Kdaj ste pa vi umrli, gospod pisatelj?

Bralna značka je pred dnevi začela 55. sezono. Če sklepamo po podatkih iz lanskega šolskega leta, bo tudi letos pritegnila približno 150 tisoč mladih bralcev po vsej državi. Skupaj bodo prebrali skoraj pol milijona knjig, med njimi tudi uspešnice Leopolda Suhodolčana, ki se je bralne značke skupaj s Stankom Kotnikom domislil davnega leta 1960, in njegovega sina Primoža Suhodolčana, ki s svojimi zgodbami pritegne tudi tiste mlade, ki so do branja zadržani.

Bralna značka je edinstven izum vašega očeta: slovenskega pisatelja in ravnatelja osnovne šole na Prevaljah, Leopolda Suhodolčana. Najbrž vam zaradi obojega ni preostalo nič drugega, kot da ste kot osnovnošolec tudi sami pridno brali s seznama knjig za bralno značko?

Jaz sem vedno rad bral. Na prvi šolski dan, po prvi šolski uri, sem prav zaradi branja moral na zagovor k ravnatelju, torej k svojemu očetu. Razlog: med poukom sem skrivoma bral stripe.

In kaj je rekel ravnatelj?

Stripi so v šestdesetih, pa tudi v začetku sedemdesetih letih veljali za popolnoma manjvredno branje. Ampak vedno sem bral stvari, ki niso bile predpisane, pravzaprav sem imel s tem celo večje veselje. V ravenski knjižnici so me spustili v depo, kjer so imeli knjige, ki so bile izločene ali pa jih že dolgo ni nihče bral. Raziskovanje teh knjig je bilo zame nekaj tako posebnega, da sem velikokrat pozabil na čas in so me morali prav prositi, naj grem domov, ker zaklepajo.

Kaj ste najraje brali kot otrok?

Pravzaprav vse! To je bil čas, ko ni bilo videa, računalnikov, tablic, pametnih telefonov, interneta, na televiziji pa je bil samo en program in drugega pol. Želje po znanju in vedenju pa je bilo zelo veliko. Tako so meni pač knjige pomenile današnji svetovni splet.

Koliko so starši vplivali na vaš knjižni izbor?

Ne glede na to, da sta imela oče Polde kot pisatelj in mama Marija kot knjiž­ničarka drugačen odnos do knjige kot jaz, sem imel veliko srečo, da me nista v ničemer omejevala. Pomembno je bilo tudi to, da sta moji domišljiji vedno pustila prosto pot. Ne samo to. Nenehno sta jo spodbujala: poglej to, preberi to in nikoli se ne ustraši postaviti še kakšno podvprašanje.

So današnji otroci drugačni bralci?

Zagotovo so. A še vedno so otroško radovedni in zvedavi. Še vedno se v njih porajajo enaka čustva: veselje, žalost, jeza, smeh, solze, ljubezen, zato se zgodbe v osnovi niso veliko spremenile. Princip je še vedno ostal isti, spremembe so samo v niansah in seveda, kako je to vse skupaj zapakirano po novem.

Torej berejo ...

Berejo, mogoče pa res ne takšnih knjig, kot so jih otroci brali pred stoletjem. Berejo drugačne knjige, napisane na drugačen način. A berejo še vedno. No, knjiga Košarkar naj bo! je nastala že pred petintridesetimi leti, pa je še vedno ena mojih najbolj uspešnih. Če knjiga ostane v zavesti bralcev, si naredil največ. Če ostane v zavesti več generacij bralcev, si zmagal.

Je pomembno, da se otroci ob knjigah zabavajo?

Zabava in smeh ob branju mojih knjig sta zame veliko priznanje. Vsi vemo, da je laže bralca spraviti do solz kot do smeha. Trdim, da mi najbolje uspe takrat, ko na obrazih vidim solze smeha.

Veliko se družite z otroki. Pogosto vas zamenjujejo z očetom, padajo različne opazke: na primer, da se še kar dobro držite, glede na to, da ste rojeni pred drugo svetovno vojno. Neka učenka vas je celo nerodno vprašala, kdaj ste umrli. Kako reagirate v takšnih situacijah?

(smeh) Učiteljicam je navadno zelo nerodno. Čisto rdeče so v obraz, jaz pa se iz srca nasmejem. Učenka, ki jo omenjate, je po opozorilu učiteljice, da več kot očitno še živim, saj sem prišel mednje, popravila svoje vprašanje. Dvignila je roko in postavila novo vprašanje: 'Gospod Suhodolčan, kdaj boste umrli?' Seveda sem še sam takoj nekaj dodal in potem je bila telovadnica pravo smejališče. Zelo rad se pošalim na svoj račun, česar pa nam na sončni strani Alp zelo manjka.

Povabil na šole je veliko.

Do leta 2016 sem popolnoma zaseden (smeh). No, ni čisto tako, res pa je, da je povabil veliko. Zdaj je že tako, da moram komu reči ne. Sicer pa se mi še zgodi, da kje pričakujejo konvencionalen pisateljski nastop. Pripravijo mi mizo in stol, na katerega naj bi se gospod pisatelj po dolgi in naporni poti usedel in mrmral sam sebi v brado. Seveda velikokrat padejo tudi vprašanja: »Ali veste, kje smo mi? Ali boste našli naš kraj?« No, s svojimi nastopi in povabili k branju poskušam pritegniti tudi tiste, ki drugače nočejo vzeti knjige v roke.

Nekateri vam očitajo, da vam je bilo kot pisatelju laže uspeti zaradi očetove literarne dediščine. Vam je bila kdaj v breme?

Na očetovo pisateljsko dediščino sem izredno ponosen. Nikoli mi ni bila v breme, vsaj jaz tega nisem tako jemal. Mislim, da so se drugi s tem veliko bolj obremenjevali. Sam sem jemal to kot prednost. Priznam, morda so se mi zato kakšna vrata odprla prej. A četudi, nazadnje je bil vedno končni izdelek tisti, ki je bil pomemben.

Pisateljska kri teče po žilah tudi vašega sina Petra. Zanj pravite, da je edini Suhodolčan s strokovno nagrado, ki jo je dobil pri desetih letih. Kaj je za vas največja nagrada?

Zame je največja nagrada zadovoljstvo, ki ga občutim, ko podam neko zgodbo. Pa to, ko se zjutraj zbudim in dobim dobro idejo za nekaj novega. Če se ob tej zgodbi pozneje mladi bralci še zabavajo, sem pa sploh zelo zadovoljen. Pa to, ko mi kdo reče, da je prebral vse moje knjige ... Ali ko slišim, da nekatere besedne zveze uporabljajo v vsakdanjem pogovoru.

Peter Nos je literarni lik, ki ga je vaš oče ustvaril po vaši podobi. Povejte, je Petrova nerodnost z leti kaj minila?

Ne, nič ni minila. Še vedno si razbijam glavo in nos in tako mi lahko Peter Nos skoraj vsak dan pove kakšno novo zgodbo. Sem pa zelo vesel, da je po dolgem času spet izšla tudi knjiga zgodb Leopolda Suhodolčana o Pet­ru Nosu.

Katera bo vaša naslednja, s katero boste razveselili mlade bralce?

Pravkar sem oddal novo izdajo Živalskih novic s podnaslovom Po dlaki navzgor, ki bo izšla pri založbi Karantanija. To bo pet novih zabavnih zgodb. Izšla bo prihodnji mesec. Če bo sreča. In se bo vse izšlo. In če ne bo prej konec sveta.