Karma

Zaradi trenutne osredotočenosti na nov problem se zdi, da so drugi izginili. Niso! Podnebne spremembe so še vedno tu, prav tako begunska kriza.

Objavljeno
21. marec 2020 10.20
Posodobljeno
21. marec 2020 13.08
Potka v gozd in Nodi. FOTO: Saša Senica
 
Na koledarju tudi uradno piše, da se je začela pomlad. V naših krajih je sicer že nekaj tednov, čeprav vremenoslovci nekaj strašijo, da bo zima še pomigala s svojim repom. Pa naj, saj je tako ali tako vse postav­ljeno na glavo. In ustavljeno. Zimskih gum na avtu ni menjal nihče, tudi vozimo se te dni bolj malo, bele kosmičke z neba pa je tako ali tako najlepše gledati iz udobja toplega doma. Kjer smo te dni tako zelo (ne)radi.

Jah, v naši naravi je, da nam ni nikoli čisto prav tisto, kar nam je ponujeno, in bi vedno raje imeli sosedovo travo, ki je menda bolj zelena. Sedim v pižami, ker lahko (in v tem času je edino prav tako!) delam od doma. Vstanem dobrih pet minut prej, kot začnem delati, in ne uro prej kot v normalnih časih, da v omari najdem nekaj vsaj približno skladnega, da si namažem najmanj maskaro, hitro zbašem v usta zajtrk in vase zlijem prvo kavo ter se živčno spopadem z množico migrantov na poti v prestolnico.

Jutranje naglice te dni ni, en, dva, tri in sem v službi. Sanjsko. Je bilo prvi dan. Drugi dan je bilo malo bolj sitno, tretji dan je že presedalo. Manjka mi tista »potka« skozi pisarno, ko pade debata o novostih na Marsu, pa razprava o novi epizodi znanstvenofantastične serije in z obsežnim slikovnim materialom obogaten pomenek o jamarskem podvigu za konec tedna, ki smo se jim te dni prav tako odpovedali.

Zdi se, da smo v dneh, ko tega ne smemo, ugotovili, koliko nam je drago druženje. In da messengerji pač ne odtehtajo fizičnega stika. A tega ne sme biti. Vseeno bolje le z mačko v naročju, zdravi v domači dnevni, kot s cevkami v bolnišnici brez možnosti obiskov! Bomo že zdržali. Še marsikaj hujšega smo. Ljudje smo trpežni. (A ne vsemogočni! V razmislek, na kolena je svet spravilo bitje, ki ga niti ne vidimo.)

Bomo že zdržali. Še marsikaj hujšega smo. Ljudje smo trpežni.



A nekaterim rečem se tudi te dni ne odpovem. Ker se mi jim ni treba. Imam velikansko srečo, da živim na deželi, kjer je gostota prebivalstva majhna. Nimam težav kot prijateljica, ki je v telefonskem pogovoru (tudi te malo bolj cenimo) z okna opisovala dogajanje in zgroženo ugotavljala psihološko stanje gruč ljudi, ki so se gnetli na mestnem sprehajališču, pa čeprav so navodila in pojasnila pristojnih jasna. Po »šihtu« torej sledi obvezen meditativni sprehod s psom, ki je, mimogrede, navdušen nad delom od doma, ker gre lahko med »malico« na hiter sprehod (če se je seveda »šefica« do takrat že preoblekla iz pižame).

Tako sem minule tople popoldneve uživala z vsemi pljuči. Tudi v normalnih časih se po energijo in navdih najraje zatečem v zavetje gozda. Na obronku sem oni dan sedla na mehka tla in se naslonila na mogočno bukev, ki je prebrodila že nešteto viharjev. Prepustila sem se božajočim sončnim žarkom, zaprla oči in pomladi tudi prisluhnila. V ušesa je butnila množica ptičjih pomenkov. Se osvajajo, jezijo drug na drugega ali morda delajo norca iz vseh, ki ne zanjo leteti? Ali pa so morda tudi ptice navdušene, da je več miru? No, najverjetneje jim je malo mar za tegobe človeštva ... One vseeno pojejo in letijo!



Spomnim se novic, da je zrak zdaj, ko se je svet ustavil, bolj čist, da je voda v kanalih Benetk lepša. Narava, ki jo tako zelo bičamo s svojimi dejanji, si bo odpočila. Vsaj malo. Kar nekaj let miru bi ji sicer morali dati, da bi si nabrala moči, ki smo ji jih z industrijsko revolucijo odvzeli. Zaradi trenutne osredotočenosti na nov problem se zdi, da so drugi izginili. Niso! Podnebne spremembe so še vedno tu, prav tako begunska kriza.

Ne verjamem v teorije zarote, v karmo pač. Morda je to njen odgovor na vse slabo, ki je v nas. Če nič drugega, lahko v teh časih, ko imamo več časa zase, premislimo, kaj smemo in česa ne. Če imamo skupnega zunanjega sovražnika, očitno znamo tudi sodelovati. Morda se bomo vendarle zavedeli, da smo vsi na isti ladji, ki pluje po širnem vesolju. Zdaj pač ni planeta, da bi se nanj zatekli pred nevarnostjo. In ga ne bo, ko bodo grožnje morda še veliko večje.