Ko sem v družbi, se znajdem v stiski

Težave, o katerih pišete, so silno omejujoče, povezane z bistveno nižjo kakovostjo življenja in lahko vodijo v depresijo. A obstajajo učinkovite oblike pomoči, bralki odgovarja psihologinja Tjaša Kos.

Objavljeno
13. marec 2019 09.00
Posodobljeno
13. marec 2019 09.00
FOTO: Shutterstock
Pozdravljeni! Stara sem 32 let, doma iz Ljubljane. Imam težavo, da sem preveč plašna. Težje se vklopim v družbo, nisem zgovorna, pravzaprav v družbi pogosto ne vem, kaj bi povedala. Če že kaj rečem, pa mi je nerodno. Včasih celo zardim, kar vse še poslabša. Zdi se mi, da nimam kaj povedati, da so vsi drugi bolj zanimivi. Zato sem večino časa tiho. To bi rada spremenila.

Če bi bila v družbi bolj sproščena, bi imela tudi več prijateljev. Zelo si želim fanta, vendar se zaradi moje zadržanosti preprosto nič ne zgodi. Če se mi že kdo približa, pa otrpnem in si mislim, da je bolje, da gre kar takoj naprej, da ne bo videl, kako bedna in nezanimiva sem. Dodaten problem je tresavica, ki se me včasih poloti v družbi. Predvsem je to pogosto pri prehranjevanju in pitju, zato sem se začela izogibati malicam s sodelavci.

Rajši ostajam sama v podjetju in še kaj postorim. Zadnjič so mi ponudili napredovanje, vendar ga nisem sprejela, ker je delo vključevalo tudi komunikacijo s strankami. Bala sem se, da tega ne bi zmogla. Žal mi je za zamujeno priložnost. Ta moja plašnost me ovira prav na vsakem koraku. In zdi se mi, da je teh situacij vse več. Mi lahko kako svetujete?
Tina

Draga Tina! Zelo vesela sem, da iščete pomoč. Težave, o katerih pišete, so silno omejujoče, povezane z bistveno nižjo kakovostjo življenja in lahko vodijo v depresijo. A obstajajo učinkovite oblike pomoči.

Videti je, da trpite za povečano tesnobo v družabnih situacijah. Bolj natančno diferencialno diagnostiko lahko izvede strokovnjak. Določena mera tesnobe v socialnih situacijah je normalna. Za pračloveka je bilo preživetvenega pomena, da ga je njegova skupina sprejela. Zato je normalno, da se v družbi aktivira del živčnega sistema, ki organizem pripravi na akcijo – simpatično živčevje, t. i. simpatikus. Pri vas pa je te aktivacije očitno preveč – in sicer toliko, da vas hromi.


Presenečeni boste, kako hitro bodo simptomi, kot sta zardevanje ali drhtenje, izginili, ko se boste nehali obremenjevati zaradi njih.
Vzroki za to ležijo pogosto v otroštvu. Nekateri ljudje so po naravi bolj nežni ali introvertni. Lahko se zgodi, da doživimo kakšno neprijetno izkušnjo, ki se negativno zapiše v nas. Včasih pripomorejo k takšnim občutjem pretirano kritični starši, ki so nas pogosto kritizirali ali primerjali z drugimi. Morda v smislu: »Poglej, sosedovo Tončko, kako ji gre!« Ali pa: »Joj, ne moreš tako! Kaj bodo pa drugi rekli?« Tak­šna negativna starševska sporočila se lahko zapišejo kot pretirana občutljivost za kritiko ali mnenje drugih. Pomembni so lahko tudi vplivi vrstnikov. Žrtve vrstniškega nasilja ali zasmehovanja v šoli pogosto razvijejo slabo samopodobo, ki se kaže tudi v pretirani tesnobi v poznejših socialnih situacijah.

Ne glede na vzroke pa je za tovrstne težave pogosto značilno, da posamezniki stisko, ki jo doživljajo v družbi, rešujejo tako, da se takšnim situacijam izogibajo. Žal ta navidezna rešitev kmalu postane – del problema. Posameznik ne razvije novih socialnih veščin in poglablja slabo samopodobo.

Pot iz stiske vodi prek treninga in usvajanja novih socialnih veščin. Tako kot vsako učenje je tudi trening socialnih kompetenc sprva težaven, lahko celo mukotrpen. Podobno kot se ne moremo naučiti plavati, ne da bi stopili v vodo, tudi socialne suverenosti ne moremo pridobiti, ne da bi se podajali v družbo. Potrebno bo torej prakticiranje oz. izpostavljanje družabnim stikom namesto izogibanja. Tako seveda pridemo v stik s svojimi notranjimi vsebinami. To je običajno tisti del, ki je najbolj naporen. A se izplača!

Po elektronski pošti

Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje. Svetujejo Tjaša Kočevar Dakić (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo starševIzidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; psihologinja Tjaša M. Kos; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.


Priporoča se postopnost. Morda se lahko za začetek osredotočite na druženje z ljudmi, pri katerih vam gre to razmeroma preprosto. Za vajo pogosteje načrtno kaj povejte, izrazite svoje mnenje, postavite vprašanje ... Če vam bo nelagod­no, se tega nikar ne prestrašite. Vzemite to nelagodje kot normalen sestavni del. Vaš organizem vas poskuša podpirati. Morda z aktivacijo res pretirava, a v bistvu je vse v redu in se vam več kot toliko s temi reakcijami ni treba ukvarjati. Vaje s področja čuječnosti vam ponujajo konkretna orodja, s katerimi si lahko pomagate. Manj ko se boste ukvarjali s tem vznemirjenim odzivom organizma, hitreje bo izzvenel. Presenečeni boste, kako hitro bodo simptomi, kot sta zardevanje ali drhtenje, izginili, ko se boste nehali obremenjevati zaradi njih! Postopoma širite krog ljudi, s katerimi se družite, in se poskušajte v družbi večkrat aktivirati. Pomembni sta postopnost in vztrajnost.

Ključno vlogo igra vaš notranji govor. Če se navznoter kritizirate, s tem vzdržujete svoj organizem v strahu – in tesnoba vztraja. Poskusite se nežno preusmeriti na dogajanje – ne pa na to, da v svoji glavi premlevate, kaj drugi mislijo o vas. Prepričanje, da vemo, kaj si nekdo drug misli, sodi v domeno vračev ... V psihološki literaturi ga uvrščamo med napake v mišljenju. Žal ljudje, ki trpijo za socialno anksioz­nostjo, vse prepogosto menijo, da drugi o njih mislijo slabo, da so se na neki način osmešili in podobno. Pomembno je, da te vzorce prepoznate kot plod domišljije in ne kot realnost. Ljudje se ne ukvarjajo z nami niti približno toliko, kot si mi mislimo ...

Naslednji pomemben vzorec, ki se ga velja izogibati, je analiziranje za nazaj. Zelo verjetno premlevate svoje vedenje in se kritizirate, češ kaj vse ste ga polomili. Morda menite, da se boste, če boste svoje napake dovolj podrobno analizirali, v prihodnje bolje odrezali. Žal to ne drži. S premlevanjem napak si spodkopavate samozavest, torej žagate vejo, na kateri sedite. Veliko bolje bo, če si boste v spomin zavestno priklicali dobre, simpatične utrinke iz svojih družabnih stikov. Tudi če so še tako majhni. Ti vas bodo opogumili za naprej.

Na temo premagovanja tesnobe v družabnih situacijah oz. socialne anksioznosti je veliko dobre literature. V stroki se posebno priporoča vedenjsko-kognitivna terapija, zlasti novejši pristopi, temelječi na čuječnosti. Kot posebno učinkovite so se pokazale terapevtske skupine, ki omogočajo prakticiranje socialnih veščin v varnem okolju in konkretnih situacijah. Včasih se uporablja tudi snemanje, s katerim udeleženci dobijo realne povratne informacije glede svoje komunikacije. Neredko so presenečeni, saj so videti mnogo bolj suvereni, kot se navznoter počutijo. Včasih je lahko v pomoč tudi medikamentozna podpora, o čemer vam lahko svetuje vaš osebni zdravnik.

Tina, škoda je življenja, ki teče mimo. Iz srca vam privoščim, da sežete po kateri izmed možnosti pomoči, ki se vam ponujajo.

Tjaša Kos je psihologinja, več o njej pa na: http://tjasakos.net/.