Ko pri 30 letih znova shodiš in spregovoriš

»Ko nastane možganska poškodba, se razmerja v družini popolnoma spremenijo. Če pogledate samo, kaj je nekdaj pomenil in dirkač Michael Schumacher in kaj danes po poškodbi … To so zelo hude stvari,« strne Mateja Korošec, direktorica kranjskega Centra Korak, kjer si prizadevajo ljudem po možganski poškodbi zagotoviti čim boljšo kakovost življenja. A za vse, ki na Gorenjskem potrebujejo dolgotrajno rehabilitacijo, ni dovolj prostora, zato upajo, da bodo, tudi s pomočjo donacij, čimprej našli rešitev.

Pri 21 letih je fant doživel hudo prometno nesrečo in življenje se mu je obrnilo na glavo. Zdravniki so mu rekli, da zaradi hudih možganskih in telesnih poškodb ne bo nikoli več hodil. A se je s trdno voljo, delom in očetovo pomočjo znova naučil hoditi, jesti in govoriti. V Centru Korak v Kranju se aktivno vključuje v vse obravnave in terapije, redno izvaja kognitivni trening, saj želi biti čim bolj samostojen,« o enem od uporabnikov Centra Korak pripoveduje direktorica Koroščeva.

»Našega znanega uporabnika, tekača Sandija Novaka, ki je bil nekdaj marljiv mizar, je nesreča pri 32 letih prav tako spremenila v nebogljenega otroka; čisto vsega se je moral naučiti znova. Izgubil je tudi vid, a je s pomočjo Koraka izhod iz svoje nemoči in nizke samopodobe našel v teku. To je zdaj njegova nova pot, kraj, kamor lahko odloži svoj nemir, svojo jezo, svoje skrbi, lani pa se mu je uspelo uvrstiti celo na paraolimpijske igre,« zadovoljno pove Koroščeva.

»Ti mladi ljudje – v povprečju so stari 43 let, veliko pa je mlajših od 30 let – bi bili sicer prepuščeni samim sebi in družinam. Zaradi možganske poškodbe se namreč socialne vloge v družini lahko popolnoma spremenijo; imamo primere, ko otroci prevzemajo skrb za družino, ali mamo, na katero pade vse in ji zmanjka časa za otroke, se znajde v socialni stiski …« Zato je podaljšana rehabilitacija za poškodovane osebe še toliko bolj pomembna. »In pri našem delu res vidimo, kakšen napredek je možen,« pripoveduje med razkazovanjem Korakovih svetlih prostorov v kranjskem dijaškem domu in lepo urejenega zunanjega vrta.

Mateja Korošec, direktorica Centa Korak. Foto: Mavric Pivk/Delo

Po fazah

»Notranji spodnji del je namenjen skrbi za huje poškodovane, ki potrebujejo več terapevtske pomoči pri izvajanju vsakodnevnih aktivnosti in vključevanju v družbo. Zgoraj pa je delovna enota, namenjena uporabnikom, katerih stanje je že boljše. Tukaj je večji poudarek na delu, z njimi delata predvsem psihologinja in socialna pedagoginja, saj se pojavlja več vedenjskih in čustvenih motenj. Ljudje namreč že toliko napredujejo, da se ne vidijo več pri nas, hkrati pa jih zunanji svet ne sprejema, zato so nesrečni. A tukaj, poleg terapij in zdravstvene nege, izvajamo tudi različne pedagoške programe, vsi uporabniki so vključeni v druženje, športne dejavnosti, skupna kosila, udeležujejo se izletov, taborov … in še kaj. Trudimo se,« strne sogovornica, po izobrazbi defektologinja, ki je center leta 2002 postavila na noge tako rekoč iz nič.

»Prej sem delala v zavodu Zarja kot vodja rehabilitacije za ljudi s poškodbami možganov, želeli pa smo narediti mrežo po vsej Sloveniji. Vedela sem, kaj moram narediti, ni pa se mi sanjalo, koliko sredstev bo za to potrebnih. Zato je bila prvi kos pohištva v centru Korak moja dekliška miza (smeh). Ampak k sreči so se vedno našli ljudje, ki so že od začetka verjeli, da to res potrebujemo, zato so se vedno pravi čas odpirala vrata. No, zdaj pa so že dolgo zaprta,« je povedala.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti namreč že od leta 2009 ni razpisalo koncesije za področje dolgotrajne rehabilitacije za osebe po poškodbi možganov. »Zdaj imamo 25 koncesijskih mest, a vključenih 32 uporabnikov, ker ljudje res težko čakajo, tako enega sprejmemo za dva dni, drugega za tri, da vsaj nekaj dobijo. Poleg teh pa je 34 čakajočih: ni tedna, da nas ne bi kdo poklical in spraševal, kdaj bomo sprejeli njihovega svojca. A pretok je zelo počasen, saj je rehabilitacija dolgotrajna. Ta številka se sicer ne sliši kot zelo velika, a ko pred sabo vidiš človeka, vsakega posebej s svojo tragično zgodbo, si želiš pomagati prav vsakemu.«

Nabirka na vseh koncih

Z razširitvijo koncesije bi v prvi fazi lahko sprejeli dvajset čakajočih, postopoma verjetno tudi vse druge, »a za to se lahko potegujemo le, če prej uredimo prostore, kjer bi izvajali razširjeno dejavnost. A do denarja ne moremo drugače kot z donacijami, po predračunu pa bi morali nabrati okoli 200.000 evrov. Dobiti tako veliko donacijo je skorajda nemogoče,« pravi Koroščeva, ki pa ji je doslej uspelo skorajda vse, kar si je zastavila. »Rada grem naprej z majhnimi, a gotovimi koraki, izkušnja pa me je naučila, da se vedno najde rešitev, četudi je videti, da se nikakor ne bo izšlo. Upam in zaupam, da bomo to izpeljali.«

Angelci v delu. Nato gredo v prodajo. Foto: Mavric Pivk/Delo

Glavna so seveda sredstva ministrstva in zdravstvene blagajne, kandidirajo tudi za programe Mestne občine Kranj, vseeno pa velik del predstavljajo donacije, ki jih poskušajo pridobiti na najrazličnejše načine. »K sreči v tem sodeluje ogromno ljudi, ki so naši dolgoletni podporniki. Ustanovili smo tudi društvo En korak več, v katerem so zbrani ljudje iz različnih poklicev in prav tako pomagajo pri nabiranju donacij. Kot vidite, je vsak prostor pri nas malo drugačen – uporabili smo pač tisto, kar smo dobili iz donacij. S temi plačujemo tudi najem dveh dodatnih sob v domu, prav tako logopedsko storitev; konkretno kar z izplenom dobrodelnega koncerta, ki ga pripravimo enkrat na leto. In seveda s prodajo izdelkov, ki jih izdelujejo naši uporabniki,« pove med trkanjem na vrata, ki vodijo v delavnico, polno najrazličnejših materialov, za mizo pa ustvarjalna skupinica ljudi pri izdelavi keramičnih angelcev.

»Bolj se bliža novo leto, več je dela,« pove direktorica in poudari, da največ prodajo na Bazarju, ki ga vsako leto organizirajo na Brdu. »Celotna prireditev, sucer zelo bogata z dogodki, temelji na prostovoljnem delu.« Na hodniku se police šibijo pod lepo izdelano in pobarvano keramiko, steklom – eden od uporabnikov nam pokaže, kako zna material zapeči v skoraj nezlomljivega, tudi v spodnji kuhinji se jih nekaj vrti. »Pomagajo tisti, ki lahko, si pa želimo, da bi v kakšnem od novih prostorov – če seveda dobimo koncesijo – omogočili prav učenje dnevnih opravil: kuhanja, pranja in obešanja perila, uporabo gospodinjskih aparatov … Številni naši uporabniki namreč začenjajo z ničle.«

Viden napredek

Za vsakega posebej zato pripravijo individualni program, ki ga strokovni delavci zavoda oblikujejo skupaj z uporabniki in svojci. Med obiskom smo zmotili tudi razširjeno fizioterapijo. »Enkrat na leto se pridružim, da naredimo načrt, nato lahko to vadimo tudi doma. Znanje je glavno,« je dobrovoljno povedal brat enega od uporabnikov, s katerim je takrat delala fizioterapevtka. »Res se trudimo za kakovost programa, vsepovsod se prijavljamo, da imamo čim bolj pestro, zadnja leta pa se veliko dela predvsem pri športni rehabilitaciji,« je povedala in poudarila, da so lanski delež izkupička dobrodelnega koledarja porabili prav za ta terapevtski program.

»Če strnem: izvajamo storitev vodenja varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji, ki je prilagojena prav osebam s pridobljeno možgansko poškodbo, hkrati pa tudi zdravstvene storitve, zaradi česar lahko izvajamo dolgotrajno rehabilitacijo. Ta se na dolgi rok nedvomno izplača. Američani so to podprli celo z izračuni: vsak dolar, vložen v rehabilitacijo, na koncu državi prihrani šest dolarjev. Opolnomočenje inkontinentnega človeka, na primer, prinese prihranek pri plenicah za odrasle, manj je vnetij mehurja, zato tudi manj obiskov zdravnika, manj antibiotikov, manj hospitalizacij … Da o višji kakovosti življenja, kar je najpomembnejše, niti ne govorimo.«