Kdor verjame v dedka Mraza, verjame v lepši svet

EKSPRESNO: Z dedkom Mrazom o tem, kako je danes biti dobri mož in kako dostavlja darila v zimi brez snega.

Objavljeno
27. december 2015 10.17
LJUBLJANA SLOVENIJA 26.12.2011 PRIPRAVE NA SPREVOD DEDKA MRAZA FOTO JOZE SUHADOLNIK
R. N.
R. N.

Pa nam ga je v teh prazničnih dneh vseeno uspelo ujeti! Samega dedka Mraza namreč, ki je zdaj izjemno zaposlen. Prestregli smo ga skoraj dobesedno pri vratih ljubljanskega Mini teatra, od koder se je odpravljal na sprevod po Ljubljani, in tako bo še danes, jutri, v torek in tudi v sredo od 17. ure naprej, že od sredine decembra pa je otroke razveseljeval tudi ob koncu miniteatrskih predstav za malčke. Ne glede na to, ali verjamete vanj ali ne, se vam – ali pa vašemu otroku – zagotovo že od otroštva porajajo vprašanja o njegovem poreklu, življenju, delu ..., na katera nimate odgovorov ali pa so ti zelo različni in dvoumni. Morda pa se prav danes razjasni kakšna dilema!

Zadnjič je Božiček na Brdu pri Kranju dejal, da je vaša žena babica Zima in da z njo živita pod Triglavom. Kaj je torej res, kje živite – pod Triglavom, na Pohorju ali na Laponskem? Ste res poročeni, imate kaj otrok?

Božiček nikoli ne laže in tudi tokrat se vam ni zlagal. Živim pod Triglavom, v leseni kočuri, s toplim kaminom, prav blizu svojih gorjanskih prijateljev, Kekca, Pehte, Bedanca, Kosobrina in Mojce. Se kar pogostoma dobimo na kakšnem čajčku z domačimi arcnijami, mislim, zdravilnimi travicami, ki jih nabira in suši Kosobrin. Zmotna je razlaga nekaterih s Štajerskega, da živim na Pohorju, čeprav je res, da imam tam na Pohorju prav lep vikend in da se pogosto klatim po pohorskih gozdovih, saj so tam tudi fajn ljudje. Ponavadi nabiram gobe, pa borovnice in brusnice za sladke marmelade in domače napoje, ki jih kuhava z babico Zimo, s katero živiva v zunajzakonski skupnosti. Je pa zadnja leta moja babica zmeraj »težja«, kar lahko občutite vsi Slovenci, saj vidite, kako težko jo je pripraviti že samo, da skuha sneg, ki ga vsi pogrešamo. Ker je tako trmasta, sem jo hotel že zapustiti in se poročiti z Božičkovim jelenčkom Rudolfom, razmišljal sem celo o poroki z dimnikom ali s kočijo, no, zaradi nedeljskega zavrnitvenega referenduma pa bom še naprej, hočeš nočeš, ostal z babico Zimo. In sanjal o novih časih z manj megle v ozkih podalpskih glavah, pa več medsebojnega razumevanja in ljubezni.

Imam pa veliko otrok, to so prav vsi otroci in tisti odrasli, ki še verjamejo v dobro. Ne glede na to, v kakšnih družinah so se rodili in v kakšnih družinah živijo, vse imam rad, ker je imeti rad soljudi nekaj naravnega.

Kakšna darila si v primerjavi z včasih zdaj želijo otroci?

Otroške želje se pravzaprav vsa ta dolga leta niso zelo spreminjale. Ponavadi gre za igrače, knjige, sladkarije, elektroniko. Seveda so se z novimi igračami želje razširile, a s siromaštvom v Sloveniji so darila postala predvsem veliko manjša in bolj praktična. Je pa opaziti, da so otroci vedno bolj veseli že samega dedka Mraza, njegovega objema in toplih besed. Dedek Mraz pa ima zmeraj v žepu vsaj kakšen bonbon, da se lahko posladkamo, mali in veliki. Zato ne čudi, da me vsako leto na sprevodu v Ljubljani vsak dan pričaka več tisoč ljudi, ki jim v petih dneh razdelim skoraj tono bonbonov.

Je biti dedek Mraz danes težje ali lažje kot v preteklosti?

Biti dedek Mraz je predvsem sreča, privilegij in čisto veselje. Toliko sreče, pozitivnih vibracij in zaupanja, kot ga doživiš ob srečanju z otroki, od vrtcev, gledaliških predstav do podjetij in dobrodelnih prireditev, kjer še vedno z veliko skrbnostjo pripravljajo obiske dedka Mraza in obdaritev, je težko opisati. V času samih katastrofalnih novic, terorizma, brezposelnosti, ozkosrčnosti in nestrpnosti, bodeče žice, ki je tako grobo in brez občutka zarezala v našo državo in v naše medsebojne odnose. Vedno bolj nestrpna družba, ozkosrčni in ozkogledi sodržavljani, netolerantni in izključujoči odnosi.

Dedek Mraz je tako postal ena redkih pozitivnih oseb v naši družbi, kjer vsi tako zelo potrebujemo vsaj kanček sreče in ljubezni. Če sem bil ob nastanku nove države tudi sam velikokrat nezaželen, se je danes dedek Mraz povsem uveljavil kot avtohton slovenski lik, ki predstavlja upanje, ljubezen, veselje, srečo in zaupanje vseh, ki še niso pozabili na lepoto upanja in hrepenenja. Ni več političnega preganjanja in neslanih pripomb, saj niti vsi trije decembrski dobri možje skupaj ne moremo v to vsakdanjo črnino pripeljati dovolj pozitivnih misli. Ljudem želimo vliti upanje in zaupanje, da lahko sodelovanje prinese lepšo prihodnost.

Kot dedek Mraz delujem že več kot 25 let in sem tudi pripomogel, da ima Ljubljana spet sprevod Miklavža, saj sem ga sam osebno pripeljal nazaj. Vesel sem, da po mojih dolgoletnih prizadevanjih, ki brez naklonjenosti vseh dosedanjih županov seveda ne bi bila uspešna, Ljubljana v decembru tudi zaradi Miklavža, dedka Mraza in čarobne osvetlitve postaja res čudovito praznično mesto upanja in sreče za vse, predvsem pa seveda za otroke.

Ali otroci sploh verjamejo v vas?

Vsak, ki se je kdaj udeležil obdaritve dedka Mraza, se je lahko prepričal, ne samo da vanj verjamejo otroci, ampak tudi odrasli. Vera v pozitivno, srečo, prihodnost, veselje, ki daje upanje, nas vse spodbuja, da lažje vztrajamo v vsakodnevnem boju za preživetje in življenje, vredno človeka. Kdor verjame v dedka Mraza, verjame v boljši in pravičnejši jutri za vse ljudi sveta. Želel bi si, da bi vame in v dobro bolj verjeli tudi vsi tisti, ki vodijo našo državo in krojijo javno mnenje. Brez optimizma in sodelovanja ni prihodnosti.

Pri kateri starosti se to po vašem razblini? Vam otroci zdaj sploh še pišejo pisma in ne raje kratkih sporočil?

Seveda otroci z vstopom v osnovno šolo, s pridobivanjem znanja in novih spoznanj počasi ne potrebujejo več dedka Mraza kot čudežnega obdarovalca. Ampak verjemite, vsak, tudi odrasli, je vesel drobnih pozornosti in tople besede. In dedek Mraz kot ena pozitivnih figur, ki ti je olepšala otroštvo, živi v nas, tudi ko odrastemo. Kdor pa ne verjame v strpno in prijazno družbo vseh posameznikov in tudi v dedka Mraza ne verjame, ta ne verjame v svet prihodnosti, kjer je prostora in sreče za vse ljudi. In kdor verjame, piše, riše, pošilja lepa sporočila po mobitelu, družabnih omrežjih, čivka ali pošilja elektronsko pošto.

Ali vam Božiček pomeni kakršno koli konkurenco, imate zaradi njega pravzaprav manj dela?

V času preizkušenj in kriz je blagodejna vsaka topla beseda, objem in minimalna pozornost, in več ko nas to srečo in ljubezen deli, večja je sreča naroda. Božiček je samo še en dobri svetli mož, ki opogumlja in nagovarja vse ljudi, da bi bili boljši do sebe in drugih. Zaradi tega se spoštujeva in imava rada ter si tudi pomagava.

Kako je dostavljati darila v zeleni zimi in kaj na to pravi vaša jelenja vprega?

Res je nenavadno obiskovati in obdarovati otroke v zeleni zimi, je pa sreča, da je letos zima sončna in suha. Z otroki si pravo vzdušje pričaramo s petjem pesmi o zimi, snegu in dedku Mrazu. Slovenci imamo čudovite otroške pesmi. Verjamem, da ga ni Slovenca, ki ne bi znal zabrundati vsaj Sive kučme, bele brade. Že v prejšnjih letih sem za mesta bolj uporabljal konjsko vprego, tako tisto z dvema konjema, ponavadi lipicancema, kot tisto s približno 140 konji. Letos se potovanju z jeleni zelo izogibam, saj so v veliki nevarnosti zaradi bodeče žice, ki so jo potegnili po slovenskih mejah. Veliko srn in jelenov je že umrlo zaradi te nerazumne vladne odločitve. Kot dedek Mraz apeliram na vlado in prosim, da čimprej umakne bodečo žico z meje. Sodelovanje, strpnost, razumevanje za soljudi in pomoč vsem, ki jo v teh hudih časih potrebujejo. Bodimo velikodušni in pomagajmo. Prihodnost nas bo nagradila.