Koronska loterija
V vrhunskem športu ni več mrtvila, vendar v boju za preživetje še ni iz vode.
Odpri galerijo
Šport na najvišji ravni še živi, vendar še zdaleč ni iz vode, nekdanji način življenja in z njim gledalci na stadionih in v dvoranah se še lep čas ne bodo vrnili. FOTO: Rafael Marchante/Reuters
Pandemija covida-19 oziroma ukrepi, ki jih zaradi te bolezni malodane vsak po svoje sprejemajo oblastniki po svetu, (še) ni ugonobila vrhunskega športa. Popolnega pomladanskega mrtvila, ki je športnim (pa tudi kulturnim) spektaklom napovedovalo hiter pogrom, ni več. Igra se nogometna liga prvakov, v kateri sta odločilne bitke za pokal z velikimi ušesi začela Jan Oblak in Kevin Kampl, začenja se končnica lige NBA z Luko Dončićem in Goranom Dragićem, Lewis Hamilton se s tekmeci bori za naslov svetovnega prvaka v formuli ena, svoj motokrosistični naslov brani Tim Gajser, Primož Roglič, Tadej Pogačar in druščina navdušujejo na dirkah, ki napovedujejo skorajšnji vrhunec kolesarske sezone, Tour de France. Najboljši teniški igralci se z Novakom Đokovićem na čelu pripravljajo, da se bodo konec meseca na odprtem prvenstvu ZDA vrnili na prizorišče …
Šport na najvišji ravni še živi, vendar še zdaleč ni iz vode, nekdanji način življenja in z njim gledalci na stadionih in v dvoranah se še lep čas ne bodo vrnili. Šport poskuša preživeti v časih koronske loterije, ki je ne nazadnje igralcem prekrižala načrte ob začetku nove sezone v prvi slovenski nogometni ligi. Ali je šlo pri treh klubih z okuženimi igralci za premalo odgovorno ravnanje in neupoštevanje vseh zdravstvenih protokolov, tu ne bomo ugotavljali. Je pa gotovo, da so neprebojni športni mehurčki dolgoročno utopija. Virus se je prebil vanje tudi v precej bogatejših nogometnih in športnih okoljih, ki si lahko privoščijo precej zanesljivejše pogoje izolacije.
Ker pa se šov ne sme spet ustaviti, gre karavana naprej brez tistih, ki se jih je virus dotaknil neposredno ali prek pozitivnih stikov (kljub drugačnim napovedim je tu naredilo izjemo vodstvo NZS in prestavilo začetek tekmovanja). Koronavirus oziroma testi, ki se jih drži sloves precejšnje nezanesljivosti, so največji nešportni razsodnik v športu, ki odloča, kdaj in kje se sme igrati, in predvsem, kdo sme igrati. Zdi se, da so na tekmovanjih, v katerih so v igri milijoni evrov ali dolarjev, možnosti za manipulacijo malodane neomejene. Če pustimo teorije zarote ob strani, je dejstvo, da imajo ta čas testi na koronavirus v športu večjo težo kot nekoč »sveti« dopinški testi, o katerih od izbruha pandemije skorajda ni več slišati.
Jasno je, da spoštovanje vseh meril zagotavljanja športno verodostojnega tekmovanja v novi realnosti ni več v ospredju (če je sploh kdaj bilo), gre za ekonomsko preživetje. In ti asi, ki jih spet spremljamo na televizijskih zaslonih, so ne glede na stroga pravila, ki se jih morajo držati, in možnosti, da bo pozitiven test odpihnil njihove trenutne športne ambicije, v precej boljšem položaju od tistih, ki še vedno čakajo, kdaj bodo spet lahko sebi, tekmecem in navijačem pokazali, kaj zmorejo.
Tako kot ob gospodarskih krizah bo to ne le zdravstveno, temveč tudi civilizacijsko krizo v športu preživel visoki razred, četudi bo utrpel velike izgube. Pravi poraženci v koronski loteriji bodo tisti v srednjem ali nižjem športnem razredu, tudi nadobudni športniki, ki so morda že trkali na vrata velike športne scene, ki se zdaj zapirajo. V to kategorijo spada velika večina slovenskega športa. Ta ne služi milijonov s televizijskimi pravicami ali z bogatimi pogodbami s tujimi klubi. Velik del slovenske športne baze je po udarcu zadnje gospodarske krize pred dobrim desetletjem naredil korak od profesionalnih do napol amaterskih pogonov. V času debelih krav se malodane nihče ni vrnil na raven iz »zlatih časov« financiranja športa iz blagajn paradržavnih podjetij.
Zdi se, da bo naslednji korak navzdol padec v čisti amaterizem.
Če bodo podjetja, ki so doslej še imela posluh za podpiranje športa, reševala sebe in ne športnikov, se bo temu težko izogniti. Športniki za nameček ne bodo imeli priložnosti kazati barv svojih podpornikov na tekmovanjih. Morda je pretirana črnogledost odveč, morda bo država našla korektiv, ki bi dal slovenskemu športu nov, prepotreben zagon. Realno obeti ta čas niso svetli. Ker amaterske razmere za delo dolgoročno ne bodo prinesle rezultatov na ravni visokih profesionalcev, si lahko sposodimo eno od najmanj priljubljenih povedi, ki so med pandemijo priletele iz vladnih krogov: Uživajte, dokler še lahko.
Šport na najvišji ravni še živi, vendar še zdaleč ni iz vode, nekdanji način življenja in z njim gledalci na stadionih in v dvoranah se še lep čas ne bodo vrnili. Šport poskuša preživeti v časih koronske loterije, ki je ne nazadnje igralcem prekrižala načrte ob začetku nove sezone v prvi slovenski nogometni ligi. Ali je šlo pri treh klubih z okuženimi igralci za premalo odgovorno ravnanje in neupoštevanje vseh zdravstvenih protokolov, tu ne bomo ugotavljali. Je pa gotovo, da so neprebojni športni mehurčki dolgoročno utopija. Virus se je prebil vanje tudi v precej bogatejših nogometnih in športnih okoljih, ki si lahko privoščijo precej zanesljivejše pogoje izolacije.
Primož Roglič se je odlično znašel v tej koronski sezoni, upati je, da se bo nadaljevala brez nenadejenih zapletov. FOTO: Team Jumbo Visma
Ker pa se šov ne sme spet ustaviti, gre karavana naprej brez tistih, ki se jih je virus dotaknil neposredno ali prek pozitivnih stikov (kljub drugačnim napovedim je tu naredilo izjemo vodstvo NZS in prestavilo začetek tekmovanja). Koronavirus oziroma testi, ki se jih drži sloves precejšnje nezanesljivosti, so največji nešportni razsodnik v športu, ki odloča, kdaj in kje se sme igrati, in predvsem, kdo sme igrati. Zdi se, da so na tekmovanjih, v katerih so v igri milijoni evrov ali dolarjev, možnosti za manipulacijo malodane neomejene. Če pustimo teorije zarote ob strani, je dejstvo, da imajo ta čas testi na koronavirus v športu večjo težo kot nekoč »sveti« dopinški testi, o katerih od izbruha pandemije skorajda ni več slišati.
Jasno je, da spoštovanje vseh meril zagotavljanja športno verodostojnega tekmovanja v novi realnosti ni več v ospredju (če je sploh kdaj bilo), gre za ekonomsko preživetje. In ti asi, ki jih spet spremljamo na televizijskih zaslonih, so ne glede na stroga pravila, ki se jih morajo držati, in možnosti, da bo pozitiven test odpihnil njihove trenutne športne ambicije, v precej boljšem položaju od tistih, ki še vedno čakajo, kdaj bodo spet lahko sebi, tekmecem in navijačem pokazali, kaj zmorejo.
Pravi poraženci v koronski loteriji bodo tisti v srednjem ali nižjem športnem razredu, tudi nadobudni športniki, ki so morda že trkali na vrata velike športne scene, ki se zdaj zapirajo.
Tako kot ob gospodarskih krizah bo to ne le zdravstveno, temveč tudi civilizacijsko krizo v športu preživel visoki razred, četudi bo utrpel velike izgube. Pravi poraženci v koronski loteriji bodo tisti v srednjem ali nižjem športnem razredu, tudi nadobudni športniki, ki so morda že trkali na vrata velike športne scene, ki se zdaj zapirajo. V to kategorijo spada velika večina slovenskega športa. Ta ne služi milijonov s televizijskimi pravicami ali z bogatimi pogodbami s tujimi klubi. Velik del slovenske športne baze je po udarcu zadnje gospodarske krize pred dobrim desetletjem naredil korak od profesionalnih do napol amaterskih pogonov. V času debelih krav se malodane nihče ni vrnil na raven iz »zlatih časov« financiranja športa iz blagajn paradržavnih podjetij.
Zdi se, da bo naslednji korak navzdol padec v čisti amaterizem.
Če bodo podjetja, ki so doslej še imela posluh za podpiranje športa, reševala sebe in ne športnikov, se bo temu težko izogniti. Športniki za nameček ne bodo imeli priložnosti kazati barv svojih podpornikov na tekmovanjih. Morda je pretirana črnogledost odveč, morda bo država našla korektiv, ki bi dal slovenskemu športu nov, prepotreben zagon. Realno obeti ta čas niso svetli. Ker amaterske razmere za delo dolgoročno ne bodo prinesle rezultatov na ravni visokih profesionalcev, si lahko sposodimo eno od najmanj priljubljenih povedi, ki so med pandemijo priletele iz vladnih krogov: Uživajte, dokler še lahko.
