti hribom lazil, zanimivo pa je, da so avtomobili parkirani še daleč naprej od uradnih parkirišč. In tam gotovo ni kletvic, kot jih ni kilometer pred Rudnim poljem, kjer so vozila enako zastonjsko nametana ob vozišču. Redarjev, ki bi se sprehajali po planoti, nisem videl.


Duhovno


Torej, petnajst parkirnih evrov gor ali dol, kdo bi se sekiral (vsi!). Na Pokljuko nisva prišla po materialnost, pač pa duhovnost. Izhodiščna točka Rudno polje, ciljna oziroma obračalna Uskovnica s kočo, kjer imajo jestvine in poskrbijo za žejo, nekje vmes pa bistvo, planina Praprotnica, zemeljska energetska točka, kakor se je pokazalo v živo, energetski alternativni klinični center.
Več glav več ve, in če pot načrtuje zgolj ena, druga pa se ji slepa na eno oko brez misli prepusti, utegne biti cilj zgrešen. Začasno.


Težko si je priznati, da ob pogledu na hiške z malone piškotnimi strehami v tebi ne zažari trska fovšije.


Pot proti Uskovnici je potekala premočrtno, brez zastojev, gneča se je porazgubila, očitno je bila večina namenjena v (geografsko) višje sfere, v zvezi s Praprotnico sva zaznavala zgolj usmerjevalne table, energijskih poljan pa ne. Vsi travniki so bolj ali manj na gosto posuti z razmetanimi kamni, kdo bi vedel, kateri so prepolni energije. Morda tisti, na katerih čepi 30 ljudi, ti pa misliš, da malicajo?

image
Kdor verjame, začuti? FOTO: Grega Kališnik


Pot se ves čas, včasih komaj zaznavno, spet drugič bolj strmo, spušča. In te v res oslabeli urici pripelje na kraj, kjer ostrmiš. Okej, verni morda že ob pogledu na kapelo Marije Kraljice miru, tisti, ki na svet gledamo bolj pritlehno, pa na naselje iz sanj. Uskovnica je bila nekoč planina pastirskih stanov, zdaj pa stanovanj, natančneje vikendov.

Težko si je priznati, da ob pogledu na hiške z malone piškotnimi strehami v tebi ne zažari trska fovšije. Iz neuradnega, a še kako zanesljivega vira izvem, da je, takole čez nemizarski prst, deset bajtic namenjenih za oddajo, deset je vikendov, približno pet je še klasičnih, a zgolj v eni izdelujejo sir in sorodno.

Možak po šodru spreja usmerjevalne puščice. Se pripravlja kolesarska, morda tekaška preizkušnja? Nak, uradne puščice, ki naj bi jim sledili biciklisti, so postavljene tako trapasto, da večina športnikov zavije v območje miru, ki si ga vikendaši želijo in so si ga prislužili. In še sprej ni zastonj, slišim ljubljansko govorečega uživalca uskovniških blagodati.

Okoli uskovniške planinske koče je gneča, saj če nad 1000 nadmorskimi metri ni greha, kako bi bil virus. Odrešitev se pokaže na hrbtni strani zgradbe, z nekaj samostojnimi klopmi in mizami.


image
Energijsko središče. FOTO: Grega Kališnik


Bris


o, yota!, vzkliknem, ko prijazna gospa oddrdra nedeljsko ponudbo. In se začudi, kako da bi jo brez klobase. Nasproti mene pa bo dišalo po ričetu. Opozorjen sem, da ima zelje izpušne učinke, a ker ga nisem okusil več mesecev, me ne zmoti, da ga je v skodeli, takole čez prst, pol kile. Saj bom skrivoma smuknil v vece in si na zalogo nabral odišavljenega papirja. Obema je bilo postreženo še po pol deci smrekovčka. Ime ima po smrekah, ki jih je na Pokljuki kot listja in trave. Gozdne površine so božanske, je pa res, da jih je bog, z nekaj zapleti, večino namenil Cerkvi. Eni od ločin. Ampak smrekovček je le smrekovček.

Ki je verjetno vplival na to, da sva po obedu brez besed (in misli) krenila naprej v iskanje zdravilišča. Na vece sem pozabil.
Sledila sva zgolj tablam za Praprotnico in kaj kmalu ugotovila, da naju mehke noge nesejo daleč od prave smeri. Poleg tega sem sam začutil ekstremno veliko potrebo. V žepu sem imel dva ofucana robčka, saj nikoli ne vem, ali me bodo okoliščine prisilile v jok od sreče ali žalosti, in eno protikovidno masko.

image
Kapela Marije Kraljice miru. FOTO: Grega Kališnik


Spoznal sem, da je v teh težkih časih dobro imeti masko s seboj tudi na svežem zraku, kakršen je pokljuški, čeprav ga ne potrebuješ v zaščitni, ampak očiščevalni namen. Z notranjo stranjo. Poudarim, da maska ni bila pralna, pač za enkratno uporabo. Še danes, pa je tega že teden dni, razpada za eno tamkajšnjih smrečic.

Neka neznana energija naju je, pri­bližno sledeč pravilnemu občutku o smereh neba, pognala po kozji stezici v breg, kjer sva slalomirala med kravjeki in na izravnavi dejansko z druge strani zagledala kamenje in gručo, ki pač ni malicala. Ampak se zdravila. Ja, okoli (olajšane) riti sva prišla v varžet. Sohod­nica se je spravila nad jerebiko, ali jo je v Triglavskem narodnem parku dovol­jeno rabutati, ne vem, sam sem zdrvel po zdravje.

Tako imenovanih zdravilnih energijskih točk je v Sloveniji veliko. Na Pokljuki, slišim, je tako, da je sevanje, ki ga nekateri uporabljajo kot zdravilo, označeno s kamni v obliki velike zvezde. Na vsaki zdravilni točki je zapisano, katero bolezen zdravi, in priporočljiv čas zadrževanja na njej. Število potrebnih obiskov je odvisno od vsakega posameznika in stopnje poškodbe fizičnega telesa.

Pojasnjevalna tabla, nekakšen bolniški list, prikazuje, kako se znajti med kamni na travišču. Kovinske tablice ob posameznih energijskih točkah so že grdo zdrgnjene, tako da utegne srčni bolnik ždeti na kamnu proti prostatičnim težavam in slično.
Zdravilnih točk je, takole čez prst ali še natančneje, 26, sevanje pa naj bi blagodejno vplivalo na ljudi, ki imajo težave s srcem, krvnim tlakom, išiasom, trebušno votlino, glavoboli, nosom, usti, dihalnim sistemom, prsnim košem, alergijami, spominom, ženskimi težavami, rakom na prsih ...

Če popišem vse točke, bomo prišli do, čez prst, malone vseh zdravstvenih tegob. Omenili smo število priporočljivih obiskov. Med njimi ni nekajminutnih pavzic, ampak je treba za vsakega posebej na Pokljuko. Če se lotiš celostnega zdravljenja, bi ti vzelo, takole čez prst, nekaj let. Zato je še sreča, da je osrednji kup namenjen, če sem prav razumel, zdravju vobče. Tablica je prestara, da bi opozarjala na covid, ampak tudi pri najnovejši tegobi koristi osrednji kup.


Po gobe


Oče v športnih hlačkah, bos in zgoraj brez, še kar lepo raščen, njegova so­progica v hlačkah za šport in modrčku, bosa, ja, čutila sta. Njuna hčerkica, podobno neoblečena, postopajoč okoli, malo manj. Bilo nas je kakšna dva ducata. Kaj je za pretakanje energij pomenilo, ko je triletni mulček z ignorantskim fotrčkom kamne prenašal s točke na točko, ne bi vedel.

Sam sem sedel na kamenino, ki me je, priznam, najmanj v ta zadnjo žulila. Čutil nisem ničesar, res pa je, da sem iz minute v minuto navzven bojda kazal manj siten obraz. Očitno sem sedel na ženskih težavah.


Človek gre na Pokljuki lahko tudi po gobe. To mislim smrtno resno, torej dobesedno.


Skratka, učinkovito zdravljenje na Pokljuki si lahko privoščijo tisti, ki imajo več kot preveč časa. Ne mislim brezposelnih, pač pa upokojence. Kar je pripravno, saj s staranjem človeka žalibog obiskuje tudi vedno več bolezni.

Človek pa gre na Pokljuki lahko tudi po gobe. To mislim smrtno resno, torej dobesedno. Včasih smo se hahljali, ker so se z začetkom spužvaste sezone na planoti menda razpasle tudi table, ki so opozarjale, da izza vsakega drevesnega vogala prežijo medvedje, dandanašnji tega ni, očitno so nevarnejši klopi. Vzdolž ceste, ki se spušča v nižave, so bili skriti avtomobili, ob njih pa pozno popoldne žarečih obrazov lastniki s košaricami, prepolnimi jurčkov in, saj bi povedal, če bi poznal še kako drugo začimbo.

image
V kamniških planinah poznam Skuto, Štruco, v Julijcih imajo še Sir, Mleko, Maslo ...  FOTO: Grega Kališnik


Ampak onega dne je inšpekcija očitno gor poslala le specialce, ki so bedeli nad parkirninami. Okoli biatlonskega centra.
Ne vem, morda zaradi obiska Praprotnice ali kaj, imela sva toliko energije, da bi z veseljem skočila še v Blejsko jezero. A kaj bi z energijo, če nimaš kopalk.

Tole besediljenje je sestavljenka dveh obiskov špure Rudno polje–Uskovnica–nazaj prek Praprotnice. Prvič pri 25 ali še več stopinjah v dvoje, drugič nekaj dni pozneje pri 11 stopin­jah v popolni samosti. Z izjemo Praprotnice, kjer sem srečal dve gospici, ki primarno tjakaj nista prišli po zdravje, na kamnih sta posedeli le v počitek in me poučili, da je tako in tako vse, tudi energijske točke, sam pristavim še energijske pijače, stvar verjetja. Jaz jima verjamem.

V drugo me je avto čakal na črno.