Ko Slovenec Nemcu pokaže, kako se spoprijeti s krizo

Aleksander Čeferin je z jasno odločitvijo pomiril nogometno družino, Thomas Bach pa je z odlašanjem dodobra vznemeril športno srenjo.

Objavljeno
22. marec 2020 09.00
Posodobljeno
22. marec 2020 10.43
UEFA je pod vodstvom Aleksandra Čeferina začrtala jasne smernice za evropski nogomet med pandemijo in po njenem koncu. FOTO: Reuters
Novi koronavirus ne izbira po narodnosti ali barvi kože, ne­usmiljeno se širi po vsem svetu, še posebno pa tam, kjer niso pravočasno in dovolj odločno ukrepali, da bi zajezili njegov izbruh. Kolikor je držav, toliko je različnih pristopov, bi lahko zapisali po dogajanju v zadnjih tednih, ko se je pokazalo, da je enotnost v Evropski uniji bolj kot ne mrtva črka na papirju. Precej bolj enotna je bila Evropska nogometna zveza (UEFA), ki je pod vodstvom Aleksandra Čeferina pokazala, kaj je učinkovito krizno vodenje.

Šport je morda le delček naših življenj, vendar se je iz dogajanja v športnih sferah v zadnjem tednu mogoče kaj naučiti tudi za »vsakdanje« življenje. V torek sta se s svojimi sodelavci in part­nerji o ukrepih za obvladovanje posledic globalne zdravstvene krize na daljavo pogovarjala dva predsednika velikih športnih organizacij. Čeferin se je posvetoval z vsemi odločevalci v evropski nogometni družini, predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) Thomas Bach pa z vsemi, ki vlečejo poteze v olimpijskem gibanju. Izplen je bil precej različen. Slovenec na čelu UEFA je stopil pred javnost z jasno odločitvijo, da so evropsko prvenstvo, ki bi ga moralo 12 mest po vsej stari celini gostiti od 12. junija do 12. julija letos, prestavili za 364 dni, začelo se bo 11. junija 2021. Letošnje poletje bo, če bodo to dopuš­čale zdravstvene razmere, namenjeno le dokončanju državnih in evropskih klubskih tekmovanj.
 

Končno časovnico bo narekoval virus


Evropska nogometna družina ve, da bo pretrpela finančne izgube in da je vrnitev na tekmovanja še vedno odvisna od (ne)širjenja koronavirusa, vendar tudi ve, kaj bo počela, ko bo pandemije konec. Če ne drugega, je to vneslo prepotrebno mirnost v nogometno Evropo in svet, saj so tudi druge celinske organizacije sledile zgledu UEFA.

image
REUTERS Sporočilo Thomasa Bacha, da se priprave za Tokio 2020 nadaljujejo, je sprožilo veliko nejevere v športnih krogih. FOTO: Reuters


Olimpijske igre v Tokiu so še vedno predvidene od 24. julija do 9. avgusta letos, športniki naj nadaljujejo priprave nanje, pa je bilo Bachovo sporočilo, ki ga je dobršen del svetovne športne javnosti sprejel z nejevero, čeprav je bila odločitev sprejeta soglasno. Zanjo je glasoval tudi Janez Kocijančič, nekdanji predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, ki zdaj vodi Evropski olimpijski komite in pravi, da je treba na to odločitev gledati tudi iz časovne dimenzije. »Nekatere politične izjave pred dnevi so pripeljale do tega, da je za 16 odstotkov padel borzni indeks. Upoštevati in spoštovati je treba, da bi Japonska, če bi igre odpadle, izgubila okoli 65 milijard evrov, kar je nekajkratnik slovenskega kosmatega domačega proizvoda. Spoštovati je treba tudi prizadevanja japonske družbe, ki ima kompetentno vlado in vrhunski zdravstveni sistem, tako da bosta znala pravilno oceniti položaj. Mi smo rekli, da priprave na OI nadaljujemo, čeprav sem opozoril, da je treba upoštevati dejstvi, da so v večjem delu sveta vsa tekmovanja prekinjena in da so v večini športnih panog priprave onemogočene, poleg tega je na igre kvalificiranih 57 odstotkov tekmovalcev, 43 še ne. Te kvote bi morali še izpolniti, prirediti bi morali kvalifikacijska tekmovanja,« je ozadje zadnje odločitve MOK osvetlil 78-letni slovenski funkcionar, ki se zaveda, da to še ne pomeni, da bodo Tokio 2020 izpeljali v predvidenem terminu.

»Treba bo počakati, kako se bo izteklo, kako se bo končala pandemija, morda se bo v Evropi njeno širjenje ustavilo, kakor se je v Aziji, morda pa se bo preselila na katero drugo celine. V tem primeru iger ne smejo prirediti, to mora biti univerzalno tekmovanje, drugače to niso več prave olimpijske igre. Tu bi času pustil čas. Končno časovnico bo narekoval virus in ne mi, do predvidenega začetka iger so še dobri štirje meseci, temeljna odločitev, ali se prestavijo ali odpovejo, bo padla, ko bodo znane nove domneve, ali se je pandemija ustavila ali ne. Če se bo nadaljevala, se zdi odločitev jasna. Nato bo vprašanje le še to, kdaj in pod kakšnimi pogoji naj bi izvedli igre, ne predstavljam si, da bi nanje poslali športnike, ki se niso mogli optimalno pripraviti. Sedanje stanje pa je takšno: MOK je dobil soglasno podporo tudi vseh 50 evropskih nacionalnih olimpijskih komitejev, da ne odstopi od OI v Tokiu,« Kocijančič zagotavlja, da je enot­na tudi olimpijska družina, ki šteje 206 držav članic in številne športne panoge z različnimi interesi in tekmovalnimi koledarji, v katerih je zavladala popolna zmešnjava. Prepričan je, da ne bodo šli z glavo skozi zid, ko se bodo morali MOK in japonski prireditelji čez mesec ali dva dokončno odločiti o usodi iger.

image
Janez Kocijančič zagotavlja, da je tudi olimpijska družina enotna in da je pri odločitvi o OI 2020 treba pustiti času čas. FOTO: Jure Eržen/Delo


Ob tem pa je pozdravil potezo evropske nogometne krovne organizacije: »Nerad presojam odločitve drugih, gre za en šport in eno samo zvezo, ki pa združuje veliko ljudi, ne le nogometaše in nogometne delavce, temveč tudi številne navijače. V okviru svojih pristojnosti je UEFA ravnala primerno in odgovorno, če bi bil sestavni del njenih organov, bi se s tem strinjal. Čeferin zelo kompetentno vodi to organizacijo, Slovenija bi morala biti tu na njegovi strani.«
 

UEFA je zaščitila nogometaše


S Kocijančičem se glede Čeferina strinja tudi dolgoletni športni delavec, nekdanji predsednik Veslaške zveze Slovenije Tomo Levovnik. »UEFA je potegnila eno večjih potez ta čas, to je eden najbolj razvitih svetovnih športov, izjemno pomembno je, da ta odločitev ščiti tudi nogometaše v Evropi in po svetu. Če vzamemo mednarodno nogometno sceno, seže do pionirjev, pomembno je, da imamo pokrito celo starostno piramido in kar najbolj zavarovano. Pol leta, eno leto, dve leti tekmovalnega premora še ne pomeni, da je konec panoge ali športa nasploh. Zgodnje odločitve pa so v tem položaju zelo pomembne,« je o odločnem nogometnem ukrepanju povedal Levovnik, ki je precej bolj kritičen do ravnanja MOK.


»Treba bo počakati, kako se bo izteklo, kako se bo končala pandemija, morda se bo v Evropi njeno širjenje ustavilo, kakor se je v Aziji, morda pa se bo preselila na katero drugo celino. V tem primeru olimpijskih iger ne smejo prirediti, to mora biti univerzalno tekmovanje, drugače to niso več prave olimpijske igre.«

Janez Kocijančič



»Do te organizacije sem vseskozi malo kritičen, ustanovili so jo princi, kralji in superposlovneži, je bolj medijski in tržni kot športni projekt. MOK in nacionalni komiteji imajo popoln monopol nad olimpijskimi igrami, reprodukcija in delovanje športa sta zanje v drugem planu. Ko se je govorilo o Tokiu 2020, ni bilo zaslediti nič o tem, da gre za ohranjanje zdravja ljudi, ne le športnikov, temveč tudi organizatorjev, prostovoljcev in gledalcev. Nisem zasledil, da jih skrbi za posamez­ni šport v posamezni državi, govorijo le o tem, ali bomo imeli na Japonskem štirinajstdnevno športno parado, zdaj pa ni pravi čas za parade. Dokler stvari ne bodo s strokovnega, znanstvenega vidika razjasnjene, to pa lahko naredi le medicinska stroka, bi morali biti zelo previdni, tudi če bodo za mesec ali dva več blokirana tekmovanja in prireditve, ne bo usodno za delovanje in razvoj športa. Čas je, da se ekonomski vidiki športa, čeprav je ta že postal gospodarska veja, pomaknejo v ozadje. Ustroj olimpijskega sistema pa je takšen, da sta v ospredju denar in lastna promocija. Vidi se, kdo podeljuje kolajne na igrah, gre za sebičnost, ne dejansko odprtost do športa,« je dejal Korošec z bogatimi olimpijskimi izkušnjami, začenši z zimskim Lake Placidom leta 1980, kjer je bil trener jugoslovanske ženske smučarske reprezentance.

Pozneje je bil med pobudniki osamosvajanja slovenskega športa, nato pa sekretar slovenskih olimpijskih odprav v Albertvillu in Barceloni 1992 ter Atlanti 1996.


»Čeferinovo uspešno vodenje UEFA je ena največjih afirmacij Slovenije v vsej zgodovini, pri njem bi se morali učiti mladokomponirani politiki. Ti obljub­ljajo največjo krizo, ne predvidevajo, temveč se vračajo nazaj, zakaj nečesa niso naredili, čeprav so se na volitvah borili, da bi lahko to delali. Ko ugotovijo, da česa niso sposobni, je za to kriv nekdo drug.«

Tomo Levovnik



Poudaril je, da bi bilo vztrajanje pri olimpijskih igrah to poletje nepošteno do udeležencev, saj da skoraj ni več mogoče zagotoviti enega od osnovnih športnih načel, enaka izhodišča vseh tekmovalcev na štartu. »Priprava športnikov ni od danes do jutri, je večletna, po vsem svetu so odpovedana druženja, treningi in tekmovanja. Kako lahko pričakujemo, da bomo v Tokiu spremljali vrhunec športnih dosežkov, da bodo lahko vsi prišli pripravljeni po najboljših sposobnostih? S tem ustvarjajo tudi nevarnost, da se bodo nekateri šport­niki 'ilegalno' pripravljali, kjer se ta čas ne sme, medtem ko se bodo drugi držali navodil in bodo zato glede pripravljenosti v podrejenem položaju. Če smo lahko tako rekoč čez noč ločili poletne od zimskih olimpijskih iger, ni nobene logike, da iger v Tokiu ne bi mogli prestaviti za eno leto,« se Levovnik nadeja, da bo olimpijska organizacija sledila nogometni pri omejevanju posledic širjenja koronavirusa.
 

Afirmacija Slovenije


Globalna zdravstvena kriza, ki bo za seboj potegnila gospodarsko in morda še kakšno drugačno krizo, je zamajala marsikateri stereotip iz preteklosti. Bi si lahko pred nekaj leti kdo predstavljal, da bi Slovenec na čelu Evropske nogometne zveze kazal pravo pot Nemcu, ki vodi Mednarodni olimpijski komite?

»Slovenci imamo izkušnje, ker smo živeli v Jugoslaviji, morali smo se usklajevati in delovati dokaj odprto, znali smo poslušati drug drugega, kar se je izkazalo tudi pri osamosvojitvi Slovenije in še kje. Imamo človeški odnos do športa, ne samo komercialnega. Zgodba s Čeferinom je izjemna, ni pa edina v Sloveniji, saj ne gre pozabiti tudi na vlogo Janeza Kocijančiča. Vendar je najbolj odmevna, Čeferinovo uspešno vodenje UEFA je ena največjih afirmacij Slovenije v vsej zgodovini, pri njem bi se morali učiti mladokomponirani politiki. Ti obljubljajo največjo krizo, ne predvidevajo, temveč se vračajo nazaj, zakaj nečesa niso naredili, čeprav so se na volitvah borili, da bi lahko to delali. Ko ugotovijo, da česa niso sposobni, je za to kriv nekdo drug. Diši mi po tem, da bi nekateri hoteli biti vojni dobičkarji. Pri Čeferinu in UEFA je bil odnos do epidemije in zdravja ljudi osnova pri odločanju,« se Levovnik nadeja, da bi bila v tem primeru družba ogledalo športa in ne obrat­no, ter doda: »Moti me, da najbolj jamrajo najbogatejši, če bi tarnal starček, ki nima za kilogram krompirja, bi razumel, to pa počnejo tisti, ki imajo na tone denarja. To je dokaj neokusno. Pozdravljam potezo Cristiana Ronalda, ki je dal del svojega premoženja na razpolago bolnikom. Športniki, ki so tudi veliki kapitalisti, bi se morali odzvati in pomagati ljudem v stiski.«

image
Jože Suhadolnik Tomo Levovnik pozdravlja ravnanje UEFA, kritičen pa je do ustroja in delovanja MOK. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo


Za konec je delil še misel, ki jo je mogoče prenesti na vse družbene sfere, v katerih si želijo, da bi konec te krize dočakali ne le zdravi, temveč tudi z nedotaknjenimi svoboščinami: »Slovenski šport je preživel dve svetovni vojni in številne ekonomske krize, vseskozi smo imeli športne uspehe, vedno pa mora šport ostati tudi prostovoljna interesna dejavnost.«

V rdeči coni se ne počutijo olimpijsko
Nad ravnanjem Mednarodnega olimpijskega komiteja je začuden tudi Gianni Merlo, predsednik svetovnega združenja športnih novinarjev (AIPS), ki posledice novega koronavirusa doživlja v epicentru evropskega izbruha. Je 72-letnik, ki živi v Lombardiji in si srčno želi, da bi olimpijske igre ostale na koledarju od 24. julija do 9. avgusta, saj bi to pomenilo, da se je ves svet hitro rešil iz primeža smrtonosnega mikroorganizma. Sedanjost in napovedi za bližnjo prihodnost pa so precej drugačne. »Gledam skozi okno v petem nadstropju in opazujem, kaj se dogaja na cesti, ki vodi v središče Vigevana, mesta s 30.000 dušami, ki leži 30 kilometrov od Milana. Na vsake toliko vidim mimoidočega, edini zvok je pasji lajež z bližnjega vrta. Sledi moreče zavijanje siren reševalcev. Veliko ga je in širi strah. Nekaj novic dobimo prek družbenih omrežij: za nekaj mojih prijateljev iz mladosti je bil ta prekleti virus že usoden. Družinski člani jih niso videli vse od dneva, ko so jih odpeljali v bolnišnico. Pogrebi so prepovedani, nekatere družine prejmejo žare in žalujejo doma. Seveda ne smemo ven, da bi preverili te novice, vendar številni potrjujejo, da je to grozovita resnica,« je Merlo zapisal na spletni strani AIPS, o odločitvi MOK o olimpijskih igrah pa dodal: »Razumljivo je, da prelagajo končno odločitev, vendar ni dobro, da se še naprej slepijo. Ves svet bo plačal visoko ceno, da se bo izvlekel iz te tragedije, šport pa je sestavni del tega sveta in bo gotovo tudi utrpel izgube. Lažje se bo postavil nazaj na noge, če ga bodo vodile jasne ideje o prihodnosti. Živim v rdeči coni in se bojim, da to poletje ne bom gledal olimpijskih iger.«