Koza ima lažje gume

Kako zmanjšati težo dirkalnega kolesa s 6840 na 6810 gramov.

Objavljeno
10. oktober 2019 15.01
Posodobljeno
13. oktober 2019 11.40
Boštjan v zlatem okvirju, ki ga je lani gonil Tadej Pogačar.
FOTO: Grega Kališnik
Kolo je znanost, kolo je živa stvar, začneva z 38-letnim Boštjanom Kavčnikom, serviserjem ljubljanskega KD Rog, moške članske ekipe Ljubljana Gusto Santic, ženske BTC City Ljubljana, mlajših selekcij, pa tudi državne reprezentance na EP, SP, morda OI.

Kdo je dober serviser koles, modrujeva o cestnih kolesih, specialkah ... »Si za to ali nisi, če ti nekdo takoj odlomi štiri šraufe ... Serviser mora biti picajzlast, predan, nikoli zadovoljen z opravljenim, pa tehnični tip.« Ni pa izključeno, kot v enem naših klubov, da je izučeni kuhar.

V biciklizmu je vsako leto kaj tehnološko novega, največji preskok se je zgodil z električnimi prestavami, ko ni več težav s pletenicami, »a baterijo lahko kap, zmrzne«. Dva dni pred dirko je serviser na trnih, ali bo vse delovalo. Za posamezne dele cestne žive stvari bomo uporabljali visoke izraze in jih prevedli v razumljive. Pletenice so torej zajle, šrauf že prej vijak.

Torej, s tehnološkim napredkom je vloga biciklista vse manjša? »Ne, fizična moč je še vedno potrebna, so se pa povečale hitrosti.« In ja, kolesar mora imeti močne noge, sploh fizične predispozicije, »pa glavo, razum pri visokem pulzu, nos za dirko«. Kdaj napasti in podobno ...

Človek in rekvizit, »kakor boš skrbel za kolo, tako ti bo kolo vračalo. Kolesar se po vožnji stušira, obriše, tudi kolo je treba očistiti, namazati.« Natanko ga je treba pregledati po vsaki dirki, etapi. Vsaka umazanija se pozna, zlasti na gibljivih delih telesa, pardon, kolesa. Na nižjih tekmovalnih ravneh ima kolesar isto kolo za trening in tekmovanje, profiji dirkalnega kolesa, kolesa za dirko, nimajo doma. Nanj sedejo na tekmi.

Kolutne, disk zavore, bremze, ki prihajajo med specialke, že dolgo poznamo z gorskih koles. Plašči, torej gume, so tabularji, ki se lepijo na feltne, obroče, ali poltabularji, z zračnico, oboji se polnijo, pumpajo z zrakom. »Včasih smo vozili na 19-milimetrskih gumah, zdaj ima najožja 25 milimetrov, zaradi širine se zniža tlak, oprijem je boljši, manj je defektov, večje udobje.«

Trša ko je guma, slabše je za jezdeca, »zaradi vibracij, ki jih absorbira telo«, je pa z mehkejšimi gumami boljši oprijem. Težji ko je kolesar, bolj napolnjena mora biti guma, v nekaterih ekipah za vsakega posebej določijo tlak v gumah, glede na zahteve, težo. Ločimo cestne gume in kronometrske, te so lažje, a občutljivejše.

Obroči, feltne, visoki so za ravnino, za hitrost, nizki za hrib, pri visokih je treba upoštevati vpliv bočnega vetra, zato imajo nekateri tekmovalci vsaj spredaj nizek obroč, pri kronokolesih poznamo zadnje polno kolo, »kot bi skupaj zlepil dve pokrovki«. Karbonski. Z gumami se je povečala tudi širina obročev. Ležaji v pestu so lahko običajni ali keramični, ti se bolje vrtijo, a so bolj zapleteni za vzdrževanje. Ležaji bojda nimajo vulgarnega sinonima, kolesarski pesto ni enak kulinaričnemu.


Voda in šampon


Bremze, če že ne zavore. Čistimo jih, mažemo, gumice se menjajo glede na obroč, ali je aluminijast, karbonski, paziti je treba, katera je leva, katera desna. »Prednost kolutnih zavor je enakomernejše zaviranje, pa boljše so v slabih razmerah, se pa zvijajo, cingljajo in težje se zamenja kolo,« kar je ob okvarah na dirkah sila neprijetno.

Naprej, pogonski sklop, ki je sestavljen iz menjalnika, torej prestav, verige, seveda ketne, in zobnikov. Prestave so običajne, mehanske, ali električne, slednje so lahko s kablom ali brezžično povezavo. »Bistvena pri verigi je preventiva, da ne poči najšibkejši člen, pomembno je, kako jo spojiš.« Če gre na dirki veriga, moraš zamenjati (celo) kolo.

Pred mazanjem se kolo opere kot avto, z gobo in šamponom.

 



Pri žehti najprej uporabimo namensko čistilo, razmaščevalec za pogonski sklop, potem kolo spihamo, sledi mazanje, tu je olje za verigo, za mokre, suhe razmere, gibljive dele posprejamo. Aja, pred mazanjem se kolo opere kot avto, z gobo in šamponom. Če uporabite vapo, visokotlačni čistilnik, zna kolesu škoditi.

Prestavne ročice so pokrite z gumo, ob zanemarjanju se lahko zatikajo. Balanca, končno, torej krmilo. Pomembna je širina, globina, krivina, klasično ukrivljena je pravilen krog, kompakt je prijaznejša za uporabo. Pri nastavitvi krmila je bistveno, da se najbolje počutiš, ko držiš za zavorni ročki.

Sedežev je malo morje, vsaka rit zahteva svojega, bistveno je udobje, kar paraamaterji teže razumemo, ko vidimo, v katero smer so se sedala razvila. Nič od nič, pa še špranja posredi. Bojda je prijazneje do onih, saj veste, organov. Pa manjša teža ...

Včasih se je vozilo na moč, s težjimi prestavnimi razmerji, danes na obrate, radikalno lažji prenosi, nekoč rezervirani za MTB, so preskočili na cestne izvedbe.


Okvirno


Vsako besedilo mora imeti okvir, tudi o kolesih, torej geštel. Lažji so za klanec, težji, aerodinamičnejši, so hitrejši, kronometrskim (kolesom) ljubkovalno pravijo, saj smo slišali, kolo je živo – koza. Zaradi rogov na balanci. Aerodinamični okvir je ožji, na račun tega višji, k manjšemu uporu pripomore skrita napeljava. Tudi krmilo je lahko ploščato, lahko je zlito, iz enega kosa.

Najmanjša dovoljena teža kolesa za profije je 6,8 kilograma. In potem šampion serviserju naroči, naj mu težo zmanjša s 6840 na 6810 gramov. Noro? No ja, »skrajšaš sedežno oporo, balanco s trakom oviješ povsem na tanko, namestiš čim krajše boudne,« to je ovoj za pletenice, »odstraniš mast iz ležajev, navadni vijak zamenjaš s titanovim ...« Aja, tako pa že.

Ker, kolesarji so trpežna, a sila občutljiva bitja. Začutijo, če jim za milimeter znižaš sedež, torej zic, ko so na SP nosili nove, neklubske drese, so zaradi malenkostno drugačne podloge v hlačah prilagajali višino sedežev. Številko drugačna velikost okvirja spremeni odzivnost kolesa, finomehanični parameter je trdota pedalov, gib zavore, naklon balance ...

Kolesarju, ki ga dobro poznate, se je bojda veter, ki se je od čelade prek hrbta vlekel, v zadnji del sedeža zatikal, pa so ga skrajšali ... Sedež.

Ja, za optimalne rezultate komaj verjetni detajli. »V vrhunskem kolesarstvu ne zadoščajo več preizkusi v vetrovniku, zdaj kolesarja skenirajo ...«

Zanimivo pa je, da velja pravilo, da vse, kar imajo glede opreme na razpolago profiji, mora biti tudi v prosti prodaji. In če noviteta stane nekaj tisoč evrov, je odločitev vaša.

Še predzadnja cvetka. S sto gramov lažjim kolesom na enem kilometru pridobiš – 30 centimetrov. Nekdo, neki dopingiranec, je nekoč trdil, da vsaka sekunda šteje. To je zastarelo. Šteje vsak centimeter.

In zadnja cvetka, pravzaprav cvetica – stroka se ukvarja z uporom, težo, nakloni, potem pa nekdo izumi – električno kolo. A smo se za to borili, no, pogovarjali?