Ko študentje z rajže pridejo

Andraž Tržan je 23-letni študent, oblikovanje pohištva, iz Gotovelj pri Žalcu, Alen Grželj se ubada z magistrskim študijem obramboslovja, je 26-letnik iz Gorič pri Postojni, 29-letna Anita Volčanjšek iz Krškega pa je končala dramaturgijo, zdaj bo magistrirala iz novinarstva.

Govorijo dvo- ali triglasno: »Humanitarna organizacija The adventurists iz bližine Londona pripravlja več dogodkov, eden je, od leta 2003, Mongol Rally.« Z udeležbo zbiraš sredstva za organizacijo Cool Earth, za deževni pragozd, del pa »daruješ po lastni izbiri, mi smo Rdečemu križu in združenju Ruka za šapo, ki skrbi za živali v Bosni.« Za nekaj nabranega pa se bodo še odločili. Z vrnitvijo iz Mongolije se ni končalo, humanitarnost bodo nadaljevali prek društva Mongolija, ki so ga ustanovili.

Na rally so štartali 17. julija, uradni začetek je v Otoškem Goodwoodu, oni so se zagnali iz Ljubljane, »zakaj bi se vozili še 1400 kilometrov skozi dolgočasne evropske države.« Namen rallyja, akcije, je čim prej zapustiti Evropo. Geografski cilj pa Ulan Ude v Rusiji, 150 kilometrov vzhodno od Bajkala, kamor so cilj zaradi birokracije prestavili iz mongolskega Ulan Batorja, Mongolijo pa prečijo.

Levo, desno

S seboj so imeli karto Irana in Kazahstana pa kompas na telefonu, a v pravem trenutku srečajo Avstralce, ki so imeli navigacijo. Sicer pa sprašuješ ljudi, »tristo kilometrov levo, desno v napačno smer ni problem.«

Kako so zbirali sredstva? »Prošnje pošljemo dvesto podjetjem, odzoveta se dve,« od nekaterih prejmejo pašto, od drugih kozmetiko, kremo za sončenje, sredstva proti komarjem, šampone. »Večino pa prispevajo prijatelji, družine.« Nabralo se je 1100 evrov.

Njihov vodnik in zavetnik je bil Majstr, rojen leta 1988, pri trojici pa se je v reji znašel letos. Gre za avto, kajne, golf 2. »Že zdavnaj smo se odločili za ta model, saj je bil in je reprezentativen,« a dolgo so ga iskali. Ko so ga našli v Trbovljah, »prodal nam ga je čiča, ki ga je nekoč kupil ženi, da se je na šiht vozila,« pa je šlo en dva tri. V nedeljo zvečer ogled, v ponedeljek tehnični pregled, v torek prepis in bil je njihov. Ko so ga kupili, je bil števec fiksiran na 180.000 kilometrih. Z rallyjem so mu jih pridelali še 30.000. Pustimo podrobnosti, a eden je vozil 20.000, drugi 10.000, tretja 80 kilometrov. Pošteno. Rallyjska pravila narekujejo, da mora imeti avto od 1000 do 1200 kubikov, njihova dvojka jih ima 1272, so jim adventuristi skozi prste pogledali.

Bencin, ne dizel, so si sami plačevali, pokurili pa 2700 do 3000 litrov. V 75 dneh na poti so za popravila, mehanikarstvo obvlada Andraž. zapravili 100 evrov, picajzlasti Alen pove, da 70 za akumulator, 20 za ventilator hladilnika, deset pa za dvakratno flikanje gume v Kazahstanu, za nakup nove rabljene, s premontažo pa so bili v Mongoliji ob evro. Trikrat so spali v hostlu, enkrat v jurti, 71-krat v šotoru. Za tri ali malo več oseb.

Krater, zlato

Neslo jih je »iz Slovenije prek Hrvaške, Srbije, Bolgarije, Turčije, Irana, Turkmenistana, Kazahstana, ovinek v Kirgizistan, spet Kazahstan, Rusija, Mongolija, Rusija, Ukrajina, Madžarska, republika Prekmurje, Slovenija.«

Najbolj bizaren na poti je bil goreč krater v Turkmenistanu, dolg je 70 metrov, v njem pa že 50 let ves čas gori plin. To je policijska država, tudi fotografiranje sredi puščave te lahko drago stane, kot bi nadzorne kamere prežale z neba. Pa prestolni Ašhabad, vse iz marmorja in zlata in je kjerkoli lahko, v brezobličju, center mesta. Kirgizistan je bil 13-dnevni ovinek, »bili smo na dveh trekingih, tam je več turistov.« Se jim je zgodilo, da so jih domači turisti nekoč kar na lepem pobasali v svoje džipe, in jih v hribih, 3300 metrov visoko, pogostili na pikniku, nato pa v par minutah vse pospravili, kot da se ni nič zgodilo. Ali pa pojedina v jurti, okroglem šotoru, sredi ničesar, a pač s kristalnimi kozarci. »Kirgizistan je bil top, domačini neverjetni, najprijaznejši na vsej poti, pravijo, pa so Iranci. Alen: »V Turčijo pa moja noga ne stopi več.« Tam naj bi te videli le kot vrečo dolarjev, in če ne stoji pokonci, ne velja(š) nič. V Mongoliji pa je vse v znamenju Džingiskana »od čokolade prek denarja, vodke, skoraj vsi pa vozijo hibridni prius, to je Toyota,« nehote poreklamirajmo.

Kazahstan je že bolj evropski, Rusija zaprta, a ne toliko, kot bi pričakovali. Vera na tisočerih kilometrih ni bila nikoli ovira, »mi smo ljudje, oni tudi ...« Sem ter tja je koga zanimalo le, v kateri žakelj krščanstva sodijo.

O doživetem bodo spisali knjigo, razstavili fotke, predavali. Niso se nasitili drug drugega, njihova popotna filozofija je bila: »Zakaj bi se kregali, če bomo jutri spet oziroma še vedno skupaj.« Veliko ekip od 355 je imelo težave ... nekaterim odpove avto, drugi ga razbijejo, pa si kupijo novega, tretji se udarijo med seboj. Koliko jih je prišlo na cilj, Slovenci ne vedo.

Bilo je dolgo potovanje, ki pa je bilo, se zdi, le etapa humanitarnosti. Nepozabna, pa gotovo ne zadnja.