Kapitalizem nima alternative, pa vendar ...

Socialistična partija Slovenije (SPS), uradno registrirana letos junija, si je za cilj izbrala kar socialistično družbo.

Objavljeno
10. december 2016 15.47
Brane Maselj
Brane Maselj
Zdi se, kot da gre za besednjak, ki smo ga že skoraj pozabili. Na slovenski levici je vzniknila stranka, ki se ponosno umešča v marksistično-titoistično tradicijo. Socialistična partija Slovenije (SPS), uradno registrirana letos junija, si je za cilj izbrala kar socialistično družbo.

Toda, ali ni govorjenje o socializmu v 21. stoletju čisti anahronizem? Ali je takšna družba, se sprašujemo kot družbeno-teoretični analfabeti, sploh mogoča? Ne le mogoča, ampak nujna, vzklikne sociolog Rastko Močnik in zaostri besede nemške filozofinje aktivistke Rose Luxemburg z začetka 20. stoletja, ki je izjavila, da bo prihodnost človeštva bodisi socializem bodisi barbarstvo: »Prihodnost človeštva bo socializem – ali pa je ne bo.« Kapitalizem bo uničil planet, tako da ljudje ne bodo več mogli živeti na njem. Zato je vse bolj nujno, da odpravimo kapitalizem, pravi Močnik.

Socializem le po imenu

Naj bo to hipotetično res ali ne, praktično vprašanje je, kdo bi lahko to storil in koliko si tega ljudje želijo. Socialistične stranke zrelega kapitalizma so se že vsaj pred pol stoletja odrekle marksizmu, razred­nemu boju in ideji zamenjave kapitalizma s socializmom. Izbrale so bolj ležeren kurz in manj nevarno idejo o reformiranju kapitalizma. Politiki in teoretiki rdeče provenience govorijo o socializmu le še v povezavi s kakšno etiko ali morda ekologijo. Socializem, kot si ga večina predstavlja danes, bi moral sloneti na etičnih temeljih, ne pa več na historično materialističnih; tako ga razumevajo tudi krščanski socia­listi; ali pa na ekoloških, kakor to razglaša Matjaž Hanžek iz Združene levice, kar pomeni predvsem, da naravni viri ne smejo postati podrejeni logiki kapitala oziroma ne smejo preiti v zasebne roke. V teh idejnih okvirih se predvsem socialni demokrati na Zahodu in tudi pri nas, vsaj v teoriji, zavzemajo za družbeno sodelovanje in socialno pravičnejšo družbo. Potencialne volivce iščejo na etični in ne več na razredni bazi, kar je po svoje logično, saj se je nekdanji razred proletarcev razsul na številne sloje, ki se šele v zadnjem času znova zavedajo svoje neizogibne proletarske usode.

Socialdemokrati že dolgo niso socialistično usmerjeni, pravi Rastko Močnik. »Tony Blair in Lionel Jospin sta uveljavljala neoliberalno politiko. Slovenski socialdemokrati sedijo pa v vladi, ki prodaja ljudsko premoženje tujim državam in mednarodnim špekulantom. Odpor proti kapitalizmu res vselej vsebuje etične prvine. Brezposelnost, revščina, lačni otroci, nobene prihodnosti za mlade, mizerija na starost, vmes pa pehanje iz meseca v mesec, nesramnost in samovolja šefov – vsega tega etično ni mogoče prenesti. Še zlasti, če so na drugi strani pohlep, korupcija, zaničevanje delovnih ljudi, preziranje ljudstva. A odpor bo vselej razreden: saj so kapitalisti razred, njihovi menedžerji, politiki in ideologi pa tudi. Odpor bo nujno tudi bojevit: saj se paraziti ne bodo prostovoljno odrekli privilegijem.«

Bojevitost ima lahko seveda več obrazov, vendar ne sme biti nasilna. Po naši in tudi drugih ustavah je vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni protiustavno. Tudi socialisti, ki jih pod rdečim praporjem vodi generalni sekretar Socialistične partije Slovenije Tadej Trček, nasilnega prevzema oblasti ne podpirajo. »Imamo demokracijo in naše stališče je, da lahko ponudimo roko ljudem, ti pa jo bodo sprejeli, ko nas bodo prepoznali kot iskrene in empatične. Če imamo demokracijo, jo izkoristimo, danes ne potrebujemo orožja, ker imamo volilne lističe.«

Železna logika kriz

V tem pogledu se stranka, ki namerava samostojno kandidirati na prihodnjih državnozborskih volitvah, seveda drastično diferencira od Komunističnega manifesta. To najbolj znano, največkrat ponatiskovano in najvplivnejše politično besedilo vseh časov, ki sta ga spisala začet­nika in teoretika komunizma, Karl Marx in Friedrich Engels, vsebuje namreč smernice za proletarsko revolucijo, ki bi zrušila kapitalizem. Slovenci smo prvi prevod Manifesta, ki je prvič izšel v Londonu, v nemškem jeziku, leta 1848, dobili leta 1902 in potem še nekajkrat, nazadnje leta 2009 pri založbi Sanje. Knjiga z navodili oziroma utemeljit­vami za nasilen prevzem oblasti, ki jo je založnik pospremil na neizprosen kapitalistični trg s predgovorom uglednih domačih mislecev, prav v času vrhunca gospodarske krize, je še vedno na njegovih policah.

»Že v Komunističnem manifestu Marx pove, da četrtina prebivalstva obvladuje tri četrtine sredstev. Piketty v svojem delu Kapital v 21. stoletju pa dokazuje, da se to razmerje še povečuje v prid manjšine,« pravi Trček in ponovi za Marxom, da je kapitalizem nevzdržen sistem, ki sam sebi koplje jamo. »O komunizmu se govori kot ekonomsko propadlem poskusu, čeprav je v resnici propadel zaradi petrodolarja, ki so ga tiskali in ga še, v neomejenih količinah, brez podlage. Šlo je za ekonomsko izčrpavanje vzhodnega bloka, komunizem preprosto ni imel časa, da bi se demokratiziral, ker Zahod tega ni dopustil, saj bi tako postal grožnja njihovemu parazitskemu sistemu.«

»Jugoslavija s Titom je prav tu napravila največji napredek, demokratizacijo, zato je bila grožnja svetovnemu kapitalu.« Po tem, da prisegajo na Titov socializem, se SPS razlikuje tudi od vseh drugih strank podobnega imena doma in po svetu in zato tudi ne nameravajo iskati povezav s strankami podobnega imena.

V registru političnih strank je zdaj vpisanih 85 strank, SPS je na 84. mestu (kot zadnja je vpisana Socialna stranka Srbov Slovenije), kar 10 strank ima v svojem imenu koren »social«, štiri so tudi še vedno tudi socialistične, poleg SPS še Iniciativa za demokratični socializem, Krekovi socialisti in ekosocialisti TRS. Kot unikum, nekakšno mrtvo truplo, med strankami omenimo še Komunistično partijo Slovenije, ki je že vsa leta obstoja od srede 90. let popolnoma neaktivna in neodzivna, ima pa svojo spletno stran.

SPS bo zvesta Titu

Edina, ki ostaja izvorno socialistična med strankami, je torej novinka, SPS, ki je nastala iz začetne skupine na facebooku, kjer je aktivna z več kot 5000 všečki, število članov pa je menda preseglo štirimestno število. SPS ostaja zvesta marksizmu tudi glede ekonomskih temeljev socializma: »Socializem je družbeno-ekonomski sistem, v katerem delitev dobrin poteka na temeljih dela, ne pa kapitala in zemlje, kot je to v kapitalizmu. Naše temeljno izhodišče je, da je delo najbolj pošten faktor delitve v družbi, da torej socialistični sistem v nasprotju s kapitalizmom omogoča dostojanstveno življenje.«

Še ne 30-letni generalni sekretar partije, pravnik, ki je diplomiral na novogoriški univerzi s temo o mednarodnih pravnih vidikih razpada Jugoslavije, sicer meni, da so temeljni problem Slovenije ta hip elite, ki so osamosvojitev izkoristile za svoje koristi. Zato se bo partija zavzemala za nacionalizacijo kapitala sumljivega izvora in ustanovitev finančne policije. V obsežnem programu so med cilji tudi nova ustava in skupščinski sistem, nacionalizacija zdravstva in šolstva, prepoved odtekanja kapitala v davčne oaze, zaščita domače proizvodnje s carinami, davek na luksus, trgovinski sporazum z državami nekdanje Jugoslavije in – v skladu s Titovo dediščino – obnovitev sodelovanja z neuvrščenimi.

Teorija še velja

Vendar, ali je socialistična ideja na takšni teoretični ravni, da lahko osmisli delovanje za današnji čas? Ali ne bi bila vrnitev k začetnikom marksizma, če parafraziramo samega Marxa, tokrat razumljena le kot farsa, ki se ponavlja za tragedijo?

Rastko Močnik meni, da je pravzaprav edina teorija, vredna svojega imena, tista, ki se danes navdihuje prav pri socializmu; le da, dodaja, tega ne vedo ideološki aparati kapitalistične države: šole, univerze, inštituti, množična občila. »Krize so neločljiv del kapitalizma. To vemo že od leta 1862, ko je francoski ekonomist Clément Juglar prvi analiziral ciklične krize. Toda sodobna politika in množična občila so globoko pod ravnjo znanosti 19. stoletja. V krizah vidijo naravni pojav, samo malo naj bi potrpeli, pa bo bolje. A to ni res, nič ne bo bolje, in to iz več razlogov. Države središča prenašajo krize na obrobje, kjer je zdaj tudi Slovenija. Vladajoči razredi prestavljajo krize na preostalo prebivalstvo, ki ustvarja bogastvo, a od njega nima nič. Kmalu lahko pričakujemo novo krizo, potem ko se bo sedanja končala. Cikli so vse krajši, krize vse pogostejše.«

Politolog Igor Lukšič, navajen razmišljati v okvirih Marxove analize kapitalizma, pa pravi, da je nemški filozof s to analizo začrtal način, na katerega se vsakokratna alternativa kapitalizmu lahko utemeljuje, organizira in pripravlja veliko spremembo: »Kapitalizem je od razrednih spopadov, ki so pripeljali do prve in druge svetovne vojne ter za kratek čas do 80. let 20. stoletja vzpostavili prednost za delavsko gibanje, razvil zase zelo dobre oblike. S temi je politična gibanja ločil od intelektualcev, kritično teorijo pa marginaliziral. Iz javnih medijev je naredil glavne kanale tekme za kupce, iz družboslovja servilno karierno usposabljanje in premetavanje statističnih podatkov ipd. Politična gibanja se morajo za preživetje vsak dan boriti za javno mnenje, ki ga obvladujejo največji centri moči. Prostora za alternative ni več. Namesto tega je tekma idej in vsak lahko svojo objavi na spletu, v blogu, na FB in še kje, kjer nima resnega dosega in nobene možnosti, da bi zajela množice. Če pa že vznikne kakšen nastavek za preseganje kapitalizma, ga centri moči v kratkem razgradijo: osmešijo, demoralizirajo, deloma podkupijo, prestrašijo in podobno.«