Kje so (bile) vrane?

O tem, kaj zanimivega je mogoče opaziti med karantenskim buljenjem skozi okno.

Objavljeno
28. junij 2020 08.00
Posodobljeno
28. junij 2020 08.00
Siva vrana je pametna, velika in lepa ptica, ki pa zaradi specifičnega življenjskega sloga in neprijetnega glasu ni najbolj priljubljena. FOTO: Leon Vidic/Delo
O ptičih ne vem kaj dosti. V mojem otroštvu smo imeli pri hiši dve papigi, od katerih je ena dočakala naravni odhod v pernata nebesa, druga pa je odletela. Upam, da je v naravi tudi ona dočakala naravni potek življenja, čeprav se mi zdi, da pisane barve perja, ki so v džunglah, od koder izvirajo, lahko dobra kamuflaža, v zelenih štajerskih gozdovih niso ravno neopazne za razne plenilce. Naj bo tako ali drugače, druge papige ni bilo več nazaj.

Poleg tega sem imel neposredne stike še s kurami, ki jih je imela oma. Za jajca. Ko se je njihova nesna doba iztekla, so seveda končale v piskru. Toliko o stikih s ptiči.

Nekaj sem se o pernatih letalcih naučil med pogovorom z direktorjem Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) Damijanom Denacem o tem, zakaj so se galebi, ki jim pri nas pravimo morski, začeli pojavljati tudi v notranjosti države. Še najbolj pa sem si tozadevna obzorja razširil med pripravo na intervju in seveda pogovorom s koordinatorjem novega Atlasa ptic gnezdilk Slovenije, sicer varstvenim ornitologom na DOPPS Tomažem Miheličem. Najbolj me je fasciniral podatek, da pri nas živi od 13 do 20 milijonov ptičev. In morda še bolj to, da je druga najbolj razširjena ptica pri nas črnoglavka, za katero sem takrat slišal prvič. »Ljudje je skoraj ne poznajo, saj živi zelo skrito življenje v krošnjah dreves, grmovju, tudi v gozdovih z veliko grmovja,« je povedal Mihelič. Teh skritih prebivalcev Slovenije je približno dva milijona, toliko kot vseh človeških prebivalcev.

Pogosta vrsta ptičev je tudi siva vrana. Te se iz otroštva skoraj ne spomnim. Verjetno so jih lovci takrat še streljali in so bile veliko redkejše. Potem, kakšnih dvajset let od tega, so se namnožile prej prav tako redke srake in za njimi vrane. Vsaj približno lahko čas bolj množičnega pojava vran določim zato, ker sem takrat živel v študentskem domu in v relativno kratkem času so iz okoliša skoraj povsem izrinile golobe.

V karantenskih časih sem veliko več časa kot običajno prebil med buljenjem skozi okno, seveda že davno ne več študenta, in tako sem začel odkrivati zanimive stvari. V začetnih tednih je na nebu proti večeru dominirala velika jata vran.

V karantenskih časih sem veliko več časa kot običajno prebil med buljenjem skozi okno in tako sem začel odkrivati zanimive stvari. V začetnih tednih je na nebu proti večeru dominirala velika jata vran.


Glede na velikost krakajoče jate me je presenetilo, ko je njihov večerni koncert nenadoma potihnil. Jate ni bilo več, tudi posamezne vrane je bilo komaj kdaj opaziti.

Ker je to sovpadalo z vrnitvijo lastovk, ki jih je toliko, kot jih do zdaj pod mojimi okni še nikoli ni vratolomno »šibalo« za večernimi insekti (ali pa jih nisem opazil, saj po navadi nisem kaj dosti gledal skozi okna), sem najprej mislil, da so prav te pregnale vrane. Misel sem hitro zavrgel, saj se mi ni zdelo logično, da bi se vrane, katerih posamezen primerek je velik za nekaj lastovk, razbežale pred toliko manjšimi ptiči.

Po nekaj časa brez vranjega koncerta sem ponoči zaslišal značilno piskanje čuka. Zvok poznam, ker sem nekoč v srbskih hribih videl to malo sovo čisto od blizu in jo tudi slišal. Čuk je v nasprotju z vranami aktivni plenilec, zato sem domneval, da so se vrane razbežale pred njim. A tudi to misel sem kmalu opustil; čuki so manjši od vran in jih zato najbrž ne lovijo, poleg tega so vrane aktivne podnevi, čuk pa ponoči.

Saj ne, da bi me skrbelo, kaj se je zgodilo z vranami. Kot večina ljudi teh ptičev nimam kaj posebno rad. Predvsem zaradi njihovega življenjskega sloga. Kot mrhovinarje jih je pogosto videti po in ob cestah, ko veselo vlačijo naokoli čreva ježev, mačk in drugih žrtev cestnega prometa. Rade brskajo tudi po smeteh. V nasprotju z nekaterimi drugimi vrstami, ki to počnejo bolj diskretno v zavetju noči, kot na primer podgane, vrane nonšalantno brskajo po odpadkih sredi belega dne. Me je pa vseeno zanimalo, kaj se je zgodilo z njimi.

Zdaj sem opazil, da se počasi vračajo. Ni sicer videti velike večerne jate, včasih pa spet zasedajo dominantne položaje, na primer na dimnikih, s katerih generalsko nadzirajo okolico. Lastovke si tega očitno ne jemljejo preveč k srcu, saj jih je še vedno vse polno. Zanimivo pa je, da čuka že nekaj časa ne slišim več.

Kaj se je torej zgodilo? So se vrane odločile, da bodo – komurkoli že – vrnile udarec? Dogajanje pod okni bo v prihodnjih tednih in mesecih vsekakor zelo zanimivo spremljati.