Ko bom velika, bom ...

»Kaj boš pa ti, ko boš velik/-a?« Tega vprašanja iz otroštva se zagotovo spomni večina od nas, a ideali in predstave so eno, realnost pa lahko precej drugačna.

Objavljeno
02. februar 2020 10.00
Posodobljeno
04. februar 2020 12.46
Deklica, ki se igra zdravnico. FOTO: Shutterstock
»Kaj boš pa ti, ko boš velik/-a?« Tega vprašanja iz otroštva se zagotovo spomni večina od nas, pa tudi tistih ponosno do prizanesljivih nasmeškov odraslih okoli nas, ko smo se lotili naštevanja vsega možnega. Danes lahko svojemu otroku naročimo celo knjigo, v kateri se junak z njegovim imenom in videzom znajde v različnih poklicih in je v tem seveda zadovoljen. Starši lahko iz nabora zgodb izbirajo, v katerih poklicih bi otroka, ko bo velik, najraje videli, in ponudniki knjige so med te pogumno uvrstili tudi baletnika, (rock) zvezdnika, pesnika ... Največkrat starši, tudi v ZDA in Nemčiji, izberejo poklic zdravnika, v Sloveniji poleg tega tudi kuharja, popotnika in gasilca, med najbolj redko izbranimi je pesnik in smučar, pri nas tudi arheolog, so razkrili v Hooray Studios (pri nas bolj poznani kot Mali junaki).

image
Notranjost personalizirane knjige Hooray Studios (Mali junaki). FOTO: arhiv Hooray Studios
No, verjetno kakega od bolj pogosto izbranih poklicev v knjigo uvrstijo le zaradi »fore« (npr. popotnika), saj si je večina današnjih mladih staršev glede tega postavila dokaj visoke standarde: naši starši, ki so potomci predvsem fizično garaške generacije, ko je družina kvečjemu enemu od običajno velikega števila otrok omogočila nadaljnje izobraževanje, so imeli že boljše pogoje za izobraževanje in poklice, kjer »si ne mažeš rok«, in od njih smo pobrali mantro, da brez diplome ne bo dobre službe. Zdaj to prenašamo na svoje otroke, čeprav se v praksi čedalje pogosteje izkazuje, da temu ni vedno tako: številni doktorji in magistri neuspešno iščejo službe, medtem ko, denimo, najdemo zelo uspešne programerje, ki niso zaključili niti srednje šole.




Pri izbiri poklica naj bi sicer sledili svojim sanjam, kakor se danes tako rado ponavlja, v praksi pa je to, priznajmo si, zaželeno večinoma le, če nas oz. otroka pokliče nekaj, kar v družbi uživa ugled, po možnosti zagotavlja tudi finančno stabilnost. No, če bi zadevo gledali skozi finančno perspektivo, se karte lahko še bolj premešajo: Sebastian Cavazza, denimo, je nedavno izjavil, da se pri nas bolj kot igralec finančno izplača biti vodovodar, in dejstvo je, da imajo mnogi obrtniki, ki si s svojim delom »mažejo roke«, precej več pod palcem kot kak visoko šolani kader, da ne govorimo o novodobnih poklicih, kot je na primer gamer (igralec video in/ali spletnih igric) ali influencer, ki s svojimi videi služi dostojne, bolj zvezdniški celo bajne vsote denarja. Vse to naši otroci seveda spremljajo, iz prve roke pa, kako (ne)srečni so njihovi starši v svojih službah, s čimer jim prav tako dajemo zgled, dober ali slab, s tem pa je na preskušnji tudi tisto, kar jim mantramo, naj bi dobra služba bila.

Kakor opozarja specialni pedagog in vzgojitelj, Marko Juhant, je pomembno predvsem, kaj si želi otrok, ne starš. Še v generaciji, ki danes šteje med 70 in 90 let, se je mnogo mladih (moških) vdalo alkoholu tudi zato, ker so jih starši porinili v poklice, ki jim niso bili niti malo pisani na kožo. Danes to ni več tako družbeno sprejemljivo, se pa (za zidovi) še vedno včasih dogaja. »Neštetokrat videna zgodba, ko starši silijo sicer dotlej uspešnega otroka v neko šolo oziroma poklic, nato pa ta leto pred koncem devetletke močno popusti. Razlog je, da ne ve, kaj se bo zgodilo, v katero smer bo prisiljen iti, in to je problem. Številni otroci pravijo, da ne vedo, kje bi nadaljevali šolanje, v resnici pa si jih veliko ne upa povedati staršem, kam jih vleče, saj imajo ti zanje drugačne načrte. A otroke je treba spodbuditi, jim vliti moč, da se odločijo po svoje, zaradi česar so starši pogosto jezni na nas, pedagoge. A večina otrok je pozneje zelo uspeš­nih – najprej pri popravi ocen, poz­neje v karieri,« je za Nedelo lani povedal Juhant.

Treba jim je omogočiti, da se odločajo po svojih željah, sicer je lahko pozneje frustracija dvojna: ni namreč zagotovila, da bo tudi nadaljevanje kariere tako sanjsko, saj so naše predstave in pričakovanja lahko precej idealistične, realnost pa drugačna. Pripadam generaciji plus-minus 40 let. Ljudje, med katerimi se gibljem, imajo večinoma univerzitetno izobrazbo in med njimi ni takih, o kakršnih piše kolega v članku Bleferska dela, pač pa si delo pogosto nosijo še domov, delajo ponoči, med vikendi .... Verjetno na to in še na marsikaj drugega, ko so študirali, niso računali; specializanti družinske medicine, na primer, si niso mislili, da bodo v enem dnevu sprejeli tudi 50 in več ljudi, ki si želijo zdravja ali vsaj pozornosti, bodoči učitelji so si verjetno zamišljali predvsem nadobudneže, ki med razlago veselo dvigajo roke, ne pa da bodo še doma popisovali sleherno potezo v razredu ali dogajanje v podaljšanjem bivanju.

Dandanes se od ljudi zahteva vedno več in čedalje bolje, zato izgorelost ni le modna muha: srečujem jo na vsakem koraku – o njej poslušam od svojih sogovornikov v intervjujih in kolegov, najbolj pa boli, ko se to zgodi tvojemu prijatelju. Žal ni bil samo eden ... Čedalje pogosteje slišim tudi razmišljanja ljudi, kako si želijo delati kaj drugega, se znova vpisati v šolo in tako priti do poklica, za katerega do danes ali kakega prelomnega trenutka v življenju niso vedeli, da jih bo kdaj poklic-al, ali celo, da bi najraje vse pustili, kupili kos zemlje in pasli koze ali pa preostanek življenja preživeli med potepanjem po svetu in priložnostnimi deli. Neredki zavidajo mladim, ki še nimajo otrok oz. obveznosti in so jim pri­hranjena opozorila okolice, naj bodo vendar odgovorni do sebe in družine, zaradi česar si številni ne upajo izstopiti iz »varne« službe, čeprav jih ta polni z nezadovoljstvom, tesnobo.

Dr. Edith Eger, 92-letna klinična psihologinja, ki je preživela taborišče Auschwitz (ravno konec januarja je bila 75. obletnica osvoboditve iz te ječe smrti in trpljenja), je v knjigi The Choice (Izbira, op. p.) zapisala, da je bistvo spremembe v tem, da »opazimo, kako nekaj preprosto ne deluje več, ter zato izstopimo iz ustaljenih vzorcev, ki nas omejujejo«. Pravzaprav je v zvezi s slednjim uporabila besedo zapor, v katerega se psihično zapremo, s čimer se je morala spopasti tudi sama potem, ko se ji je po vrsti srečnih naključij uspelo rešiti iz tistega z zidovi in ograjami – tudi zaradi svoje trme in miselnosti, ki si jo je pozneje kot psihologinja lahko strokovno razložila: da obstaja trpljenje dveh vrst: lahko trpimo zaradi okoliščin, ljudi ali institucij, na kar imamo le malo ali nič vpliva, ni pa nam treba privoliti v vlogo žrtve, zaradi katere se vrtimo v krogu samotrpinčenja, obtoževanja, jeze, pesimizma ... Pravi, da ne moremo spremeniti tega, kar se je zgodilo, kar smo naredili oz. so drugi naredili nam, lahko pa izberemo, kako bomo živeli zdaj. »Moji dragi, lahko izberete svobodo,« pravi. In to velja za vsa področja življenja, za vse odnose in situacije, v katerih smo.

Spomnim se, kako množično je bil bran niz člankov v Nedelu o ljudeh, ki so ostali brez službe ali pa so jo končno obesili na klin, se lotili tistega, kar jih je vleklo – in uspeli. Mnogi sicer niso tako izjemno uspešni, a srečujem tudi ljudi, ki so šli skozi to in se danes, čeprav morda služijo manj, smejijo svojim takratnim strahovom in poudarjajo, da obstaja življenje tudi potem: po »varni službi«. In da se ne bi bili pripravljeni vrniti. Nasvidenje in srečno!