Tone Frelih: Kliše je najhujša smrt za kriminalko

Poleti se priležejo kriminalke. Tone Frelih je pred kratkim objavil že svojo šesto, Krvavi denar.

Objavljeno
23. junij 2017 18.25
Helena Kocmur
Helena Kocmur
Kriminalni romani postajajo v svetu vse bolj priljubljena in iskana literatura. Tudi pri nas se žanr, ki je v očeh literarnih kritikov pred časom veljal za manj vredno literaturo, vse bolj uveljavlja, pravi Tone Frelih, dolgoletni režiser dokumentarnih filmov in avtor šestih kriminalk iz serije Umori. Zadnja, z naslovom Krvavi denar, je še sveža iz tiskarne, v njej pa se Frelih v svojem slogu, brez nasilja in odvečnega prelivanja krvi, dokoplje do morilca. Z njim smo se pogovarjali o vse bolj priljubljeni (slovenski) kriminalki in realnosti vsakdana, iz katere avtorji črpajo navdih.

V zadnjih šestih letih ste izdali kar šest kriminalnih romanov, nazadnje letos Krvavi denar. Od kod ta nenadna želja po pisanju kriminalk?

Prvo sem izdal leta 2010, pred tem pa sem napisal tudi dva »normalna« romana in še tri »normalne« knjige, tako da ves moj opus obsega enajst samostojnih knjig in nekaj skupinskih, pred tem pa sem vse življenje snemal filme, predvsem dokumentarne. Kriminalke so me od nekdaj privlačile, kot bralca, ko pa se je ta žanr v Sloveniji oziroma v slovenskem bralcu nekoliko bolj usedel, sem si rekel, zakaj pa ne bi tudi sam poskusil.

Eden od tistih, ki so postavili žanr na dokaj visoko raven, je bil pri nas zdaj že pokojni Sergej Verč, potem je izbruhnil Avgust Demšar, ki pa je sploh postal pojem, in prav je tako. Čeprav imamo v zadnjem obdobju nekaj krasnih avtorjev in celo avtorico.

Zakaj se pri nas vse več piscev odloča za ta žanr? Ker je tudi v družbi več kriminala, od koder potem črpajo svoje zgodbe?

Ne vem, ali je več kriminala, ampak jaz zagotovo črpam iz dnevnih dogodkov, saj se mi zdi, da se tudi Slovenke in Slovenci soočajo s to našo stvarnostjo in so jim te zgodbe morda bližje kot kakšna ameriška kriminalka, ki je poleg tega še zelo, zelo krvava. Pri meni krvi skoraj ni in tudi patoloških morilcev nimam. Nočem reči, da mi to uspeva, poskušam pa dati tem junakom, tudi negativnim, neko človeško podobo ali neki psihološki motiv za njihovo kriminalno dejanje. Z morilci ne sočustvujem, poskušam jih razumeti.

Kaj po vašem mnenju ljudi pripelje do umora?

Skoraj vedno so neke stiske. Ali pa družinska travma, ki se vleče iz ene generacije v drugo in ki je človek ne more preseči, v umoru, zločinu pa vidi rešitev zanjo. Ni pa to rešitev tudi za njegove razmere, te postajajo še hujše.

Kako gradite svojo zgodbo?

Z idejami nimam nikakršnih težav, sredi noči vam jih lahko nekaj naštejem. Celo zgodbo oziroma epizode si najprej napišem na listke, potem jih prekladam toliko časa, da se mi zazdi, da je konstrukcija dobra. Zgodilo se mi je pri enem romanu, da me je kljub listkom, tej pasjansi, pisanje zaneslo v smer, kamor ne bi smelo iti. Tako da sem potem 40 strani vrgel stran in spet našel pravo smer.

Ali vam je pri pisanju pomagal kakšen strokovnjak, policist, forenzik?

Nihče. Preden sem začel pisati, sem se pogovarjal z nekim policistom, da mi je malo razložil sistem na policiji, to ni čisto izmišljeno. Me pa nekateri bralci sprašujejo, ali sem na policiji v službi.

Ker ste tako prepričljivi?

Očitno. Jaz sicer nisem prepričan, da je tako … Od časa do časa vprašam nekega svojega znanca, zdravnika, ali je to, kar sem si zamislil, po medicinski plati mogoče. Tu pa ni kakšnih zelo velikih napak. Policijsko delo malce poenostavim. Če bi policija tako delala, kot je napisano v mojih kriminalkah, najbrž ne bi rešili ničesar. (smeh) Za bralce je dovolj občutek verodostojnosti, saj tudi oni niso policijski strokovnjaki, da bi prepoznali morebitne poenostavitve …

Če bi prebrali vseh šest mojih kriminalk, bi videli, da sem začel z ostarelim detektivom, ki je bil šef, siten, bolan, bil pa je odličen diagnostik. Velja neko pravilo, ki mu verjamem, ne znam ga pa utemeljiti, da se šele po šesti kriminalki z isto ekipo ta detektiv prime bralca. In ker je bil moj prvi detektiv Cene pred penzijo, bolan in malo naveličan tega dela, sem ga upokojil, vendar je nekdo iz njegove ekipe postal šef, tega ostarelega pa vsake toliko časa še povabijo ali pokličejo in vprašajo za nasvet ali pomoč, tako da je še vedno navzoč.

Zadnja leta je bilo tudi v Sloveniji nekaj odmevnih umorov. Ste razmišljali, da bi te zgodbe prenesli v svoje knjige?

Ne, ker se mi zdi, da je kriminalka vendarle fikcija. Tisti opisi sodijo v dokumentarni žanr. Moji romani so popolna fikcija. Spomniti se takšno zgodbo ni problem, ampak žanr kriminalke zahteva zelo jasno, precizno konstrukcijo. Mislim, da je to zelo kompliciran žanr. Po eni strani mora biti prepričljiv, po drugi pa moraš paziti, da bralcu ne boš prehitro odkril zločinca, razen če ni to namen cele zgodbe. Za to, da mu ne omogočiš takojšnjega odkritja, pa ga moraš nekajkrat zapeljati, da je skoraj že prepričan, kdo je bil s krvavim nožem v roki, ampak v resnici ni. Tega pa spet ne smeš početi prepogosto, saj bo bralec mislil, da se norčuješ iz njegovega suspenza, in ne bo več bral naprej. Upam, da mi je do neke mere to uspelo.

Omenili ste, da v vaših kriminalkah ni psihopatskih morilcev, vendar pa so police knjigarn polne romanov, ki po nekakšnem vzorcu popisujejo brutalne masakre. Koliko slovenske bralce to zanima?

Tega ne znam presoditi, vidim pa, da Patterson in podobni avtorji niso tako zelo brani v knjižnicah kot nekateri drugi avtorji, denimo Skandinavci, ki so zdaj v vrhu.

Kaj jih naredi tako zanimive?

Imel sem priložnost spoznati gospo Bergman, ki je ta hip največja poznavalka skandinavske kriminalke. Celo izmislila si je pojem nordic noir. Po njenem je eden od dejavnikov socialna plat teh zgodb – v zavesti Evropejcev je Skandinavija še vedno obljubljeni kraj, pa ni tako. Ta premik v skandinavskih družbah je eden od elementov njihovih kriminalk, ki je zelo poseben. Tudi njihovi kriminalisti niso sveto zveličavni, imajo svoje človeške napake, so pijanci in podobno. Ti romani so polni temačnosti, nikoli ne sije sonce, dežuje, megla je, vse se dogaja v pozni jeseni in zimi. Že vzdušje je turobno, potem pa še turobni odnosi … Oni so mojstri tega. Njihova podoba kriminalnega romana odstopa od klišejskih podob kriminalke. Mislim, da je kliše najhujša smrt za žanr nasploh, za kriminalko pa še posebno. Prepričan sem, da slovenski kriminalisti v romanih niso klišejski, pa tudi zgodbe in rešitve niso klišejske.

Kriminalni roman je bil pri literarnih kritikih dolgo podcenjen. Se vam zdi, da je danes drugače?

Seveda je, ne nazadnje je tudi Tadej Golob s svojo odlično kriminalko Jezero eden od nominirancev za literarno nagrado kresnik.

Ste se vi pri pisanju zgledovali pri katerem od nesmrtnih piscev kriminalk, kot sta denimo Agatha Christie, Georges Simenon?

Bral sem te avtorje, seveda, nisem pa se po njih zgledoval in mislim, da tudi drugi slovenski avtorji nimajo vzornikov, ampak imamo vsak svojo smer. Obenem lahko za slovenske avtorje rečemo, to velja zlasti za Meto Osredkar in njen roman Umor v Šmihelski vasi, da pišejo zelo duhovito. Jaz tega ne znam najbolje, pa mi to ni všeč. Sem presuhoparen pisatelj kriminalk, ne znam se »zajebavat«, če rečem malce grdo. Meta pa to zna, kar daje njenim zgodbam še poseben čar. Pri Demšarju, denimo, se vse dogaja v Mariboru. Celo ko se zločin zgodi v Opatiji, mu ga uspe prenesti v Maribor, v tisto njihovo špelunko, kjer pijejo pivo … to je mojstrstvo. Če berete slovenske kriminalke – to pravijo predvsem za moje, jaz pa to vidim tudi v drugih –, so te zgodbe tako plastične, da jih človek vidi pred seboj. Tipi so super …

Mislite detektivi?

Eni in drugi, kriminalisti in lumpi. Ne smeš biti preveč črno-bel, ker bralec potem prezgodaj zasovraži lumpa, to ga odbija.

Katera od vaših kriminalk pa vam je najljubša?

Čeprav imam seveda vse rad, se mi vendarle zdi, da mi je peta knjiga, Umor v galeriji, najbolj uspela, da je najbolj sočna.

Ko omenjate rešitve – kako zapleteno pa je zabeliti zgodbo z zanimivim koncem?

Trdno sem prepričan, da ni treba morilca spraviti v arest, treba pa ga je identificirati in dejanje obsoditi. To, da ga policaji odpeljejo in zaprejo za 15 let, je samo po sebi umevno, to je nepotreben višek. Če želite, da bo bralec prebral tekst od začetka do konca, mu je treba pustiti nekaj svobodne presoje. Ne maram pa odprtih koncev. To je predvsem lastnost ameriških kriminalk, ki ne zaključijo zgodbe, da si pustijo prostor za nadaljevanje. Za kriminalko kot žanr se mi zdi zelo pomembno, da je avtor racionalen v obsegu, odvečne stvari bi moral sčrtati že sam ali pa bi to moral narediti urednik, saj odvečno pisanje bralca odvrne.

Nekatere knjige pa so že očitno napisane tako, da je mogoče po njih posneti film.

Seveda, kriminalke se veliko berejo in gledajo, to je postala prava industrija, nekatere knjige se izdajajo v milijonskih nakladah.

Ali bomo katero od Demšarjevih ali vaših knjig videli v filmski obliki?

Kot slišim, je že zamisel, da bodo za ekranizacijo uporabili odlično kriminalko Jezero Tadeja Goloba in izbor motivov iz Demšarjevih del, iz katerih naj bi nastalo šest epi­zod. Vendar je vse še zelo negotovo. Mene pa so snubili, da bi po svojih šestih kriminalkah naredil šest radijskih iger, vendar se še nisem odločil.

Ali že načrtujete nov kriminalni roman?

Trenutno ne, saj sem zelo izpraz­njen. Ravnokar sem končal snemanje novega dokumentarnega filma, o čem, naj ostane še skrivnost. Želim pa si izdati tudi zbirko kratkih zgodb, ki jih pišem že 15 let in v katerih so glavni lik ženske, saj mislim, da ste na neki način nedojemljive. V glavi imam še eno radijsko igro, ki bi jo rad napisal. Upam pa, da tudi moja serija kriminalnih romanov ni končana.