Ko kupiš kolo, še nisi kolesar

Veliko kolesarskih novincev ali povratnikov na naših cestah pomeni, da bo potrebnega precej opismenjevanja o varni vožnji.

Objavljeno
21. junij 2020 07.00
Posodobljeno
21. junij 2020 07.00
V Sloveniji kolesarijo vse generacije, prav tako gredo v promet vse vrste koles. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Kolo je brez dvoma ena najbolj univerzalnih in uporabnih iznajdb v zgodovini. Njegove vrednosti so se, sodeč po 5200 let starem kolesu, ki so ga odkrili na Ljubljanskem barju, prebivalci teh krajev zavedali že dolgo tega. Kljub tehnološkemu napredku, ki nas je popeljal tudi v vesolje, do danes ni izgubilo pomena v vsakdanjem življenju, ko je treba sebe, svojo družino, večjo skupino ljudi ali pa tovor pripeljati od točke A do točke B. Enako velja za pripravo, ki se je rodila nekaj tisočletij pozneje in jo danes pojmujemo kot kolo. To je tisto enostezno vozilo s pedali in z verigo povezanim pogonskim sklopom, ki se premika le, če v to vložimo nekaj truda.

Očitno pa nanj najraje sedemo, kadar nam je hudo. Med gospodarsko krizo pred desetletjem so se ljudje odpovedali marsičemu, kolesom se niso. Kolesarska industrija je bila ena redkih, ki v tistem obdobju niso doživele padca, temveč je nadaljevala svojo ustaljeno rast.

Tega, kar je prinesla koronska kriza, vseeno ni pričakoval nihče. Razširjenost kolesarjenja je tako v Sloveniji kot po svetu ta čas morda na zgodovinskem vrhuncu. Na kolo gremo, ker je to varen in čist način prevoza v službo, ob katerem se ni treba drenjati z drugimi na javnih prevoznih sredstvih, okolice pa tudi ne obremenjujemo z izpušnimi plini. Na kolo gremo za pridobivanje in ohranjanje telesne kondicije, za krepitev imunskega sistema. Na kolo gremo, da preživljamo čas z družino in prijatelji, da spoznavamo tiste dele svoje domovine ali sveta, ki bi nam bili peš nedosegljivi, z avtom pa bi jih obšli …

Vse to je povzročilo naval na kolesarske trgovine, ki že nekaj mesecev stežka sledijo povpraševanju. V nekaterih kolesarskih trgovinah v Veliki Britaniji so aprila prodali skorajda sedemkrat več koles, dražjih od 500 evrov, kot so jih v enakem obdobju lani. Oblasti na Otoku pričakujejo, da se bo v novi normalnosti 17 odstotkov tistih, ki se dnevno vozijo v službo, odločilo za uporabo kolesa namesto drugih prevoznih sredstev. To pomeni, da bo dnevno na njihovih cestah 5,5 milijona kolesarjev več, kot jih je bilo doslej.

Očitno na kolo najraje sedemo, kadar nam je hudo. Med gospodarsko krizo pred desetletjem so se ljudje odpovedali marsičemu, kolesom se niso. Kolesarska industrija je bila ena redkih, ki v tistem obdobju niso doživele padca, temveč je nadaljevala svojo ustaljeno rast. Tega, kar je prinesla koronska kriza, vseeno ni pričakoval nihče.


Da Slovenija sledi kolesarskemu bumu, ni bilo dvoma v časih, ko smo bili pri gibanju omejeni na občino bivanja. Ljubljanski kolesarski borci z dolgoletnim stažem so z odprtimi usti – ne le zaradi zadihanosti – sprem­ljali kolesarske kolone, ki so se vsak dan vile na Mali Lipoglav, Veliko Trebeljevo, Toško Čelo. Pedalov niso vrteli le stari znanci z okoliških cest, poganjalo je staro in mlado, od »dirkaških« rekreativcev do družin, na cestnih specialkah, gorskih, električnih, trekinških kolesih … Tisti del slovenskega življa, ki se tedaj ni sprehajal po okoliških gričih, je kolesaril.

Tudi kolesarski trgovci stežka dohajajo povpraševanje. »Poznam naše številke, bržkone so pri drugih podobne. Prodaja koles se je več kot podvojila v primerjavi z enakim obdobjem lani. Maja smo prodali trikrat več koles kot maja lani, junija se številke gibajo okoli količnika 2,5. V promet gre domala vse, najbolj gorska kolesa v cenovnem razredu med 500 in 1000 evri, prav tako cestna, v segmentu do 1000 evrov smo domala vsi slovenski trgovci izropani. Tudi prodaja električnih koles se je več kot podvojila. Dražja kolesa se tudi dobro prodajajo, pri njih pa je nekaj težav z dobavljivostjo, saj je pandemija za nekaj časa ustavila proizvodnjo,« je stanje na kolesarskem trgu orisal Uroš Globočnik iz kolesarskega centra A2U.

Slovenci smo kolesa razgrabili, čeprav pri nas ni takšnih državnih spodbud kot v Italiji, kjer so kolesarske trgovine izpraznili s pomočjo 500-evrske subvencije za nakup kolesa. S tem pa vsi še nismo postali kolesarji in Slovenija ne kolesarska dežela. Veliko novincev ali povratnikov na naših cestah pomeni, da bo potrebnega precej opismenjevanja o varni vožnji, tako za novopečene kolesarje kot še vedno pretežno nestrpne slovenske voznike avtomobilov, ki se jim bo zdaj še pogosteje dvigal tlak. Podobno nevarni bi bili lahko za kolesarje tudi novopečeni spletni kolesarski »guruji«, ki so to postali v trenutku, ko je vrtenje pedalov tudi pri nas zadišalo po donosnem poslu.