Konservativci bodo vladali sami

Po volitvah v Veliki Britaniji poraženci ne oklevajo pri prevzemanju odgovornosti.

Objavljeno
09. maj 2015 21.36
Gorazd Utenkar, NeDelo
Gorazd Utenkar, NeDelo
Za volitve v spodnji, pomembnejši dom britanskega parlamenta je kazalo, da bodo izjemno tesne in da bosta vodilni stranki, desna konservativna in leva laburistična, skoraj izenačeni. Vendar se ni končalo tako. Ne samo da so konservativci s 37 odstotki glasov osvojili udobno večino, ampak so dobili več kot polovico sedežev. Vlado bodo sestavili sami, brez dosedanjih koalicijskih partnerjev liberalnih demokratov. V vrstah poražencev se že dogajajo pretresi.

Za samostojno oblikovanje vlade potrebuje zmagovita stranka v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske 326 poslancev v 650-članskem spodnjem domu parlamenta. Med štetjem glasov je konservativna stranka magično mejo prebila v petek zgodaj popoldne in dosedanji premier David Cameron je lahko razglasil zmago. Vlado bo, ker mu je kraljica Elizabeta II. to že dovolila, lahko sestavil v nekaj dneh, brez koalicijskih pogajanj. Konservativci so na koncu dobili 331 poslancev.

Odstopi se vrstijo

Razočaranje v drugih strankah je bilo veliko, največje pri laburistih. Njihov voditelj Ed Miliband, nereligiozni Jud, ki se razglaša za socialista, je takoj odstopil. Njegova stranka si je zaradi ugodnih raziskav javnega mnenja celo obetala zmago, ob kateri bi lahko s katero od manjših strank oblikovala koalicijo ali pa s tiho podporo sestavila manjšinsko vlado. A laburisti ne samo da niso zmagali, ampak so dobili samo 232 poslancev, precej manj kot do zdaj, ko so jih imeli 256.

Poleg Milibanda je že odstopil tudi dosedanji podpredsednik vlade in predsednik liberalnih demokratov Nick Clegg. Vladno partnerstvo s konservativci se mu ni obneslo in stranka je doživela strahovit poraz. Od dosedanjih 56 sedežev v spodnjem domu jim jih je ostalo samo osem. Liberalnim demokratom so volivci očitno zamerili, da so po volitvah leta 2010 sklenili koalicijo s konservativci; takrat so bili namreč jeziček na tehtnici in bi, če bi se odločili za povezavo z laburisti, ki so jim ideološko bliže, konservativce zadržali v opoziciji.

Morda še hujši poraženec od liberalnih demokratov pa je protievropska Stranka za samostojnost Združenega kraljestva (Ukip). Ta je na lanskih evropskih volitvah dosegla nemogoče, dobila je dobrih 27 odstotkov glasov, več kot tradicionalni vladajoči stranki konservativci oziroma laburisti – ti so bili drugi – in 23 od 73 britanskih sedežev v evropskem parlamentu. V četrtek so zbrali 13 odstotkov glasov in dobili en sam ušiv sedež v spodnjem domu. Njihov voditelj Nigel Farage se ni prebil v parlament in je seveda takoj odstopil.

Verjetno najpomembnejši vzrok za relativen neuspeh Ukipa je, da je premier Cameron obljubil, da bo, če še enkrat zmaga na volitvah, najpozneje leta 2017 razpisal referendum, ali naj Velika Britanija ostane v Evropski uniji. Zakaj bi torej volivci dali svoj glas Ukipu, ki se zavzema za odhod Britanije iz Unije, če pa bodo lahko v dveh letih to povedali na referendumu?

Poleg konservativcev so zmagovalci volitev tudi škotski nacionalisti (SNP). Ta stranka je bila glavna pobudnica referenduma o škotski samostojnosti septembra lani, na katerem so Škoti s 55 odstotki glasov odločili, da bodo ostali v Združenem kraljestvu. A se je po tem neuspehu SNP hitro pobrala in v četrtek nasprotnike dobesedno stresla iz hlač po celotni Škotski. Dobila je kar 56 od 59 Škotski namenjenih sedežev v spodnjem domu parlamenta, 50 več kot na volitvah leta 2010. Uspeh SNP je šel predvsem na račun laburistov; ti so bili v severni pokrajini Združenega kraljestva tradicionalno močni, zdaj pa so jim tam glasove pobrali nacionalisti, ki so na Škotskem jasno levo usmerjeni.

Kaj in kako volijo Britanci

Na volitvah v četrtek so prebivalci Združenega kraljestva volili poslance v spodnji dom dvodomnega parlamenta. Ta ima veliko pomembnejšo vlogo od zgornjega, lordske zbornice.

Volilni sistem v Veliki Britaniji je enokrožni večinski. Tak sistem je precej problematičen, saj izrazito preferira večje stranke. Od tod izhaja tradicija, da vedno vlada ena od dveh največjih strank, konservativci ali laburisti, po navadi brez koalicijskih partnerjev. V enokrožnem večinskem sistemu v določenem volilnem okraju zmaga tisti kandidat, ki dobi največ glasov. To po navadi pomeni, da gre večina glasov v nič, saj v le redkokaterem okraju en kandidat dobi več glasov kot vsi drugi skupaj.

Teoretično bi se lahko zgodilo, da bi od na primer desetih kandidatov devet dobilo enako podporo, eden pa samo za glas več in bi postal poslanec. V tem primeru bi šlo skoraj devet desetin glasov v nič. Nekateri preučevalci volilnih sistemov gredo tako daleč, da takšnega sistema ne ocenjujejo samo kot problematičnega, ampak celo kot pomanjkljivo demokratičnega.

Še bolj pomanjkljivo demokratičen del britanskega političnega sistema je zgornji dom parlamenta, lordska zbornica. V njej je trenutno 779 članov, ki jih sploh nihče ne izvoli, ampak so vanjo imenovani. Razen kitajskega marionetnega vseljudskega kongresa s približno 3000 člani ni na svetu nobenega večjega parlamentarnega telesa. Od 779 članov lordske zbornice je 26 predstavnikov anglikanske cerkve, večina drugih pa je ljudi, ki zaradi takšnih ali drugačnih zaslug za Britanijo dobijo plemiški naziv za vse življenje in jih v lordsko zbornico na predlog premiera imenuje kraljica. Potem pa je še 87 članov iz vrst dednega plemstva, se pravi, da so svoj naziv podedovali od prednikov, zato ni nujno, da sploh imajo kakršnekoli zasluge za državo.

Na srečo državljanov pa zgornji dom nima kakšnih posebnih pristojnosti. Lahko sicer predlaga zakone in člani lahko postanejo vladni ministri – britanski ministri morajo biti poslanci enega od domov parlamenta –, ne morejo pa odstaviti vlade. Lahko vlagajo tudi amandmaje na zakone ali zakone zavrnejo, razen nekaterih. Veto lordske zbornice lahko zadrži izvajanje zakonov za največ dve seji spodnjega doma oziroma za eno leto.

Temelj je zgodovina

Za razumevanje političnega sistema Velike Britanije pa je nujno vedeti, kakšne so njegove zgodovinske korenine. V nasprotju s skoraj vsemi drugimi državami na svetu Otoka že stoletja dolgo ni nihče napadel, kaj šele zasedel. Zadnja uspešna invazija nanj se je zgodila pred skoraj tisočletjem. Takrat so Normani, romanizirani Vikingi, naseljeni v Franciji, pod vodstvom Vilijema Osvajalca oktobra 1066 v bitki pri Hastingsu premagali vojsko anglosaksonskega kralja Harolda II. in v naslednjih letih zasedli ozemlje Anglije, ne pa tudi severne pokrajine največjega otoka Britanskega otočja, Velike Britanije, Škotske in zahodne pokrajine, Walesa.

Združitev Velike Britanije je potem trajala še nekaj stoletij. Wales so angleški kralji zasedli v 13. stoletju in ga dokončno vključili v svoj pravni sistem v prvi polovici 16. stoletja. Škotska je v 17. stoletju z Anglijo stopila v personalno unijo – na čelu katere so bili škotski kralji iz klana Stuart –, obe državi pa sta se uradno združili v eno na začetku 18. stoletja. Ker so v 17. stoletju dokončno zasedli tudi Irsko, se je nova država uradno poimenovala Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irske. Prva monarhinja je bila kraljica Anna iz klana oziroma dinastije Stuart.

V tisočletju, ko so države celinske Evrope doživele neštete državljanske vojne, revolucije, okupacije in osvoboditve, je Velika Britanija doživela samo dva resna politična pretresa. Prvi je bila angleška državljanska vojna sredi 17. stoletja, ko je Britansko otočje za nekaj let, edinkrat v zgodovini, postalo republika. Vendar republikanska voditelja, najprej Oliver Cromwell in potem njegov sin Richard, nista bila na oblasti niti desetletje; Cromwell starejši je bil v sedlu v letih od 1653 do 1658, mlajši pa ni bil na čelu države niti eno leto.

Kratkotrajnemu republikanskemu obdobju, edini resni spremembi ureditve v zgodovini, je sledila obnovljena oblast Stuartov. Škotska dinastija je na oblasti ostala tudi po letu 1688, ko sta Jamesa II. s podporo parlamenta odstavila hči Mary in njen mož, nizozemski princ Vilijem Oranjski. Družinske vezi so bile sicer zelo prepletene, saj je bil Vilijem po materini strani Jamesov nečak in je bila njegova žena torej hkrati njegova sestrična. Dogodek so poimenovali slavna revolucija, v kateri sicer ni nihče umrl, saj so tudi odstavljenega kralja samo nagnali iz države, in je pomenil drugi večji pretres.

Vilijemov prevzem oblasti ni minil brez prelivanja krvi. Ker je bil protestant, James II. pa katolik, so se Nizozemcu in Škotinji – Mary je bila v nasprotju z očetom po veri anglikanka, torej protestantka – uprli v pretežno katoliški Irski, vendar sta upor po poltretjem letu in nekaj zelo krvavih bitkah zatrla.

Par Vilijem in Mary je moral leto po prevzemu oblasti podpisati listino pravic (Bill of Rights), s katero so omejili moč monarha in povečali moč parlamenta. V njej so določili, da britanske krone ne more nositi katolik in da kralj ne sme biti poročen s katoličanko. Listina pravic je skupaj z nekaterimi drugimi dokumenti temelj britanskega ustavnega reda, čeprav Velika Britanija kot ena redkih držav na svetu še danes nima ustave kot enotnega dokumenta. Predvsem zaradi omejitev pravic monarha Velika Britanija ni doživela absolutističnih sistemov in posledično revolucij ter vzpona nacionalizmov, ki so v 18. in 19. stoletju trgali celinsko Evropo ter jo pehali v katastrofalno prvo polovico 20. stoletja.