Kolobarjenje

Čez deset let vse prav pride. Razen prodanega kolesa.

Objavljeno
15. september 2019 17.00
Posodobljeno
15. september 2019 17.00
FOTO: Grega Kališnik
Bilo je deset čudovitih, napornih let, kar sem gonil kolo sreče. Od dvajset do deset let nazaj (račun se izide). Cestno, gorsko tega imena sploh vredno ni. Vzporejati specialko in gorca je tako žaljivo, kot bi snežno desko z dilami v istem stavku omenil. Kolesaril sem tako rad, ja, če bi tako ljubil živo bitje, bi mi verjetno naprtili prepoved približevanja.

Beležil sem vsak kilometer, hitrost, geografsko poreklo trpljenja, v posebnem zvežčiču. Nabralo se je popisanih strani. V drugi beležki so bile telesne dejavnost nižjega reda. Tek, hribolazenje, fitnes ...

Potem sem padel. Ne s kolesom, tako vobče. Ko sem po najhujšem ozavestil, da sem spet pri zavesti, mi je bilo jasno, da s kolesom ne bo šlo več ne navzdol, kaj šele navzgor. V smetnjak osebne zgodovine je šlo deset dresov, anoraki, kolesarski čevlji, rokavčki, nogavčki, preprodajalcu avtomobilov sem se dal nategniti in moj dirkalnik je dobil za 250 namesto 750 evrov. Takrat bolhe pika kom še nisem obvladal. Okej, čelada je ostala.

Potem pa z leti zapazim, da edini v četverici nimam dvokolesa. In sem bil lani prisiljen kupiti gorsko, traktorsko, sramota. Ampak, (skoraj) vse za družino, kajne? Ne rečem, včasih po gozdnih poteh sploh ni bilo napak kolobariti, pa vendar.
In potem otroka na darilno posodo od mojega poslednjega primarno sorodniškega mohikanca dobita vsak svojo specialko. Ja, očitno kolesarček ne pade daleč od ovinka.

In se jima odpelje, priznata moje večletno negodovanje, da je razlika med cestnim in necestnim biciklom večja kot kakovostni razkorak med našimi in avstrijskimi fuzbalerji (drugi del primerjave je svež).
Cestno kolesarjenje ima prednosti, težko ubrišeš ob korenini, naletiš na zajlo nasprotnikov pedaljenja, pa tudi kakšno negativnost.

Cesto, avtomobile. Ker otročaj v nevarnost ne sme sam goniti, sem se prisiljen preobraziti v spremstvo. Stare rane, spomini na vzpone na Vršič, Kum, Krvavec, Stari vrh – ko sem vstajal ob petih in pred službo opravil višince, vredne Vršiča in pol – so skočili iz obledele podzavesti.

Okej. Čelada čaka, da si jo relativno pametna glava natakne, rokavičke so tudi feratarske v redu. Kolo? Moj sorodnik je biciklist na kubik, poveže me s svojim prijateljem, ki mi pove za prodajalca rabljene specialke. In ko izvem, da je ta obenem kamnosek, ki naj bi moji (preminuli) materi poslednje počivališče ozaljšal, no, takemu človeku človek skoraj mora zaupati. Ker če te pa grobovnik opetnajsti, ja, zlahka mu na smrt zameriš. In svojo hladno postelj naročiš pri drugem.


V smetnjak osebne zgodovine je šlo deset dresov, anoraki, kolesarski čevlji, rokavčki, nogavčki, preprodajalcu avtomobilov moj dirkalnik za tretjino vrednosti ...


En dres, priznam, sem si kupil, da me v škofijo ne bi mountain traktor ožulil, drugega sem dobil v dar od sorodnika, ki je v kolesarstvo porinil moje, še prej svoje otroke. A če bi rekel, da sem pripravljen na štart, nak, ta bi bila in je bosa.
Bolho kom obvladam, najdem feminilno številko čevljev, primerno za moje visokonartno stopalo kratkega diha, no, vonja, čeveljci niso iz semiša, pač Semiča, ker ni božični čas, upam, da pošta ne bo pretirano zamujala.

Je mogoče, da bom spet sedel na vrhunsko specialko, se bo pokazalo, da je bila moja nadomestna ljubezen zadnjih let, športno plezanje, samo kompenzacija, laž? Srčno upam, da ne, kajti nabralo se mi je precej opreme za vertikalne poskuse, večinoma brez upa zmage. Je pa dejstvo, da si na zrela leta izbiram športe, za katere sem izrazito nenadarjen.

Na novem rabljenem kolesu ne bo števca, ne bo ure, merilnika utripa, ena večjih zagat je le, kam naj vpisujem ture. Zgolj zaznamek, da sem na kolesu preživel urico, dve. In v nasprotju z desetletjem nazaj ne bom več sam, ampak z jabolkoma, ki nista padli daleč od trohnečega dreveščka.

Kolobarjenje sem, morda napačno, doslej razumeval kot časovno izmen­jevalno gojenje kultur. In zakaj bi bila telesna kultura manj vred­na od poljedelske?

In naj nihče ne pomisli, da so moje telesnokulturne preobrazbe povezane s Tadejem Pogačarjem in Primožem Rogličem. Ja, vsaj še to sezono bi se spodobilo, da bi vrstni red njunih omemb zamenjal.