Koliko medalj bodo osvojili naše športnice in športniki?

Kozma Ahačič, jezikoslovec

Vsakič si rečem, da so olimpijske igre nekaj tako posebnega in redkega, da si bom zagotovo vzel čas in jih spremljal v živo – a me prav pri zimskih običajno premagajo druge obveznosti. Morda bo letos drugače. Zagotovo ne bom izpustil nobene tekme naših smučarskih skakalk in skakalcev; sestrsko-bratska naveza Prevc nam lahko letos prinese kopico medalj, saj sta oba v izredni formi.

Prav tako ne bom zamudil hitrih disciplin v alpskem smučanju. Med moškimi bom stiskal pesti za Miho Hrobata, med ženskami pa najverjetneje še zadnjič za Ilko Štuhec. Tu so še biatlonci, deskarji na snegu, tekači na smučeh in nordijski kombinatorci. Zelo rad gledam tudi bob in sankanje.

In športna prerokba? Vsaj tri medalje.

Nataša Luša, direktorica Dela

Ko sem premišljevala o tem vprašanju, sem se spomnila, da sem zelo slabo ali nič spremljala zadnje zimske olimpijske igre v Pekingu, najbrž tudi zato, ker so se dogajale na drugem koncu sveta, predvsem pa v drugem časovnem pasu. Potem sem si seveda hitro ogledala uvrstitve in ugotovila, da so bili dosežki odlični. Najbrž bom letos igram posvetila svojo pozornost, zlasti me bo zanimalo, kako se bosta odrezala sestra in brat Prevc, ki sta nesporna favorita v svoji panogi, in to daje večje možnosti tudi ekipnim tekmovanjem. Seveda želim tudi ostalim slovenskim in drugim športnikom veliko uspehov, saj je prav olimpijsko tekmovanje tisto, ki je med športniki, pa tudi navadnimi smrtniki, ki tekmovanja le opazujemo, najpomembnejše.

Uršula Cetinski, publicistka

Po moje olimpijskih iger letos ne bom spremljala. V novem domovanju televizije sploh nimam. Večere tako in tako preživljam po gledališčih, na koncertih, kadar sem doma, pa berem knjige. Seveda bom zelo vesela, če bom na spletnih straneh prebrala, da je slovenskim športnikom uspelo z dobrimi uvrstitvami. Šport je zelo zanimiva človekova dejavnost, tudi navijanje ob športu je lahko prav simpatično. Ima pa navijaštvo tudi negativno plat, kot na primer huliganstvo, razvnemanje političnih strasti, rasizem in podobno. Na srečo je v zimskih športih malo manj tovrstnim zlorab. Mogoče zato, ker jih je veliko individualnih.

Jadran Lenarčič, znanstveni svetnik Instituta
Jožef Stefan

V družini smo vsi okusili tekmovalni šport, tudi vnuka počasi vstopata, zato bom olimpijske igre vsekakor spremljal. Na družinskem omrežju si bomo na široko izmenjevali mnenja o tem, zakaj nekdo ni zmagal ali zakaj nam je kdo bolj pri srcu od drugih. Na kakšno medaljo gre računati, vsaj v smučarskih skokih so možnosti zelo velike, čeprav se lahko v nepredvidljivih vremenskih razmerah tekma precej zaplete. Če bodo naši osvojili medaljo, bom vesel, vendar se navdušujem tudi nad vsemi drugimi, ki kažejo vrhunskost ali srčnost in simpatijo. Pa naj dodam, da me navijaško vpitje TV-komentatorjev odvrača od gledanja in potem prestavljam na ORF, ker nemščine manj razumem. Prepričan sem, da bodo naši osvojili natančno n medalj, kjer je n celo nenegativno število n = 0, 1, 2 …

Karel Gržan, duhovnik

Joj, kot veste, šport, ki mu je vodilo izključujoča tekmovalnost, ni vsebina mojega zanimanja. Ne morem se veseliti z nekom, ki slavi na račun premaganih. To se ne sklada z mojo logiko žlahtnega sobivanja. Non est gaudium, quod de alterius malo nascitur. (Ni pravo veselje, če nastane iz nesreče drugega.) Zimskih olimpijskih iger zato ne bom spremljal. Imam toliko drugih zanimivih in pomenljivih vsebin, ki niso izključujoče, pač pa dopolnjujoče in mi prav zato dajo misliti. Za miselni oddih pa se v zimskem času neredko odpeljem k smučišču, ki ga imamo v Lučah. Tam na beli strmini ni nobene tekmovalnosti, nobene napetosti, je le sproščeno veselje – smučarjev in nas, ki jih opazujemo.

Zoran Predin, kantavtor

Skozi leta so nas naši smučarji, tekači na smučeh, deskarji in smučarski skakalci debelo razvadili z medaljami. Ob menjavi generacij se je to spremenilo. Še najmanj pri skakalcih in skakalkah na smučeh, ki so svojo bero celo povečali. Ampak pustimo se presenetiti. V športu so vedno možna presenečenja.
Z veseljem bom navijal za naše športnike. Prepričan sem, da imamo tudi letos skritega junaka, ki bo znal presenetiti v pravem trenutku.

Ivana Djilas, ravnateljica SNG DramA Ljubljana

Spremljala bom paralimpijske igre od 6. do 15. marca. V kolektivni predstavi še vedno živi ideja, da so nekakšen šport z varovalkami, z znižanimi pričakovanji, z aplavzom iz usmiljenja. Če komu paralimpijski šport zveni preveč »mehko«, naj si ogleda hokej na sankah. Trening? Enako brutalen kot pri olimpijcih. Ogromno dela z ravnotežjem, z učenjem padcev. Ker padci so del športa, dobesedno. Padeš, se pobereš, spet padeš, spet greš. Tekmovanja so napeta, hitra, nevarna. Razlika je le v tem, da je medijska pozornost neprimerljivo manjša kot pri olimpijskih igrah, čeprav so dosežki pogosto enako ekstremni. Pa vendar je paralimpijski šport eno najhitreje rastočih področij športa na svetu. Morda zato, ker je v njem nekaj, česar v »velikem« športu pogosto zmanjka: očitnost telesa. Ne idealnega, ampak realnega. Slovenijo bosta na igrah zastopala paraalpski smučar Jernej Slivnik in smučarska tekačica Tabea Dolžan. Zanju bom navijala.