Koliko pa je nas in Rusov?

Lahko povemo, da je 1. januarja letos v Sloveniji skupaj z državljani Ruske federacije živelo 2.064.188 ljudi. Med njimi je bilo 1998 Rusov.

Objavljeno
29. julij 2016 21.36
Katarina Fidermuc
Katarina Fidermuc
Včasih smo si radi pripovedovali šalo o nekdanjih sodržavljanih Črnogorcih, češ da so imeli zaradi nekih zgodovinskih okoliščin navado reči, »nas i Rusa«, torej nas in Rusov, kadar se je začelo preštevanje, saj jih je bilo brez slovanskega zavezništva le okoli pol milijona. In kaj bi rekli, če bi morali prešteti Slovence in Ruse? Nič lažjega!

Lahko vam kar hitro in precej natančno povemo, da je 1. januarja letos v Sloveniji skupaj z državljani Ruske federacije živelo 2.064.188  ljudi. Med njimi je bilo 1998 Rusov. Takšne podatke zbira in hrani slovenski statistični urad. Zaradi obiska 64-letnega ruskega predsednika Vladimirja Putina v Sloveniji ob stoletnici Ruske kapelice pod Vršičem, ki stoji v spomin ruskim ujetnikom, poskušajo te dni mediji napisati kar največ zanimivega o teh naših ruskih sodržavljanih in državi, iz katere izvirajo.

Ruski fantje in možje so bili pred stoletjem potisnjeni v veliko svetovno morijo, enako tragično kot slovenski – umirali so tisoče kilometrov daleč od doma, če ne od krogle, pa zaradi mraza in bolezni. Potem ko je Avstro-Ogrska, pod katero so živeli tudi Slovenci, leta 1914 napovedala vojno Srbiji, tej pa je z vojno napovedjo monarhiji priskočila na pomoč Rusija, se je začela velika kalvarija za civilno prebivalstvo in vojake, ki jih je prva svetovna vojna potegnila vase. Zgodovinarji poročajo, da je bilo v letih od 2014 do 2018 na ozemlju Slovenije od 20.000 do 30.000 ruskih ujetnikov. Zanimive podrobnosti o njihovem težkem, krutem življenju je v knjigi o Bohinju v letih med prvo svetovno vojno, ko je bil zaledje Soške fronte, zbral Tomaž Budkovič. Za ruskimi vojaki so ostali številni grobovi – nesrečnike pod Vršičem, kjer stoji kapelica, je zasul plaz, ko so gradili cesto čez prelaz. Ostale pa so tudi zgodbe, ki so hvalnica življenju – o ruskih vojakih, ki so si po prvi svetovni vojni v Sloveniji ustvarili družino, tako da njihov rod še danes živi tu.

V petih letih trikrat več

V resnici je zanimivo, kako se je število Rusov, zdaj govorimo o državljanih Ruske federacije, od leta 1951 počasi, a vztrajno povečevalo do sedanjega števila. Iz popisov prebivalstva izvemo, da je leta 1951 v Sloveniji živelo 593 Rusov, deset let pozneje skoraj pol manj, pri popisu leta 1971 jih je bilo 297, deset let pozneje še 189 in pri naslednjem popisu 167. Potem pa so se njihove vrste spet okrepile, tako da jih je leta 2002 v Sloveniji živelo 451, čez devet let so dosegli število 600. In poglejte zdaj – 1. januarja letos jih je bilo več kot trikrat toliko. »Njihovo število se je v zadnjih petih letih več kot potrojilo predvsem zaradi priseljevanja,« ugotavljajo statistiki. V zadnjih letih se jih je v državo priselilo precej več, kot se jih je iz nje odselilo, samo leta 2014 jih je prišlo 400: umetniki, zdravniki, mojstri, delavci, intelektualci, prevajalci ...

Statistiki vedo o njih še marsikaj. Več kot polovica Rusov v Sloveniji je mlajših od 40 let, med njimi je tudi približno 360 otrok, mlajših od 15 let. Leta 2015 je bilo med vsemi najmanj petnajst let starimi prebivalci z državljanstvom Ruske federacije 61 odstotkov zaposlenih, pet odstotkov pa dijakov in študentov. Med Rusi, starimi od 25 do 64 let, jih je imelo več kot polovico najmanj visoko strokovno izobrazbo. Ruski državljani so na začetku letošnjega leta živeli v vseh statističnih regijah Slovenije: več kot 55 odstotkov v osrednjeslovenski.

Ruščine se je mogoče učiti tudi v slovenskih šolah – največ učencev je bilo v 80. letih prejšnjega stoletja, ko se je tega slovanskega jezika učilo skoraj 1200 dijakov, saj je bil na nekaterih območjih države v osnovnih in srednjih šolah obvezen tako kot drugje angleščina ali nemščina. Od leta 2005 se zanimanje za učenje ruskega jezika spet povečuje – učenje omogočajo na nekaterih gimnazijah, študij omogoča tudi filozofska fakulteta.

Najlepši na konju

Vladimir Putin prihaja 30. julija ob stoletnici Ruske kapelice pod Vršičem na tretji obisk v Slovenijo. Prvič je bil tu leta 2001 na zgodovinskem vrhu s tedanjim ameriškim predsednikom Georgeem Bushem na Brdu pri Kranju, drugič pa marca 2011 kot ruski premier. Viri, ki se ukvarjajo z njegovo biografijo, navajajo, da je Vladimir Putin leta 1975 diplomiral na leningrajski pravni fakulteti, potem pa je kmalu vstopil v sovjetsko varnostnoobveščevalno službo KGB, ki so jo razpustili leta 1991. Do leta 1990 je služboval v Vzhodni Nemčiji. Za predsednika vlade ga je leta 1999 imenoval tedanji predsednik Boris Jelcin. Leta 2000 je prvič zmagal na predsedniških volitvah, štiri leta pozneje še drugič. Po drugem mandatu ga je novi predsednik Dimitrij Medvedjev nemudoma imenoval za predsednika vlade – ko je to delo opravil, je znova zmagal na volitvah za predsednika Rusije.

Slovenski mediji si z ruskim predsednikom ne dajo opraviti toliko kot nekateri zahodni tabloidi, ki so nenehno na preži za zgodbami o njegovem osebnem življenju, posebno odkar se je oče dveh odraslih hčera po skoraj tridesetih letih zakona ločil od žene Ljudmile. Pozornost javnosti pa rad pritegne tudi sam z veličastnimi turističnimi upodobitvami iz mondenega letovišča Soči. Ves svet najbrž pozna fotografijo, na kateri jezdi iskrega rjavca gol do pasu. Ta podoba pa zanesljivo ni niti za kanček povečala priljubljenosti ruskega predsednika pri narodih, na katere je tako ali drugače stopil ruski škorenj. Obisk ruskega predsednika je zaradi konflikta v Ukrajini sprožil ugovore med Ukrajinci, ki živijo v Sloveniji, zato so napovedali protest, saj mora biti zaradi Ukrajine v skrbeh vsa Evropa.

Katarina Fidermuc