V nadaljevanju preberite:

Bosanski pisatelj Bekim Sejranović (1972–2020) je pred dobrim desetletjem objavil kratko zgodbo Produktivnost, ki smo jo slovenski bralci v prevodu Miša Mićića lahko brali na spletnem portalu Disenz. V njej spremljamo dva delavca v proizvodnji, ki izdelujeta pakete in sta plačana na akord. Eden je izjemno len, drugi pa strašansko produktiven. Ob prvotni tarifi zasluži dvakrat toliko kot direktor podjetja. Upravni odbor takoj skliče sestanek in sklene, da bo treba znižati akord. Prvi delavec se zadovolji z nižjim plačilom, drugi pa nikakor noče služiti manj. Odloči se, da bo še pohitril izdelavo paketov, kar mu začuda res uspe. Ko nasled­nji mesec znova prejme dvakratnik direktorske plače, se zgodba ponovi. Upravni odbor zniža akord, delavec dela še več. Njegova plača ostane enaka, drugi delavci služijo vedno manj. In tako v nedogled, dokler podjetje ne odpusti vseh delavcev razen najbolj produktivnega, ki še vedno služi več kot direktor, čeprav je njegovo delo ovrednoteno 45-krat manj kot prvi dan.

Kako podjetja danes skrbijo za zdravje zaposlenih

Zamisel, ki poganja kratko zgodbo, seveda ni posebej izvirna, pravzaprav bi lahko rekli, da je avtor v njej zaobjel srž kapitalizma. Ni bistveno, ali produktivni delavec uporablja parni stroj, medtem ko se njegovi kolegi še vedno zanašajo na moč lastnih rok, ni bistveno, ali si sveti z baterijsko svetilko, medtem ko drugi vztrajajo pri svečah, ni bistveno, ali si pomaga z umetno inteligenco, medtem ko ostali prisegajo na človeško pamet, ni bistveno, ali je zgolj iznajdljivejši in marljivejši od sodelavcev. Bistveno je, da lahko lastnik podjetja vsako tehnološko inovacijo ali delavčevo spretnost izkoristi v svoj prid, najzanimivejše vprašanje pa se glasi: kaj bi se zgodilo, če bi produktivni delavec že spočetka delal toliko kot njegov lenobni kolega? V enoplastnem svetu, kakršnemu smo priča v Sejranovićevi zgodbi, je odgovor na dlani: vsi delavci bi obdržali službo. Z vidika delodajalca je marljivi delavec neprecenljiv, z gledišča sodelavcev naravnost toksičen. V kratki zgodbi tega ne izvemo, ampak prav mogoče, da obsedenost s produktivnostjo škoduje tudi njemu samemu.