Koronavirus in čustva

Svetovna epidemija koronavirusa in bolezni, ki jo povzroča, nikogar ne pušča ravnodušnega.

Objavljeno
22. marec 2020 08.00
Posodobljeno
22. marec 2020 08.00
Tesnoba, ki jo v teh časih občutijo mnogi, nas ne sme premagati. Ostanimo pozitivni in solidarni. FOTO: Jože Suhadolnik
Neviden, mikroskopsko majhen sovražnik je lahko kjer koli in vsakdo je lahko ogrožen. Statistični podatki so eno, vendar za posameznika iz katere koli skupine statistika nima večjega pomena, saj je znano, da umirajo ljudje vseh starosti. Povsem naravno je, da se nekateri na takšne okoliščine odzovejo čustveno, predvsem s čustvi iz družine strahov (strah, zmedenost, tesnoba, panika). O teh čustvenih reakcijah je veliko zablod, tako da koristi, če se o njih pogovarjamo, da bi se ljudje lažje orientirali.
 

Strah


V takšnih okoliščinah je strah naravna in koristna reakcija. Ljudje se motijo, če vidijo problem v strahu, namesto v razmerah, na katere se s strahom odzivajo. Čustva, ki jih prištevamo v družino strahov, se pojavijo takrat, ko človek presodi, da njega ali nekaj, kar ima zanj veliko vrednost, ogroža nekaj, kar je močnejše od njega. Strah ga spodbudi, da se umakne ali pobegne iz okoliščin, v katerih je ogrožen, in gre nekam, kjer tistega, kar ga ogroža, ni. Na žalost, ko gre za virus, te druge, absolutno varne situacije preprosto ni.

Če je strah pred koronavirusom razumen, za kaj nas torej motivira? Da zavarujemo pred njim sebe in pred nami druge. To pomeni, da moramo upoštevati predpisana navodila strokovnjakov: da si pogosto umivamo in razkužimo roke, uporabljamo maske in rokavice, ko smo v javnem prostoru, da zmanjšamo družbene stike na minimum in podobno. Vsi ti postopki zmanjšujejo verjetnost, da se bomo okužili, in s tem tudi strah.

Tako kot je strah koristen za posameznika, je koristen za skupnost. Več ko je ljudi prestrašenih, več jih bo upoštevalo zaščitne ukrepe. Kakor bomo videli pozneje, te najmanj upoštevajo tisti, ki jih ni strah, ki so »pogumni«.
 

Tesnoba


Ljudje občutijo tesnobo (anksioznost) takrat, ko ocenijo, da niso dovolj pripravljeni, da bi bili lahko kos svoji življenjski situaciji. V sedanjih razmerah je razlog zanjo dejstvo, da je svet spremenil svojo »identiteto«. Znani svet, v katerem so se ljudje počutili varne, je kontaminiran z virusom, tako da je postal drugačen, sovražen. Ljudi mučijo vprašanja v zvezi z negotovo prihodnostjo. Kako dolgo bo to trajalo? Kaj, če virus mutira in postane še bolj nevaren? Kakšne posledice bo to imelo na gospodarstvo, domače in svetovno? Na vsa ta vprašanja nimajo odgovorov, ker nič od tega ni odvisno od njih samih. V danih okoliščinah je občutek tesnobe zaradi negotove prihodnosti ravno tako povsem naraven in normalen odziv.


V razmerah epidemije je neodgovorno obnašanje do sebe hkrati neodgovorno obnašanje do drugih.


Zaskrbljenost Še eno čustvo iz družine strahov, ki je v sedanjih razmerah povsem upravičeno. Ljudje postajajo zaskrbljeni, ko si predstavljajo negativne scenarije v prihodnosti.

Namen zaskrbljenosti je, da se, ko se zavemo neko mogoče negativne situacije, vprašamo: kaj lahko zdaj naredim, da to preprečim, in če takšnega razvoja dogodkov ne morem preprečiti, kako jih lahko pričakam pripravljen. Če si nekdo predstavlja, da bo zaradi te epidemije ostal brez hrane, da njegovi otroci ne bodo imeli kaj jesti, pohiti v trgovino in nakupi hrano, da bi preprečil to vrsto negativne prihodnosti.
 

Panika


Čeprav je strah koristen, panika ni. Ljudje postanejo panični takrat, ko ocenijo, da bo zelo hitro, v kakšnem dnevu ali tednu, nastala katastrofa, ki bo imela zelo negativne posledice. Ko verjamejo, da ni časa, da se morajo odzvati v hipu, ne razmislijo dovolj dobro, kako naj ravnajo, zato počnejo stvari, ki jih lahko pozneje obžalujejo. Poleg tega je panika »nalezljiva«, saj lahko nekdo, ki vidi druge panične, pomisli, ta vedo nekaj, kar je njemu skrito. Tako se sproži stampedo, ki ima lahko za skupnost zelo slabe posledice.

Četudi so lahko vsa ta čustva razumen odziv na ogrožajoče razmere, so lahko tudi pretirano izražena. V tem primeru je zelo verjetno, da človek precenjuje obstoječo nevarnost. Dobro je vedeti, da neprijetni občutki vplivajo na naš psihični aparat, tako da ga osredotočajo na problem, zaradi katerega so nastala: na epidemijo in njene posledice. Močnejše ko je čustvo, toliko ožji je ta fokus. Posledica vsega tega je, da se ne izgubi le »širša slika«, ampak tudi njena »globina«, torej uvid v sosledje morebitnih posledic. Zato se je dobro pogovarjati z bližnjimi, ki jim zaupamo, saj to pomaga, da se strahovi zvedejo na razumno mero.
 

Neustrašni


Ljudje, ki jih v sedanjih razmerah sploh ni strah, te narobe presojajo. Rezultat podcenjevanja nevarnosti je, da »neustrašni« niso motivirani, da bi se držali zaščitnih ukrepov, in tako ogrožajo druge. Bodisi da »vedo«, da nimajo virusa, bodisi da se ne bojijo bolezni, ker niso v tvegani skupini, bodisi da verjamejo, da jih česen stoodstotno varuje pred okužbo in podobno, je njihova zgrešena prepričanost o svojem prav velika nevarnost za druge.
Neustrašni, zlasti ko so v skupini, se posmehujejo tistim, ki jih je strah in so se zaščitili. V razmerah epidemije je neodgovorno obnašanje do sebe hkrati neodgovorno obnašanje do drugih. Tu vidimo, kako koristen občutek je strah in kako škodljivo je lahko, če ga ni.