Znam biti tudi zelo neugoden 

Nogometni evforiji je znova podkuril selektor Matjaž Kek, čigar življenje pa se ne vrti okoli te igre z žogo, ampak zdaj vrti predvsem pedale ter užitkari ob glasbi, vinu in hrani.

Objavljeno
06. oktober 2019 11.30
Posodobljeno
09. oktober 2019 08.09
Matjažž Kek, uspešni nogometni trener, ki mu gre dobro tudi v vlogi selektorja slovenske reprezentance. Foto Tadej Regent
Nogometna reprezentanca je trenutno ena od številnih slovenskih ekip in športnikov, ki nas s svojimi dosežki polni z veseljem in ponosom ter utrjuje prepričanje, da se bo uvrstila na evropsko prvenstvo junija prihodnje leto. Evforijo je znova podkuril Matjaž Kek, ki je mesto selektorja, že drugič v svoji karieri, prevzel lani jeseni. A nogometni strateg, ki je izbrano vrsto leta 2010 popeljal tudi na svetovno prvenstvo, umirja strasti, saj jih čakajo še štiri tekme, prva v četrtek v Skopju, izredno pomembna proti Avstriji pa v nedeljo v že lep čas razprodanih Stožicah. Vendar Kek, od nekdaj tako ali drugače vpet v nogomet, ni »fahidiot«, čigar življenje bi se vrtelo samo okoli te igre z žogo, pač pa zdaj vrti predvsem pedale ter užitkari ob glasbi, vinu in hrani – za štedilnik se z veseljem postavi tudi sam.

Čeprav ga na televiziji le redko vidimo nasmejanega – pravi, da želi svoja čustva obdržati pod nadzorom, ker preveč razburjenja ni dobro za zdravje –, je Matjaž Kek sproščen in duhovit sogovornik, ki svojih čustev niti ne skriva: iskreno se zakrohota, ko razlaga, kako se od svojih fantov uči, kaj je zdaj moderno, mu pa čez obraz šine temna senca, ko se spomni junijskega poraza z Avstrijo ali igric iz ozadja na Reki, kjer je do lanske jeseni preživel šest let in HNK Rijeka pripeljal do zvezd – ne le do naslova državnega prvaka, ampak tudi v evropsko ligo.

Nasploh se zdi, da je trener, ki kamorkoli pride, naredi spremembo na bolje, a tega ne želi pripisati samo sebi, obenem pa zna tudi oditi pravi čas, »ker nočem, da je katero koli moštvo moj talec oziroma talec porušenih odnosov«. Je tudi človek, ki ne želi gledati predaleč v prihodnost, pač pa je osredotočen na tukaj in zdaj, naj gre za delo ali zabavo. V sončnem Mariboru sva se srečala prejšnji petek, dan pred derbijem Olimpija – Maribor in dan po novinarski konferenci, na kateri je predstavil seznam reprezentantov za kvalifikacijski tekmi s Severno Makedonijo in Avstrijo, jutri pa se z njimi že sreča na Brdu, da se začnejo pripravljati na dve izredno pomembni tekmi.


Kaj počne selektor, ko ni na reprezentančnih pripravah ali tekmah?


Dve obliki dela sta; ena, ki jo imam zelo rad, in druga, ki je sploh nimam rad, poteka pa v tem trenutku (smeh), skratka, izpolnjujem medijske obveznosti. Sicer pa je glavno in odločilno spremljanje igralcev in njihove pripravljenosti, statusa v klubih ..., ob tem pa pripravljaš vse, kar je povezano z delom ob igrišču, to je s treningom, urniki ...


Kaj pa spremljanje nasprotnika, na primer zdaj Severne Makedonije, Avstrije?


V štabu je nekaj ljudi zadolženih za scouting, redno spremljamo vse tekme moštev iz naše skupine, in to v živo, če se le da. Potem pripravimo videe in analize, karakteristike nasprotnikovih igralcev ... Danes analitiki postajajo zelo pomembni členi v trenerskih štabih, zlasti nova trenerska generacija, ki jo izredno spoštujem, je zelo vezana na to, ogromno komunikacije se opravi kar po pametnih telefonih. Informacije o nasprotnikih so seveda koristne, ampak sam potem zelo pazim, v kakšnem obsegu in kako to predstavim igralcem, ker lahko preobilica informacij zbega.

Seveda pa poskušamo imeti tudi pregled nad slovensko ligo. Na vse tekme mi ne uspe priti, derbijev pa, če se le da, ne izpustim. In da, Maribor je še vedno moj klub, saj sem Mariborčan! Mnogim to seveda ni všeč, a jaz sem rojen nasproti Ljudskega vrta in sem pač vijoličast. To povem z veseljem in z lahkoto.

image
»Res sem Mariborčan, vidim, kako se mi zdi fajn, ko sem po šestih letih spet doma.« Foto Tadej Regent


V NK Maribor ste igrali, ko je nizal uspehe, tako je bilo tudi, ko ste bili trener. Si predstavljate, da bi bili še kdaj?


Težko. Tudi zato, ker ne želim kaj dosti razmišljati vnaprej. V tem trenutku me zanima samo Severna Makedonija in to, da bi se čim bolje odrezal v vlogi selektorja Slovenije, ki mi je v veliko čast, saj vodim reprezentanco svoje države. Zame je to še vedno neznanski izziv in motiv, zato zdaj res ne razmišljam o kakršnih koli klubskih poteh.


Podobno ste na vprašanje, ali bi bili pripravljeni znova prevzeti selektorsko mesto, odgovorili pred petimi leti, ko sva se pogovarjala na Reki; da vas zanima le tukaj in zdaj, torej zgolj HNK Rijeka. Misli navijačev pa nenehno bežijo v prihodnost, v glavnem se fokusirajo na tekmo z Avstrijo, ki bo res ključna, a pomembna je vsaka točka ...


Navijaška razmišljanja so pričakovano usmerjena proti tistemu nasprotniku, ki je bližje njihovemu moštvu na razpredelnici, a meni se potrjuje tisto, kar sem rekel že po žrebu: da bo to izredno tekmovalna skupina, v kateri lahko vsak premaga vsakega – z izjemo Latvije v tem trenutku. Mislim, da bo Severna Makedonija trd oreh, igrali bodo doma, hkrati bo to njihova edina možnost, da v skupini spet ujamejo priključek, medtem ko bo šlo z Avstrijo na nož.

Je pa res, da ko se igrata dve tekmi zapored v treh dneh, nekje v podzavesti misliš tudi na naslednjo. Prav zadnji dve sta nam pokazali, koliko zagona in psihološke moči nam je dala prva tekma proti Poljski, saj smo se v boju z Izraelom, kjer nam ni šlo dobro od nog, potegnili na površje ravno s to dodatno energijo.


Ko za Bežigradom ni bilo pomembno, ali si zelen ali vijoličast, ko v Ljudskem vrtu ni bilo problematično, če si avto z ljubljansko registracijo parkiral deset metrov pred vhodom, takrat so se dogajale velike stvari.


V tekmi proti Izraelu je Slovenija oziroma Verbič zadel prav v 90. minuti. V preteklosti se je pogosto zgodilo, da se je odpovedalo prav v zadnjih trenutkih, pred polčasom, v sodnikovem podaljšku ... Mislim, da nisem edina, ki verjame, da to dokazuje neko psihološko moč, trdnost ekipe.


No, meni pa se zdi, da je bila to neke vrste nagrada za Poljsko (Slovenija jo je premagala z 2:0, op. p.). Vedno ko so se v slovenskem nogometu delali veliki rezultati, je bil, poleg že skoraj idealnih razmer – od vzdušja v nogometni zvezi in na tribunah, priprav do igralskega kadra, ki se je nekaj časa zbiral ... –, zraven še kanček sreče. In tudi v nogometu je glede tega zelo tanka črta; Jasmin Kurtić je bil na tekmi proti Izraelu tragična figura vse do 91. minute, potem pa malodane junak. Upam, da je tudi sam sebi dokazal, da nikoli ne smeš kloniti, da je, dokler sodnik ne odpiska konca tekme, vse mogoče. Za Slovence doslej mogoče ni bilo značilno, da verjamemo vase do konca, in s tem so fantje res vzbudili veliko simpatij v javnosti.

image
Na spopadu z Izraelom v Stožicah. »V tem boju nam ni šlo dobro od nog, a smo se potegnili na površje ravno z dodatno energijo, ki nam jo je dala tekma proti Poljski,« je prepričan Kek. Foto Voranc Vogel/delo


No, tudi vi ste jih. Ne morete zanikati, da ste se s fanti šele dobro srečali, pa je vendarle vidna neka sprememba, čeprav se ekipa ni bistveno spremenila ...


Ko sem bil še trener na Reki, sem reprezentanco spremljal, kolikor se je dalo, in nenehno se mi je zdelo, da manjka samo en rezultat, neki preskok, da se bo nekaj zgodilo ... Nekdo je moral vse skupaj pripraviti že pred mojim prihodom in včasih pač prideš v pravem trenutku, spet drugič ti komu drugemu kaj pripraviš ...

Že vseskozi trdim, da one-man-band ne funkcionira več, in danes se potrjuje, da imajo najboljši individualisti v športu za sabo tim, ki dela. Tudi v slovenskem nogometu, menim, lahko nekaj dosežemo le z neko enotnostjo. Ko smo namreč stopili skupaj, ko za Bežigradom ni bilo pomembno, ali si zelen ali vijoličast, ko v Ljudskem vrtu ni bilo problematično, če si avto z ljubljansko registracijo parkiral deset metrov pred vhodom, takrat so se dogajale velike stvari. Upam, da bo to dano tudi tej generaciji.
 

Ljudje, se zdi, verjamemo, da Sloveniji evropsko prvenstvo ne uide. Kako odgovarjate na to?


Naučil sem se, da velika pričakovanja včasih nosijo tudi velika razočaranja, spet drugič veliko evforijo. Mislim pa, da ima ta generacija izreden potencial, ki se je pokazal že pod vodstvom Srečka Katanca, ko so v bloku odigrali dve super tekmi, proti Slovaški in Angliji, potem pa tudi na naših zadnjih dveh tekmah. Glede na to, da smo v te kvalifikacije šli iz četrtega bobna, ni kaj dosti ljudi verjelo v to zgodbo, a čeprav se je situacija zelo hitro spremenila, nas to ne sme zavesti v nesamokritičnost in sanjarjenje. Do konca so še štiri tekme in se lahko še vse postavi na glavo.

Predvsem sem vesel in upam, da so tudi sami sebi dokazali, da če gredo »na glavo«, so sposobni marsičesa. Na tekmi s Poljsko se je zgodilo tisto, kar je primarno: tista fanatičnost, ki smo jo videli tudi pri slovenskih odbojkarjih, ko so napadali finale, in to sem pri svojih fantih videl tudi na tekmi proti Izraelu, ko smo dobesedno viseli in nismo bili pravi. A ravno tu se je pokazalo, da imamo še ogromno prostora za napredek.

image
Kek je HNK Rijeko popeljal do zvezd, a se nazaj ne bi vrnil nikdar več. »Tega pa srce ne bi pustilo.« Foto Leon Vidic


Doslej ste, kjerkoli ste bili trener, dosegali uspehe, zdi pa se, da ste tudi človek, ki zna oditi v pravem trenutku?


Seveda se trudim, a kakor že prej rečeno, v današnjem času ni primerno izpostavljati samo enega človeka, brez dvoma pa močno zagovarjam hierarhijo v timu, ki ga imam, in tudi med igralci. Nekdo mora biti vodja in nositi odgovornost, je pa res zelo pomembno, s kakšnimi ljudmi delaš, in tudi vzdušje samo. Na NZS zdaj vlada neka pozitivna energija, verjetno tudi zaradi ugodnih izidov, in tudi jaz uživam v vsem, kar se trenutno dogaja, brez dvoma pa najbolj takrat, ko sem na igrišču, ko sem gospodar dogajanja, ko je moja odgovornost največja.

Sem pa pred leti selektorsko mesto zapustil, ker sva bila z Aleksandrom Čeferinom dovolj modra, da sva se v tistem trenutku zavedela, da ne gre več naprej, in jaz to štejem za človeško kvaliteto. Na Hrvaškem je bilo podobno s predsednikom HNK Rijeka Damirjem Miškovićem. Čeprav je govoril, da bom tam trener za vedno, sva se v nekem trenutku spogledala in sprevidela, da je prišel konec. To je zame normalno, ni treba, da iz tega nastane neka afera. In z Reke nisem odšel zaradi selektorskega mesta, nič ni bilo vnaprej zmenjeno, a me je predsednik NZS Radenko Mijatović z vizijo, v katero smer naj bi šle stvari, prepričal že po petih minutah. Vesel sem, da sem se odločil, kakor sem se. Nekateri so sicer še vedno jezni ...
 

Mogoče pa še pridete kdaj nazaj, sami pravite, da človek nikoli ne sme reči nikoli ...


Tega pa srce ne bi pustilo. Vseeno so se ko v ozadju zgodile neke stvari in tu zna biti Matjaž Kek zelo neugoden. Če občutim nespoštovanje ali nekaj, kar ne spada tja ... Ne trdim, da sem idealen, verjetno sem zelo težek človek, sploh pri delu, ampak ko gredo stvari čez mero ali začnejo o tebi govoriti ljudje, ki so zadnji poklicani za to, ko iz čistega egoizma lezejo nekam nekomu le zato, ker ti tisti ni naklonjen, takrat pa znam postati izrazito neugoden. Zaradi tega ne hodim več na Rujevico (stadion HNK Rijeke, op. p.), čeprav je (bil) to moj drugi dom.


Vas pa še pogrešajo tam doli, kakor sem slišala iz druge roke.


No, saj zdaj so spet dobili Slovenca (smeh).


Simona Rožmana ste si vi menda želeli že prej, kot svojega pomočnika, ne?


Res je, pred dvema letoma sem ga predlagal, a se potem ni nič izcimilo iz tega, zdaj pa nisem imel popolnoma nič zraven. Ker razen s predsednikom kluba z drugimi niti nimam stikov. Na tekmi v živo še nisem bil, nekaj sem si jih ogledal po televiziji, je pa jasno, da sem bil del Reke in vedno bom, zato se bom vedno zanimal, kako jim gre.

image
»Uživam v vsem, kar se trenutno dogaja, brez dvoma pa najbolj takrat, ko sem na igrišču, ko sem gospodar dogajanja, ko je moja odgovornost največja.« Foto Blažž Samec


Zdaj ste bili toliko časa morski človek, se vam kaj kolca po morju?


Ko sem se vrnil iz Savdske Arabije, sem si že našel prostor na Jadranu, ker smo načrtovali, da bomo tam preživeli del življenja, potem pa se je zgodila HNK Rijeka in sem od prvega dneva živel v Opatiji. Še vedno imam tam stanovanje, in kadar mi čas dopušča, grem tja. Letos sem si po tisti zadnji junijski reprezentančni tekmi prvič po več letih lahko privoščil res lepe in dolge počitnice. Tako fajn se mi je zdelo, da sem imel mir in čas, en teden sem bil celo povsem sam in mi je res prijalo. Tudi zdaj je morje še vedno toplo, gneče ni več, zato je kolesarjenje, ki je postalo del mojega vsakdanjika, pravi užitek, rib, ki jih imam na krožniku zelo rad, pa na pretek.


Ste gurman, kot ljubitelj vin pa si zraven verjetno privoščite še kozarec rujnega?


Vino je seveda sestavni del dobrega obroka, že od nekdaj pa prisegam na naravna vina. O tem sem dobival lekcije od meni zelo pomembnega človeka, Stanka Radikona, ki je bil tudi eden od začetnikov oranžnih vin pri nas, poleg tega so tudi moji najboljši prijatelji priznani slovenski vinarji, tako da sem ves čas vpet v to. Vino in glasbo imam pač rad.


Sommelierstvo vas pa ne zanima?


Ne, to pa ne! Jaz nisem mojster, ki bi med pitjem vina čutil, kako je z drevesa v sod padla marelica ali češnja (smeh). Zame je dobro tisto vino, ki me kliče še k naslednjemu kozarcu. Zaradi širine nekega osnovnega znanja je sicer smotrno, da spoznavaš velika svetovna vina, a jaz, kamorkoli grem, vedno nesem s seboj slovenska.


Ob vinu pa poslušate džez, ne?


Zdajle, ko sem se peljal z obiska pri mami pod Pohorjem, sem v avtu poslušal »novega« Milesa Davisa ... Njegovo glasbo so zlepili z nekimi modernimi ritmi in niti ni tako slabo, pa vendarle je njegova stara Amandla tisto, kar me potegne. Zdaj je res fino, ker imaš lahko glasbo v vsakem trenutku kjerkoli, in na telefonu imam naložene ničkoliko muzike, ki potuje z mano. Resda to ni tisti prefinjeni hi-fi zvok, ki ga terjajo avdiofili, vendar mene zanima predvsem vsebina glasbe. Milesa sem imel srečo kar trikrat poslušati v živo in to je res nekaj posebnega, v enem od klubov v Münchnu tudi Abbey Lincoln, in ko slišiš ta ženski vokal, ga začneš primerjati s Carmen McRae, pa Shirley Horn ...uh! V Münchnu sem sicer v enem večeru uspel v prvem setu poslušati Miriam Makebo, v drugem pa še Living Colour z Vernonom Reidom. To je bilo res doživetje in pol!

image
»Maribor je seveda še vedno moj klub, saj sem Mariborčan! Mnogim to ni všeč, a jaz sem rojen nasproti Ljudskega vrta in sem pač vijoličast.« Foto Tadej Regent


Imate potem doma svoj brlog, v katerem se lahko do sitega naposlušate glasbe?


V gornjem nadstropju naše hiše, ja. Tam so moje zbirke starih LP-plošč, pa cedeji, pa ... In potem to ropota – z gramofona, s telefona ... Zdaj, na primer, novi album Poncha Sancheza, doživetje pa je, ko zgrabiš elpejko, jo zavrtiš z roko, daš na gramofon in poskušaš čim bolj precizno položiti iglo nanjo. Saj prasketa, kdaj tudi kaj poči, ampak zvok je pa pravi. Kadar sem v Opatiji, se pa priklopim na wi-fi in glasba že igra.


Kaj pa džez koncerti v živo danes? V Mariboru so občasno, v Ljubljani je džez festival vsako leto, letos je kraljeval John Zorn ...


No, ta veja džeza me ni nikoli zanimala, drugače pa grem, če se le da, čeprav res manj kot včasih. Nazadnje me je julija v Opatiji z instant nastopom zelo razočarala Diana Krall. Škoda mi je tudi letošnjega Marcusa Millerja, ker je bilo res slabo vreme. Ko si enkrat toliko star, malo bolj razmisliš, preden greš iz udobja toplega doma (smeh). Malo sem postal »komod« zadnja leta, ustreza mi malo miru, priznam.


Takrat ko pridejo moji špokiji pa verbiči, reneji in kompanija, hitro izvem, kakšna moda in frizure so »in«, kaj »out« ... Samo pogledam jih, pa sem na tekočem.


Pa saj ste že vse življenje na poti. Najprej kot nogometaš, potem kot trener ...


Res sem Mariborčan, vidim, kako se mi zdi fajn, ker sem spet tukaj. Po šestih letih spet malo bolj konkretno vidim svoje prijatelje, in ko se s kolesom vozim po mestu, se čudim, kaj vse se je spremenilo, zgradilo, porušilo ... Kup novih stvari je.


Kako pa je vašo vrnitev sprejela družina?


Prej sva imela z ženo vsak svoj način življenja, zdaj sva spet več skupaj, in da, priznam, včasih me vpraša, kako da sem že tako hitro nazaj s kolesarjenja. Ne razume, da štiri, pet ur pri svojih letih pač ne morem prebiti na kolesu (smeh).


Kaj pa za mizo? Se znate pogovarjati še o čem drugem kot o nogometu?


Že moj oče Franc je bil nogometaš, tudi sin se nagiba k treniranju mlajših kategorij, skratka, fuzbal imamo v familiji, še žena, ki menda tudi vse ve, pogosto ropota, kdo bi moral igrati ... Tako je zaradi tega nesrečna edino moja mama, saj bi se rada pogovarjala o čem drugem, mi pa le, »ali si gledal tisto tekmo, pa kaj praviš na to« ... Torej, smo čisto povprečna slovenska družina, edino narodnozabavne glasbe ne dovolim med nedeljskim kosilom. Naj bo raje mir. In fuzbal (smeh).

image
»Ko mi treningi in vsakodnevni boj svojega poklica niso več v veselje, se tega ne grem več. Finančno sem k sreči toliko neodvisen, da lahko sledim samemu sebi.« Foto Tadej Regent


Menda tudi sami radi kuhate?


Zelo rad! Z užitkom hodim na tržnico in izbiram kakovostne sestavine ... V Opatiji sem vsak dan hodil na tržnico in poglobljeno debatiral s tamkajšnjimi branjevkami, si pogosto tudi sam kuhal, sicer pa si največkrat kar na stadionu privoščil pašta fižol, mineštro, jedi iz piskra pač, to imam rad. Me pa moja dobra prijatelja, Violeta in Uroš Mencinger, izobražujeta tudi na višji ravni kulinarike in naši kuharski tedni v Dalmaciji, kjer imam že prej omenjeno bazo, postajajo skoraj tradicionalni. Jaz zbiram vino, onadva kuhata, ob tem kolesarimo ... Res uživamo!

Sicer pa so, kar se kulinarike tiče, trenutno v prvem planu gobe in preigravam različne recepte. Glede tega sem tipični Štajerec: košara, nožiček pa v gozd, imam pa tudi dobrega soseda, navdušenega gobarja, ki me redno zalaga z gobami. Na morju pa seveda sveže ribe! Sem se kar dolgo učil, da zdaj vem, kdaj je riba sveža, in zdaj mi je v izziv izbirati med vso tisto ponudbo. Pol svojega časa sem tako ali tako na morju; če ne v Opatiji, pa v Dalmaciji, kar je v kombinaciji s štajerskim temperamentom idealna kombinacija. Opatija ponuja kulturo, pa tudi mondeni prestiž, potem pa uživam še dalmatinski leggero – kratka majica in hlače, japonke in »hvala, nasvidenje pa pusti me na miru«.


V japonkah pa nogavice, ne? (smeh)


Ravno zadnjič sem gledal neka dekleta v taki opravi in sem vprašal sina, kaj je narobe z njimi, pa me je poklopil, da nimam pojma, naj začnem malo gledati okoli sebe. Je pa res, da tega problema nimam več, odkar sem selektor, saj ko pridejo moji špokiji pa verbiči, reneji in kompanija, hitro izvem, kakšna moda in frizure so »in«, kaj »out« ... Samo pogledam jih, pa sem na tekočem (smeh).


Torej ne prinašajo veselja samo nam! In niso edini, saj so tu še uspehi v globinskem potapljanju, plezanju, kolesarstvu, odbojki ...


To, kar se zdaj dogaja v slovenskem športu, je res noro! A ni fajn? Ker mi je res težko, ko gledam ljudi, ki se ubijajo skozi življenje, a ko potem vidiš tiste izraze zadovoljstva na obrazih ... Verjetno je to tudi neki ventil in ljudje tako vsaj za trenutek pozabijo na tegobe ... Nočem zdaj vpletati politike, ampak dejstvo je, da se pri nas ne znamo zmeniti glede najbolj preprostih stvari, in ko greš kdaj po cesti, ni vedno fajn. Zato fantom pravim, naj spoštujejo, če da nekdo deset, petnajst evrov za vstopnico, ker si že to mogoče težko privošči. In jim polagam na srce, da je odnos ključen, da ga morajo pokazati, po mojem pa je to tudi osnova, iz katere lahko pride velik rezultat.

image
»Hočem biti tak, kakršen sem, ne morem kar nekaj 'glumiti'. Za zadnjo novinarsko konferenco sem prvič oblekel reprezentančno srajco in suknjič, pa so me na Brdu nekaj časa samo debelo gledali.« Foto Leon Vidic


Se trener kluba v slačilnici obnaša drugače, kot se selektor reprezentance, ki ima opraviti, no, s smetano in morebiti še malenkost močnejšimi egi?


Slačilnica je zame sveti prostor in vedno sem bil zelo alergičen, če so kakšne stvari uhajale iz nje. Tudi precej konfliktov se je razvilo ravno zaradi tega, ker slačilnici ni uspelo zadržati zase nekaterih stvari. Sicer pa se moj način dela ne razlikuje bistveno, ali sem trener v klubu ali reprezentanci, vsaj meni nič ne pomeni podatek, ali nekdo igra za Atletico Madrid, Maribor ali Olimpijo.

Ti fantje so mi dali neko energijo in občutek, da sem del neke skupne zgodbe, komunikacija lepo teče, res je fajn. Trdim pa, da pravi značaj spoznaš takrat, ko ne gre dobro, in po kakem porazu lahko hitro udarijo ven kaki egi. Po tekmi v Avstriji (Slovenija je izgubila z 1:0, op. p.) sem fantom odkrito povedal, da mi njihova reakcija ni bila všeč. Bil sem jezen, saj so bili na treningu vsaj petkrat boljši, na tekmi pa tega nismo znali pokazati. V nogometu so trenutki, ko se zdi, da kaj drugega kot uspeh sploh ni mogoče – tako je bilo, na primer, na tekmi s Poljsko –, so pa tekme, ko imaš že dva, tri dni cmok v grlu, ker vidiš, da se nekaj ni zložilo, ni prav ...
 

Ko bi vedeli, kaj je tisto, kar prisili stvari, da se zložijo prav ...


... bi imel res veliko manj težav v svojem življenju in bi šel mogoče potem že res počasi v penzijo, saj ne bi imel pred sabo ničesar več, proti čemur bi lahko rinil. Včasih se pač zgodi nekaj, pozitivnega ali negativnega, in še sam ne veš, zakaj, je pa pogosto mogoče tudi malo navohati, kaj se dogaja. Za zdaj se še relativno slabo poznamo, vprašanje je, kaj bo prinesel čas, ampak vsem, tako igralcem kot vsem drugim v štabu, sem rekel, da poskušajmo vsi uživati v trenutku, v katerem smo. Ta nova generacija se še sestavlja, še išče identiteto, je po svoje še nepopisan list.

Letvico ima za slovenske razmere sicer postavljeno izredno visoko; eno je, če igraš za Atalanto, Atletico Madrid ali Dinamo Kijev, ampak pika na i so vseeno tudi reprezentančni uspehi. In po te prihajajo, ko se vračajo domov, kar se mi zdi pomemben moment. Ko me je zadnjič eden od njih vprašal, ali lahko nekaj prej opravi, ker je potem zmenjen z mamo, se mi je to zdelo res lepo! Resen, zvezdnik, a vseeno mama, dom ...

Tudi Jokiću sem zadnjič rekel, da lahko spi doma, saj je bilo jasno, da zaradi rumenih kartonov ne bo igral. Ti fantje so polni pozornosti in denarja, a ko pridejo domov, se obnašajo drugače, v ospredje pride neki domač naboj in na tem pravzaprav najbolj gradim. To je zame tisti motiv in izziv: res jim privoščim, da bi čim prej popisali življenjski oziroma karierni list papirja, na katerem je še nekaj prostora.