Ko sekajo bridka jekla

V Sloveniji vihti sabljaška rezila približno 200 ljudi, večinoma rekreativcev. V spopad je šlo tudi Nedelo.

Objavljeno
11. julij 2015 21.41
Gorazd Utenkar, NeDelo
Gorazd Utenkar, NeDelo

Nekoč je bila osnovno orožje, s katerim so branilci krščanstva snemali glave nevernikom in vice versa. Branilci krščanstva so z njo zelo pogosto, še pogosteje kot nevernikom, snemali glave drug drugemu pa tudi neverniki različnih krivih ver so si z njo nadvse radi jemali mero. Danes sukanje sabelj v vojaškem smislu nima več omembe vrednega pomena, je pa sabljanje po svetu razširjen in za telo splošno koristen borilni šport

Borilni šport? »Seveda. Bistvo sabljanja je na tekmovalni ravni to, da nekoga premagaš,« je na vprašanje, ali je sabljanje borilni šport, odgovoril Matjaž Fleischman, član Sabljaškega kluba Olimpija, eden redkih šolanih trenerjev, z diplomo fakultete za šport, v Sloveniji.

Ne sablja se samo s sabljo

Če bi sodili po imenu, se pri sabljanju uporablja samo sablja. Vendar ni tako. Uporabljajo se tri orožja, sablja, meč in floret. Razlika je seveda v obliki pa tudi pri pravilih. Sabljo so v časih, ko je bila glavno orožje, uporabljali predvsem na vzhodu, če se omejimo samo na Evropo. Bila je ukrivljene oblike. Danes je tekmovalna sablja ravna, pri zadevanju nasprotnika pa se uporablja po vsej dolžini. Pri točkovanju štejejo samo udarci nad pasom, torej v trup, roke in glavo. Kot zanimivost lahko povemo, da sablje uporabljajo tudi v Slovenski vojski, vendar le kot znamenje visokega čina med častniškimi in generalskimi, brigadirskega.

Meč je bil v časih, ko smodnik še ni bil kralj vojne, najbolj smrtonosno orožje na zahodu Stare celine. Fleischman pravi, da so bili glavorobi z ravnim rezilom, ki so jih vihteli z eno roko ali obema, včasih sumljivo slabe kakovosti, zato so vitezi zelo radi, celo raje kot meče, uporabljali razne bojne sekire, kladiva, buzdovane in kar je danes srh vzbujajočih morilnih naprav iz starih časov. Dandanašnji meč ima na koncu gumb, s katerim je treba nasprotnika zadeti v katerikoli del telesa, tudi v noge. Sila, s katero elektronski gumb zabeleži točko, naj bi bila takšna, kot so jo včasih potrebovali, da so z njo zaklali sovraga. Pri sabljanju z meči torej šteje samo udarec s konico, vendar ni določeno, v kateri del telesa.


Tretji od današnje sabljaške trojice je floret. Tako kot pri meču tudi pri floretu štejejo udarci s konico, vendar le v trup. Ker sabljanje poteka izjemno hitro, so včasih iz sojenja naredili celo znanost. Danes večino dela opravi elektronika, po Fleischmanovih izkušnjah pa na tekmovanjih še vedno nastajajo številni spori, ali je bil neki udarec pravilno točkovan ali ne. Torej ali je bil sploh točkovan ali ne, saj vsak regularni udarec šteje eno točko.

Od pretepačev do umetnikov

Čeprav so bila orožja z dolgimi rezili namenjena predvsem za bojevanje, so že v 13. in 14. stoletju obstajala neke vrste tekmovanja, ki jih danes poznamo pod imenom viteški turnirji. A to so bili po Fleischmanovih besedah bolj pretepi za to, kdo bo koga podrl na tla in mu slekel oklep; ti so bili zelo dragi. Bolj plemenito, s pravili, so se začeli boriti Italijani v 16. stoletju in umetnost sabljanja se je prenesla v Francijo, Anglijo, Nemčijo in Rusijo; Italija, Francija in Nemčija so, poleg vedno boljših Kitajcev, še vedno glavne velesile tega športa. Zaradi drže in gibanja pri sabljanju nekateri celo pravijo, da se je iz njega razvil balet.

V današnji obliki je sabljanje nastalo, tako kot večina drugih sodobnih športov, na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Dolgoročno preživetje mu je najbrž zagotovilo to, da so vse tri discipline že od prvih modernih olimpijskih iger leta 1896 v Atenah med olimpijskimi športi. Oče sodobnega olimpizma baron Pierre de Coubertin je bil kot aristokrat seveda gospod stare šole, za katere je bilo samoumevno, da so obvladali sukanje bridkega jekla, zato je bilo tudi samoumevno, da je sabljanje uvrstil v cvetober športov. Poleg plavanja, jahanja, teka in streljanja s pištolo je sabljanje – z mečem – tudi sestavni del modernega peteroboja, prav tako olimpijskega športa.

Pod Alpami

Pod Alpami so se tako kot drugod verjetno sabljali od nekdaj. Oče sodobnega sabljanja pa je častnik v avstro-ogrski vojski Rudolf Cvetko. Leta 1880 rojeni Cvetko je dosegel tudi še vedno največji uspeh med vsemi slovenskimi sabljači, saj je leta 1912 kot član avstrijske ekipe – Ogrska je imela svojo – osvojil srebrno medaljo v ekipnem sabljanju (s sabljo) na V. olimpijadi v Stockholmu.

Cvetko je bil v svojem skoraj stoletje dolgem življenju – umrl je leta 1977 v Ljubljani – motor slovenskega sabljanja. Danes približno 200 slovenskih sabljačev deluje v desetih klubih oziroma društvih v Izoli, Kopru, Ljubljani, Mariboru, Novi Gorici in Velenju. Največji je ljubljanski klub Tabor, kjer imajo tudi dva poklicna trenerja. Vsi drugi, skupaj s Fleischmanom, ki je učitelj telesne vzgoje na ljubljanski srednji vzgojiteljski šoli, se z vadbo ukvarjajo ljubiteljsko. Tekmovalno sablje, meče in florete vihti deset članov, štirje mladinci, stari od 16 do 20 let, in 16 kadetov, starih do 16 let. V novi sezoni, se pravi jeseni, bodo začeli trenirati tudi mlajše v novoustanovljeni kategoriji do 14 let.


In drugi sabljači? Drugi so predvsem rekreativci. Pri sabljanju ni posebnih omejitev glede starosti, po nekaj treninga se je sposoben boriti skoraj vsak, tudi invalidi na vozičkih. Fleischman je povedal, da je to zelo varen šport, saj rezila niso ostra in so iz kakovostnega jekla, da se ne lomijo več v ostre konice, kot so se nekoč. Telo je zaščiteno s hlačami in suknjičem iz kevlarja, iz katerega izdelujejo tudi neprebojne jopiče, obrazni del pa z masko iz kovinske mreže; zadnja smrtna poškodba na svetu se je zgodila pred skoraj tremi desetletji.

Dostojen poraz Nedela

Oprema, v kateri so poleg prej opisanega še rokavica, pri bojih s sabljo električni suknjič, seveda orožje in kabel, na katerega so priklopljena elektronska pomagala, stane od 400 evrov. Rekreativec – sprejemajo jih v vseh klubih, za informacije pa se je najbolje obrniti na Sabljaško zvezo Slovenije – bo za vadnino odštel od 24 do 50 evrov na mesec.

Boj med Nedelom, v ekipi katerega je bil popolni začetnik sabljanja, in Fleischmanom, nekdanjim aktivnim tekmovalcem in zdaj trenerjem, je bil seveda povsem neenakopraven. Vendar je po krajšem uvajanju s sabljo Nedelo v boju na pet točk z mečem doseglo celo dve točki in prejelo en sam takšen udarec v masko, da je videlo nekaj zvezd.

Za izid pet proti dve za Fleischmana sicer nisem prepričan, ker me je v oblačilu iz kevlarja pot ob koncu tako zalival, da je čisto mogoče, da nisem slišal pravilno. Sem pa popolnoma prepričan, da bi me profesor, če bi hotel, pustil na škarjah. Za dušo in samozavest ne ravno najbolje, za telo pa vsekakor izjemno koristno.