Kangler je odšel, a hobotnica je še v Dravi

Belokranjec, ki živi na Štajerskem, v Mariboru, in dela v Ljubljani. Sociolog, raziskovalec in vstajnik. Vsekakor je dr. Franc Trček izjemno zanimiv sogovornik, ki še zdaleč nima izkušenj samo iz akademske sfere, ampak tudi z ulice. In iz pripora.

Rojen leta 1968 spada v generacijo, ki ne samo da misli, da imajo akademiki pravico delovati zunaj okvira univerze, ampak da je civilnodružbeni aktivizem njihova dolžnost. Za svoja stališča je že plačal, saj so ga v času mariborskih vstaj prijeli in priprli v prostorih občine, kjer je s somišljeniki zahteval razpustitev mestnega sveta.

V knjigi Vstajniški dnevnik ste zapisali, da je to »moja resnica o naši vstaji«. Če bi strnili 145 strani knjige; kakšna je vaša resnica?

Dodal sem tudi citat meni zelo ljubega pisatelja, da vsaka priča laže svojo resnico. Nekateri so našli kakšne napake, pri datumih in podobnem. Knjižico sem pisal v obliki dnevniška. Imam srečo, da se na delo vozim z vlaki Slovenskih železnic, ki pogosto zamujajo, zato je bilo dovolj časa za razmišljanje. Poleg razmišljanja gre za opis dogodkov, srečanj. Seveda je v dnevniku tudi to, kar se mi dogaja v vsakdanjem življenju, čeprav sem se čim bolj izogibal družinskemu delu. Nisem pa hotel oblike dnevnika izrabiti za politične nagovore ali dajanje preprostih rešitev. Ker takšnih rešitev ni, če se ne sprijaznimo s preprostimi rešitvami tipa Zlata zora (grška neonacistična stranka, op. p.).

Pozimi 2012/2013 spregovorila ulica, vendar nič ne kaže, da se bo to ponovilo v zimi 2013/2014. Zakaj?

To je zelo pogosto vprašanje. V osnovni šoli so nas učili o razlogih za prvo svetovno vojno in potem o povodu zanjo. Za to, da gredo ljudje na ulice, potrebujejo dovolj močan povod.

Ga ni? Položaj v Sloveniji se ni v zadnjem letu prav nič izboljšal; gospodarstvo je že tretje leto zapored in četrto leto v zadnjih petih letih v recesiji.

Očitno ni tako močnega neposrednega povoda, kot je bila lani kombinacija pohlepa vemo katerega gospoda in Iskre Sistemov ter radarjev. Poleg tega politika s pomočjo medijev zna redčiti juho besa. Zdaj bomo ljudi malo podrezali s podražitvijo vinjet, da se izpraznijo na facebooku, potem bomo odstavljali kakšnega ministra, dobra novica bo kakšna pohvala iz Bruslja in tako naprej. Ves čas nas tudi marinirajo z opozarjanjem na to, da je drugod še huje, torej bodite tiho, živeli ste prek svojih zmožnosti, zategnite pas. Sploh fraza »živeli ste prek svojih zmožnosti« mi gre tako na živce, da bom nekoč nekoga, ko jo bo uporabil, kresnil na »gobec«. Edino, kar sem naredil prek svojih zmožnosti, je bilo, da sem vzel kredit v švicarskih frankih.

Kje je vstajniško gibanje danes?

Vstajniškega gibanja kot organiziranega gibanja ni bilo nikoli, čeprav so nekateri govorili o stricih iz ozadja. V Mariboru je bilo na začetku nekaj »pubecov«, ki so opozarjali na razmere, da bi mogoče dosegli, da Franc celo odstopi, potem pa se je zgodilo ljudstvo. Vzklile so vstajniške skupine, dogajanje so hoteli izrabiti nekateri starejši z akademske levice, malo je hotela vstajo v svoj prid obrniti tudi politika. Na primer tako, da je bila priročen izgovor, da so Janezu Janši obrnili hrbet dotedanji zavezniki. Po drugi strani pa je Zoran Janković v Ljubljani še vedno na oblasti. V Slovenijo nismo pripeljani nove, manj kleptokratske oblasti. Dali smo si duška, iztulili smo se.

Kakšni pa so učinki tuljenja?

Zdi se mi, da smo v podobnih razmerah, kot smo bili v drugi polovici 80. let prejšnjega stoletja. Končno se poskušamo pogovarjati, debatirati. Tudi v kulturi se dogaja več, čeprav je manj denarja. Sicer ni ulice, a ne bi mogli reči, da se nič ne dogaja. Nekateri se pomikajo v politiko v ožjem smislu, delajo stranke, Delavsko-punkerska univerza poskuša spraviti v medije to, kar se doslej še ni zgodilo, se pravi kritično analizo razmer. Iz vstajniških vrst je izšlo bratstvo in sestrstvo, v katerem poskušamo reševati usode konkretnih ljudi. Ne gre za ljudi, ki so jih hoteli včasih stlačiti v pojem nekakšnega lumpenproletariata, ampak za navadne ljudi, ki so bili malo manj spretni in so jih krizne razmere prej udarile. Prej sem omenil svoj kredit. Če bi zdaj ostal brez službe, bi mi banka verjetno vzela stanovanje in bi z »deco« pristal na cesti.

Bili ste eden vidnejših obrazov mariborske vstaje. Zakaj je vstaja v mestu ob Dravi po tem, ko ste dosegli prvi in največji cilj, odstranitev Franca Kanglerja, tako hitro izgubila naboj, čeprav drugega cilja, razpustitve mestnega sveta, niste dosegli?

Vedno sem trdil, da nismo dosegli glavnega cilja. Kangler je bil samo figura, težava Maribora je kanglerizem. Ni bil niti glava hobotnice, ampak je bil glava vsaj ducat ljudi. Nekaj lovk je odpadlo, nekaj jih je zraslo na novo, hobotnica pa je še vedno v Dravi. Sam sem po odhodu Kanglerja in razpisu nadomestnih volitev predlagal, da jih ne bi samo bojkotirali, ampak blokirali. Jasno je bilo, da bomo brez volitev za polni mandat dobili samo zelo dolgo predvolilno leto, in zdaj ga v Mariboru res imamo. Imamo stare mestne svetnike in vstajniškega župana – to mu nekateri že oporekajo –, torej pat položaj. Še vedno imamo smučarsko mafijo, kulturniško mafijo, kakor nekatere povezave imenuje ulica.

Kakšen je vaš odnos do vstajniškega župana Andreja Fištravca?

Ne bi ga preveč kritiziral. Ne vem, ali je vedel, v kaj se spušča. Ali je prebral kakšen mestni proračun. Zamerim pa mu dvoje. Prvič, da ni izkoristil v vstaji aktiviranega intelektualnega potenciala mesta oziroma mariborske urbane regije. Drugič, da ljudje, ki skrbijo za njegove stike z javnostjo, nalogi niso dorasli. Ne vedo, kaj se v občini in mestu dogaja. Dajejo vtis, da ne razumejo usod in stisk ljudi.

Se vam zdi, da je bila mariborska vstaja usmerjena preveč lokalno in ni izrekala širših zahtev, tako kot drugod, predvsem v Ljubljani?

Med mariborsko in vseslovensko vstajo – žal se je dogajala predvsem v Ljubljani – vidim razlike. Prva je bila revolt ljudi, ki tam živimo, zaradi radarjev in hobotnice. Ko se zbere 20.000 ljudi, kolikor nas je bilo največ, je to pisana množica. Vseslovensko vstajo, predvsem torej v Ljubljani, pa sem doživel kot streznjenje urbanega dela prividno srednjega sloja. Ljudje z iluzijo življenja v potrošniškem vsakdanu smo se streznili v čistem kapitalizmu in ugotovili, da smo proletariat.

Ko so vas na začetku februarja prijeli zaradi razgrajanja ...

Nespodobnega vedenja.

... zaradi nespodobnega vedenja v mariborski občinski stavbi, ste zapisali, da bi se radi sestali s predsednikom, premierom in represivnima ministroma. Ste se sestali?

Eh, ne, seveda ne. Obrambni minister je bil na seznamu, ker se je ravno takrat po časopisih začela debata, ali lahko vojska poseže v demonstracije. Ugotovitev je bila, da ne sme posegati, lahko pa pomaga. Vojska te ne bo tepla, ampak bo robocope (policiste v popolni opremi za zatiranje demonstracij, op. p.) razvažala naokrog.

O čem ste se sploh hoteli pogovarjati z omenjenimi politiki?

O tem, da so v Mariboru namenoma trenirali odvečno represijo nad državljani. Za to ni bilo nobene potrebe. V Ljubljani si kaj takšnega niso upali sprovocirati.

Kaj da ne, privlekli so celo vodni top. Samo množičnih aretacij ni bilo.

Točno to. In v Mariboru so nad nami krožili s helikopterji, metali so solzivec. Na študente, ki so po turško sedeli na cesti. Verjetno je del težave tudi v tem, kakšne ljudi jemljejo v policijo. Ko so me po prijetju odvlekli na postajo, se je tam sprehajal kriminalist v civilu s karantanskim panterjem na puloverju. Vemo, kakšen simbol je to. Pa nimam kaj posebnega proti policistom. Tisti, ki lahko dobijo v glavo kocko ali pa jih lahko nekdo polije z bencinom in zažge, dobijo 800 evrov plače, na avtih imajo kitajske gume in čevlje, v katerih jim drsi.

Glavna zahteva vstaje zunaj Maribora je bila odhod celotnega političnega razreda v Sloveniji. Se vam zdi takšna ideja izvedljiva?

Naša politika vam bo rekla, da alternative ni. Da si ne smemo dovoliti nestabilnosti. Hitro pridemo do tega, da so vsi enaki, kar pove ulica. Vprašanje je, kako očistiti državo nepoštenih politikov in tistih, ki so morda osebno res pošteni, so pa ves čas brez pripomb gledali, kar so počeli nepošteni. Slovenci se tudi hitro ustrašimo, joj, to pa je preveč revolucionarno. Ključno vprašanje ni samo zamenjava politične oligarhije, ampak kaj sploh hočemo. Po osamosvojitvi smo se iz naroda nekako preoblikovali v nacijo, zdaj pa lahko poslušate politike in neoliberalce z ekonomske fakultete, ki trdijo, da je nacionalni interes brez veze. Pri politikih in njihovem odhodu pa je tako, da sam mislim, da je vsak nedolžen, dokler mu ne dokažejo krivde.

Ob tem je treba poudariti, da potrebujemo revolucijo na področju politične kulture, spremeniti pa se moramo mi in kot minimalne zahtevati standarde, ki se nam zdaj zdijo utopični. To, da je obsojeni župan neke občine še vedno župan, to, da sta najbolj obremenjena v poročilu KPK še vedno na oblasti, kaže, da je ključni problem v nas. Oni pač so, kakršni so. Mi jih nerazumno toleriramo na oblasti in oni se seveda šerifovsko počutijo, češ nihče nič ne more.

Že prej ste omenili, da se nekateri deli vstajnikov oblikujejo v stranke. Kakšen potencial imajo?

Nekatera gibanja, ki nastajajo na obrobju in v katerih so večinoma mladi ljudje, se mi zdijo obetavna. Če pa bo pri ljudeh, ki hodijo na volitve, prevladalo mnenje – upam si napovedati, da ga bo prodajala večina medijev –, da so nove stranke preveliko tveganje, da so še hujši od sedanjih oblastnikov, da so za njimi strici iz ozadja, potem nisem preveč optimističen. Vsekakor ne tako optimističen kot nekateri ustanovitelji.

Sodelujete pri nastajanju katere od novih strank?

Za zdaj ne. Želim si, da bi bil v stranki, v kateri bi bila večina mlajših od mene, da bi se lahko učil od njih. Prepričan sem, da potrebujemo nekakšno delavsko ljudsko stranko, ki bo poskušala razumeti različne Slovenije. Za zdaj o tem govorijo samo najbolj rigidne stranke. Potrebujemo tudi moderno konservativno stranko. Najraje bi bil ateistična frakcija v mehko konservativni socialnokrščanski stranki za 21. stoletje. To.

Kako naj volivce prepriča stranka, ki jo bodo verjetno ustanovili prihodnji teden in v kateri bodo eden od obrazov vstaje Uroš Lubej, profesor zgodovine Jože Pirjevec, ter dolgoletna sopotnika politike Darko Štrajn in Dušan Keber?

Stranka s takšno sestavo vodilnih ljudi bo imela seveda težave. Kdor bo delal politični marketing proti njej, bo imel precej lahko delo. Bilo bi pametno, da na položaje postavijo nove, drugačne obraze in da pazijo, da se jim ne zgodi, kar se je zgodilo Zelenim Slovenije. Ti so prišli v parlament in se potem raztreščili na vrednotnih zadevah. Pomembna je tudi strankarska disciplina, vendar ne sme zdrsniti v stranko, ki ne dovoli kritike. Kjer je vodja in potem nič. Pozablja pa se, da gre v stranko tudi Iniciativa za demokratični socializem, a ji mediji zelo skopo odmerjate prostor. Upam, da se bo pojavilo še kaj.

Kje sociolog, preučevalec družbe, vidi alternativo sedanji družbi?

Zelo blizu mi je pristop Mondragona, baskovskega združenja delavskih kooperativ (lani je imel več kot 80.000 zaposlenih in več kot 14 milijard evrov prihodkov, op. p.). Mediji ste zelo potiho pisali o tem, da bi na ostankih Novolesa in Armala lahko zrasli delavski zadrugi, in obe sta potonili. Ker se je država izgovarjala, da ju ne more pozitivno diskriminirati. Po mojem bi v takšnih primerih lahko pozitivno diskriminirali. Na primer tako, da bi podjetja, ki so jih zavozili, če bi jih reševali, to naredili v obliki delavskih zadrug in samoupravljanja. Pri nas je samoumevno, da minister za svoje podjetje, iz katerega je sicer začasno stopil, dobi »peneze«, s katerimi se drži nad vodo, drugačne iniciative pa bodo z oblastniških položajev potapljali pod vodo. Alternative so v smislu bolj pravične družbe, transparentnosti politike, večje participacije v upravljanju v celi vrsti sektorjev, zlasti na lokalni ravni.