Kozma Ahačič, jezikoslovec

Brian Eno ima v eni od svojih pesmi verz, ki se me zaradi svoje preprostosti in resničnosti vedno znova dotakne: »Ljudje pridejo in odidejo – in pozabijo zapreti vrata.« Takšnih vrat je v življenju vedno več; težko jih znova zapremo, pogosto jih niti nočemo.

Pogrešam prav vse umrle svojce in prijatelje. Živeti s sorodniki, z razširjeno družino, je bila zame vedno pomembna vrednota. Med tistimi, katerih odhod je segel širše v javnost, so me najbolj prizadele smrti mojih profesorjev Primoža Simonitija, Kajetana Gantarja in Brede Pogorelec ter mojih »umetniških« mentorjev Neže Maurer in Uroša Lovšina. Vedno se spomnim tudi Alojza Pluška, ravnatelja moje gimnazije.

A odprtih vrat je še veliko več.

Nataša Luša, direktorica Dela

Večkrat na leto obiščem pokopališče, na tistem v Idriji je pokopanih največ mojih, prijateljev, sorodnikov. Ko se vozim po avtocesti proti morju, se v Postojni spomnim na Boštjana, pri izvozu za Sežano na Damjana, vedno brez izjeme. Nekaterih že dolgo ni več. A najbolj pogrešam svojega očeta. Te dni je minilo pet let, odkar ga ni več.

Tisti, ki je znal vse narediti, vse popraviti, ki je vedel vse, ki mi je bil blizu, je nenadoma postal nemočen, tujec, predvsem pa smo postali zanj tujci mi, njegovi najbližji. Izgubila sem ga že precej prej, zato sem ga pogrešala, še ko je bil živ. Ko se ozrem doma po hiši, vidim sledove njegovega dela, po dvorišču pometam tako, kot je pometal on, potem mi je lažje. Ker je na neki način še zmeraj tu in še zmeraj kakšno rečeva.

Uršula Cetinski, publicistka

Zelo pogrešam očeta. Ime mu je bilo Miro Cetinski. Umrl je star komaj dvainpetdeset let. Danes bi jih imel petinosemdeset. Včasih srečam katerega od njegovih prijateljev. Takrat me stisne pri srcu. Tako veseli smo, kadar se vidimo, in tako lepe spomine imajo nanj. Opisujejo mi vse mogoče iskrive pripetljaje. Njega pa že tako dolgo ni med nami. Moj oče je bil neizmerno izobražen in zelo duhovit. Pa tudi zelo dobrega srca. Pomagal je vsakomur, komur je lahko. Namesto hvaležnosti pa se je nanj obešalo nemalo koristoljubnih zajedavcev. Zdaj me nanj spominjajo reči, ki jih je imel rad: morje in morske poslastice, ciprese, New York, Rim, njegova zbirka slik in starinskega pohištva ... Izjemen človek.

Jadran Lenarčič, znanstveni svetnik Instituta Jožef Stefan

Najbolj pogrešam oba starša. Mamo, ki je od mene veliko pričakovala, saj je kot žrtev fašističnega nasilja na Primorskem ostala brez šol kljub svojim talentom. In očeta, prijaznejšega človeka ne more biti, ki je šel kruto skozi vojno, saj je bil komaj dvajsetletni mladenič štirikrat nevarno ranjen. Vojska mu je nato vsilila oficirski poklic, kar je bilo v nasprotju z njegovo naravo, zato se je takoj, ko mu je bilo dovoljeno, izvil v civilno službo. Nikoli ni povzdignil glasu, vedno me je samo hvalil, zanj je bilo vse, kar sem počel, odlično. Med prijatelji še najbolj pogrešam Mika, profesorja z univerze Notre Dame v ZDA. Trideset let sva sodelovala, izdala skupno knjigo ter dve uredila. Pogosto je prišel v Ljubljano, jaz pa tja, včasih tudi z družinama.

Karel Gržan, duhovnik

Najbolj sem žaloval, da sem lahko odžaloval zemeljsko izgubo očeta in pa smrt Batoste in Batosta (konjiča). Drug drugemu smo dragoceni v telesni podobi. V njej se prepoznavamo, se objamemo – se s čuti zaznavamo. Sedaj se v tihoti, ki me odpira v duhovno zaznavnost, budim in družim v njihovi angelski prisotnosti. Človek nima samo telesnih in srčnih čutil, pomembna so tudi naša duhovna, še posebej v odnosu do rajnih. In potem po izkustvu – na duhovni otip veš, kot je zapisal Edvard Kocbek: »Vse je večno, kar nastane,/rojstvo je močnejše od smrti,/vztrajnejše od obupa in samote,/silnejše od hrupa in greha,/slovesnejše od zavrženosti./Nikoli ne bom(o) nehal(i) biti./Nikoli.«

Zoran Predin, kantavtor

Najbolj pogrešam svoja starša, očeta, ki je že pred 22 leti prezgodaj odšel med zvezde; kako bi bil ponosen na svojega najmlajšega vnuka, ki ga ni nikoli videl, in še posebej na svoja pravnuka in pravnukinje; in mamo, ki me zadnje leto svojega umiranja ni več spoznala. Upam, da bo padel ta izsiljeni referendum in da bo nepotrebnega trpljenja neozdravljivo bolnih s sprejeto zakonodajo konec. Vsak dan se spomnim na Jerneja Šugmana, sorodno dušo v glasbi, humorju in košarki, na Andreja Pintariča, bobnarja, toplo dušo Lačnega Franza, na Smiljana Krežeta, mariborskega rockerskega soborca, na Igorja Misdarisa, Šukarja, ki je pel romske pesmi, da te je dvignilo na noge v ples, na Borisa Benčiča, slikarja, ki je bil moj dvojček. Pogrešam kitarista Damirja Kukuruzovića, družino Dedić, svojega študentskega pajdaša Zlatka Vebra in še veliko sorodnih duš, ki jih zdaj nimam prostora omeniti.      

Ksenija Benedetti, strokovnjakinja za komuniciranje in protokol

Očeta. Odšel je že pred sedmimi leti, a se še vedno vsak dan z njim pogovarjam in ga srečujem. Ne na pokopališču. Na sprehodih v naravi. V smehu. V vokalnem skupinskem petju. V tem, kako navidezne drame spreminjam v komedije. V jurčkih. V vespah, v svojem avtomobilu. V tem, kako varno sekam ovinke. V črnih klasičnih očalih Ray Ban iz šestdesetih. V sončnicah. V srajcah iz džinsa. Ko me ujame kakšna gripa, ga slišim priti v sobo in reči: »Če bi lahko vzel nase tvojo bolezen, bi jo takoj!« Pogrešam njegove izjemno praktične nasvete. In kako je znal z lahkoto odvozlati vse življenjske vozle. Pogrešam njegov jutranji klic za rojstni dan in ob polnoči in minuto za silvestra. Pogrešam občutek, da imam nekje v ozadju svoj steber, ne da bi me kdaj moral držati pokonci. On je bil zame – skupaj z mamo – temelj; trden, a ljubeč. In kot vsi pravi temelji je bil najlepše skrit – dokler ga ni bilo več.