Kristjan Musek Lešnik: Zadovoljni ljudje lahko delajo čuda

Psiholog in predstojnik novega Centra za pozitivno psihologijo, ki deluje v okviru Univerze na Pirmorskem.
Objavljeno
26. januar 2018 17.05
Kristjan Lešnik Musek psiholog 25.1.2018 Brezovica pri Ljubljani Slovenija [Kristjan Lešnik Musek,psihologi,Brezovica pri Ljubljani,Slovenija]
Helena Kocmur
Helena Kocmur
Z novim študijskim letom je lani v okviru Univerze na Primorskem začel delovati novi Center za pozitivno psihologijo. Kakor razlaga predstojnik centra dr. Kristijan Musek Lešnik, je pomemben dejavnik dobrega počutja v življenju, da s strastjo in predanostjo počneš stvari, ki te veselijo. Med projekti, ki jih načrtujejo, je tudi vzgoja in izobraževanje otrok na način, da bodo nekoč postali zadovoljni odrasli v državi, v kateri se dobro počutijo.

Zakaj ste ustanovili Center za pozitivno psihologijo?

Pozitivna psihologija se v zadnjih dveh desetletjih intenzivno razvija v eno osrednjih smeri v psihologiji, ki se zelo resno ukvarja s pozitivnimi vidiki življenja in duševnosti, srečo, zadovoljstvom, optimizmom, upanjem. Se pa na te vsebine pogosto prilepijo zadeve, ki nimajo nič skupnega niti s pozitivnim niti s psihologijo. Pri nas imajo že kar tradicijo Maratoni pozitivne psihologije, na katerih predavajo zelo kakovostni predavatelji, po drugi strani pa zelo hitro najdeš stvari, ki se slišijo lepo, vendar so brez vsebine ali pa je za njimi interes pograbiti denar od ljudi, ki si želijo izboljšati življenje, malo bolj srečno živeti.

Največkrat gre za okoriščanje z ljudmi, ki so na robu preživetja, nesrečni, osamljeni …

Ravno to se mi zdi najbolj sporno. To je eden od razlogov, da sem dal pobudo za ustanovitev centra. Še bolj zato, ker verjamem, da prav pozitivna psihologija zapolnjuje tisto, kar je doslej naši stroki najbolj manjkalo. Osrednji velik fokus psihologije je bil na ukvarjanju z vsem, kar gre pri človeku lahko narobe … precej groba prispodoba pravi, da je tradicionalna psihologija v zadnjih desetletjih čakala na dnu prepada, da so ljudje padli čez rob, šele potem jih je začela popravljati, sestavljati. Težava takšnega pristopa je, da je človeka, ko je »zlomljen«, zelo težko sestaviti nazaj, po drugi strani pa je nevarnost ponovnega padca čez rob veliko večja. Cilj pozitivne psihologije je ljudi, preden pridejo do roba, okrepiti z veščinami in močmi, zaradi katerih bodo bolj odporni proti stresu, stiskam, izzivom in tako naprej. Eden od očitkov Martinu Selig­manu, ko je začel govoriti o pozitivni psihologiji, je bil, da gre za neko »hap­pylogijo« z naivno željo, da bi vsi postali srečni in podobno. Poanta pozitivne psihologije seveda ni, da bi vsi ljudje z nasmehom hodili po svetu. Pač pa gre za to, da pomaga krepiti pozitivne veščine, pozitivna čustva angažiranost, odnose, občutek smisla, osebne dosežke, vse, kar prispeva, da se človek v svoji koži dobro počuti, in mu na dolgi rok pomaga, da lažje premaga morebitno stisko, krizo, travmo.

To naj bi bila torej preventiva?

Tako je. Psihologija se s tem veliko bolj pomika v polje preventive, kot se je prej. Ker se ukvarjam s področ­jem izobraževanja, verjamem, da je te stvari treba začeti delati pri otrocih. To je bil tudi razlog, da sem bil pripravljen na pobudo šolskega ministrstva pomagati pri organizaciji decembrskega predavanja dr. Alejandra Adlerja na konferenci o zagotavljanju spodbudnega in varnega šolskega okolja. Tudi on je v praksi takšne projekte vodil v šolah. Najprej so jih sistematično izvajali v Butanu, kjer imajo že 40-letno tradicijo merjenja indeksa splošne sreče. V projekt so zajeli šole s približno 7000 učenci, najprej pa so izurili učitelje: strategije reševanja konfliktov, socialne veščine, sproščanje, čustvena inteligentnost in še veliko drugega. Učitelji so potem na svojih šolah kurikulum dopolnili s temi vsebinami. Tako so imeli denimo velik del biologije namesto v učilnicah na šolskih vrtovih in drugje v naravi. Gre za ukrepe, ki ne zahtevajo veliko denarja, le kanček zdrave pameti. Pokazalo se je, da je projekt, ki je v Butanu trajal leto in pol, pri učiteljih in učencih izboljšal počutje, učinki so trajali še po letu dni. Najbolj pa je presenetilo, da so učenci s teh šol pri eksternem preverjanju znanja dosegli veliko boljše rezultate. Podobne projekte so potem izvedli v Mehiki in Čilu, vanje zajeli več kot pol milijona učencev in povsod se je pokazalo, da je mogoče s sorazmerno preprostimi prijemi doseči izboljšanje osebnega počutja pri učiteljih in otrocih in da te veščine tudi ostanejo. Zdaj takšne programe izvajajo že v več kot dvajsetih državah in želim si, da bi jih tudi pri nas, ker se mi zdi, da naši učitelji in šolarji to res potrebujejo.

Naj omenim le dvoje: med dejavniki dobrega počutja v življenju, ki jih Martin Seligman s svojo pozitivno psihologijo uvršča med najpomembnejše, je angažiranost, da torej počneš stvari, ki te pritegnejo in jih počneš z veseljem. To ni pomembno le za otroke v šolah, ampak za vse, tudi odrasle na delovnem mestu. Druga pomembna stvar je občutek smisla. Menim, da je stres pri naših otrocih povezan tudi s tem, da ogromno energije usmerjajo v nekaj, kar je premalo povezano z dogajanjem v njihovem življenju, zato v tem ne prepoznajo smisla.

Šolo jemljejo kot nekaj vsiljenega.

Kot neko nujno zlo. Ki pa je povezano z velikimi pritiski, sistem ima stroge vstopne pogoje za naslednje stopničke, v srednje šole in potem na fakultete, pri čemer angažiranost, zanos, ustvarjalnost, veščine, občutek smisla in poklicanosti nimajo nikakršne teže, znanje ima le manjšo, veljajo pa predvsem ocene. Menim, da je to pomemben vir stresa. Seveda imajo vsi izobraževalni sistemi v svetu pravila za vstopanje na višjo raven, vendar sta pri nas ta pritisk in tudi želja staršev, da mora skoraj vsak v gimnazijo in potem študirati, kar pretirana. A to je le eden od dejavnikov, ki se potem prepletejo in vodijo v apatijo, tudi nihilizem med mladimi in v družbi. Včasih pri svojih študentih opažam odsotnost notranje volje, želje, strasti, zanosa, da pride na študij, ker ga nekaj res globoko zanima in je to tisto, kar bi rad v življenju počel.

Če želimo kaj spremeniti in izstopiti iz te pretirane apatičnosti, ki jo zaznavam okrog sebe, je smiselno začeti pri otrocih, ki jih je laže naučiti teh veščin. Ko delaš z njimi, pa je seveda treba delati tudi s starši in učitelji.

V Sloveniji v tem trenutku v knjižnicah skoraj ni mogoče dobiti prevoda knjige Angele Duckworth Predanost – moč strasti in vztrajnosti. V sodelovanju z ekipo Martina Seligmana je v veliki študiji za ameriško vojsko, potem pa še na drugih vzorcih pokazala, da tisto, čemur rečemo predanost ali vztrajnost, veliko bolj prispeva k uspehu v življenju kot sam inteligenčni kvocient. V tradicionalni psihologiji je bila inteligentnost dolga leta eden osrednjih konceptov, spregledala pa je druge dejavnike – predanost, zavzetost, tisto, kar se oblikuje pri človeku v mlajših letih. Zelo težko je to začeti graditi pri nekom, ki je že pretežno oblikovan.

Kako graditi pri otroku zanimanje, predanost, kakšna je vloga staršev?

Nič čudnega, da v šole in naprej v življenje prihajajo generacije otrok, ki tega nimajo, če se jim nikoli ni bilo treba za nič potruditi, ker jim je vse bilo dano na pladnju. Mnogo staršev (helikopterskih, pravijo) ves čas lebdi nad otrokom, gledajo, kaj mu manjka, in še preden mu manjka, vskočijo. Zelo težko je pričakovati vztrajnost, če otroku vsako najmanjšo oviro in frustracijo odpravijo starši. Otrok ne nazadnje potrebuje izkušnje frustracij, stisk, neuspehov, le tako lahko ugotovi, katere strategije vodijo do rezultata in katere ne. Tega se moramo naučiti. Da se je treba včasih potruditi, vztrajati, ne pa kar odnehati. Na strani staršev je tu ogromno manevrskega prostora. Je pa res, da je to tudi odraz tega časa: mnogi starši poskušajo svojo fizično odsotnost čez dan nadoknaditi tako, da otroka zasipajo z vsem mogočim in včasih mešajo ljubezen in materialne dobrine.

Starši pogosto rečemo, da bi naredili vse, samo da bi bili naši otroci srečni. Kaj je pravzaprav sreča?

Prevečkrat gledamo na otroka skozi prizmo svojih izkušenj in pričakovanj. Mislim, da je bistvena stvar, ki jo starši lahko dajo otroku podporo in priložnost, da na koncu sam ugotovi, kaj ga osrečuje, kaj ga zanima, kaj mu vzbuja strast. Sreča je zelo subjektivna stvar.

Kako pogosto smo jo sploh zmožni občutiti?

Premalokrat si vzamemo čas za te občutke. Poleg tega preveč pustimo, da nam kriterije zadovoljstva in sreče postavljajo drugi in okolje. Težava naših otrok je, da živijo v svetu, kjer so ves čas usmerjeni navzven, že kot majhni se primerjajo z drugimi. Vseobsežna potrošniška miselnost je idealna za korporacije, ki lažje obljubljajo in prodajajo »trenutke sreče«, za človeka pa je to tragično. Če je ključni kriterij notranjega zadovoljstva primerjava z drugimi, boš prej ali slej naletel na boljše, srečnejše, lepše, premožnejše. To pa je recept za nenehno mizerijo in občutek primanjkljaja v življenju. Zato verjamem, da je pomembno razvijati in krepiti pri otroku notranji fokus: ne se primerjati z drugimi, ampak s sabo, ni ključno, kaj ima ali zna nekdo drug, bistveno je, ali sem se danes kaj novega naučil, nekaj znam bolje kot včeraj, razvil sem novo veščino. To da več notranjega zadovoljstva kot občutek, da si boljši od drugih. Tudi vrhunski športniki ne dosegajo najboljših rezultatov, kadar tekmujejo proti drugim, ampak takrat, ko tekmujejo sami s sabo in za sebe. Fokus na kratkotrajno zadovoljstvo ob primerjanju z drugimi po navadi ne pripelje do tega, da se človek vpraša, kaj ga veseli v življenju, kaj želi početi; preprosto počne tisto, kar počnejo drugi, in se mu zdi, da ga mora veseliti tisto, kar veseli druge.

V katerih državah, poleg Butana, velja, da so ljudje najbolj srečni?

Skandinavci imajo indeks sreče sorazmerno visok, kar je zagotovo povezano tudi z visokimi ekonomskimi kazalniki. Seveda se je lažje ukvarjati s stvarmi, ki te osrečujejo, če imaš osnovne potrebe zadovoljene. To je pomemben vidik, hkrati pa so pomembni tudi drugi – ne nazadnje pristni človeški odnosi, ki dajo občutek varnosti, sprejetosti.

V Butanu imajo ministrstvo za srečo ...

Tam se je kralj nekje v 70. letih prejšnjega stoletja odločil, da se namesto o ekonomskih kazalnikih na ravni države začne govoriti o sreči kot pomembnem konceptu. Seveda je koncept sreče v njihovem okolju drugačen od tega, ki ga razumemo v zahodnem svetu. Tam je v ozadju lamaistična tradicija, v kateri imajo pomembno vlogo duhovne vrednote, medtem ko smo v Evropi od razsvet­ljenstva naprej obremenjeni z našimi možgani in materialnimi vidiki življenja. Prepričan sem, da je njihov indeks sreče zanimiv koncept, o katerem bi veljalo bolj razmisliti tudi v našem delu sveta – o tem, da ni glavni kriterij blaginje neke skupnosti zgolj ekonomski, ampak je vsaj enako pomembno, kako se ljudje počutijo v svoji koži.

Ljudem, ki komaj preživijo iz meseca v mesec, verjetno takšne razprave o sreči ne pomagajo kaj dosti.

Raziskave so pokazale, da so ljudje, ki se dobro počutijo, načeloma bolj zdravi, manj obolevajo, imajo manj težav, ne le s tesnobami, depresijo, ampak se to odraža tudi v telesnem zdravju. Poleg tega so lahko njihovi rezultati na drugih področjih življenja boljši: tako kot so otroci boljši pri eksternem preverjanju znanja, se to v delovnem okolju lahko kaže v večji inovativnosti, učinkovitosti, uspešnosti. Ljudje, ki so bolj zadovoljni v svoji koži, se bodo tudi bolj angažirali pri delu, razmišljali, kako narediti kaj novega. O vsem tem se je treba pogovarjati. Strinjam pa se z vami, da to ne sme biti izgovor, češ, zdaj se bomo trudili za srečo, ni treba dvigniti minimalne plače.

Bi rekli, da smo Slovenci srečen narod?

Raziskava Valicona kaže, da se indeks zadovoljstva v zadnjih letih zmanjšuje in na drugi strani narašča delež ljudi, ki so izrazito nezadovoljni. Ko minejo učinki krize, se odpravi nezadovoljstvo, to pa še ne pomeni, da je človek potem že kar srečen in zadovoljen. Seveda je pomembno odpraviti vzroke nezadovoljstva, ni pa to še nikakršno zagotovilo za zadovoljstvo, srečo, optimizem. Prepričan sem, da krvavo potrebujemo to drugo plat, torej stvari, ki navdihujejo. V našem javnem diskurzu se bolj ali manj vrtijo le negativne zgodbe, in če človeku že tako ni z rožami postlano, ne preseneča, da se krepi občutek brezizhodnosti.

Vendar je videti, da ljudi ravno slabe zgodbe najbolj zanimajo.

Seveda, prodajajo pa se afere, kriminal, vojne. Na naših večjih portalih boste pod izrazito pozitivno novico našli komaj kakšen komentar, pod novicami, ki izrazito razdvajajo ali vzbujajo neprijetne občutke, se zelo hitro vsuje plaz komentarjev.

Smo Slovenci bolj nagnjeni k temu, da nas zanimajo mračne zgodbe, ali je to lastnost ljudi nasploh?

Verjamem, da imamo Slovenci v sebi del zgodovinske zagrenjenosti. Nekaj je o tem pisal že pokojni dr. Trstenjak, pa tudi moj oče (dr. Janek Musek, op. p.) je pred leti izdal knjigo o značaju Slovencev. Zanimivo je, da smo Slovenci v primerjavi z drugimi narodi precej visoko, kar zadeva agresivnost. V nekaterih okoliščinah je lahko to celo koristno, morda je to eden od razlogov, zakaj smo v športih tako uspešni. Po drugi strani se kaže v avtoagresivnosti oziroma samomorilnosti, marsikdo pa svoje osebne frustracije kanalizira skozi negativne zgodbe.

S srečo oziroma zadovoljstvom prebivalstva se ukvarjajo tudi Združeni narodi.

Koncepti, s katerimi se ukvarja pozitivna psihologija, so tako pomembni, da segajo daleč onkraj okvirov psihologije, tudi na področje gospodarstva in politike. ZN se precej ukvarjajo s tem konceptom, pa tudi v OECD, organizaciji, ki je izrazito ekonomsko naravnana, se kar nekaj govori o sreči in zadovoljstvu. Raziskava Pisa, ki poteka v okviru OECD in meri znanje šolarjev v različnih državah, v vprašalnike vgrajuje precej poglobljeno merjenje zadovoljstva in sreče pri učencih. Veseli me, da del tega zavedanja počasi prihaja do nas. Imam vtis, da se tako na šolskem ministrstvu kot v delu politike razvija razumevanje, da so te vsebine pomembne, tudi strateško, za državo. Velika razlika je, če bomo čez dvajset let lahko rekli, da živimo v državi, v kateri se ljudje dobro počutijo, so zadovoljni, srečni, ali pa če bomo še naprej tarnali, da smo sami nesrečni v nesrečnem okolju.

Veliko jih žaluje za nekdanjo skupno državo, nekdanjim socialističnim sistemom, ki da je bil pravičnejši … Zakaj?

Ljudje vedno čutijo nostalgijo za izgubljenim, pri tem pa hitro pozabijo na manj prijetne plati preteklosti. Smo pač naravnani tako, da si zapomnimo dobre stvari, slabe pa čim prej pozabimo. Zdi pa se mi pomembno, da je ob menjavi sistema privrel na površje povampirjeni individualizem. Če se ozremo na socialni vidik, čut za sočloveka in občutek odgovornosti – ne le zase, ampak za skupnost –, smo kot skupnost marsikaj zamudili. Zgrozim se, ko vidim otroke, ki nimajo izkušnje, kako dobro dene, če nekaj narediš za nekoga drugega, ne da bi pri tem pričakoval plačilo ali pohvalo. To je gotovo ena od stvari – seveda ne edina –, ki bi jih želel spreminjati z delom Centra za pozitivno psihologijo. Ne delam si iluzij, da lahko z majhnim centrom z nekaj ljudmi premikamo gore. Spremembe, ki jih naša družba potrebuje in ki jih potrebuje, ker se z njim pač ukvarjam, naš šolski sistem – denimo ravno omenjeno solidarnost – lahko dosežeš tudi na mikroravni, v posamezni ulici, na posamezni šoli, potem pa se počasi začne premikati na ravni družbe.

Vlada je pred kratkim sprejela dokument Vizija Slovenije 2050, po kateri bomo Slovenci leta 2050 srečni ljudje v uspešni državi. Kaj menite o tem?

Slišati je lepo, je pa za zdaj na papirju. Če želimo na družbeni ravni doseči spremembe, je treba govoriti o konkretnih ciljih in poteh do njih. Drugače lahko prihodnjih 30 let govorimo in se potem čudimo, kako to, da kljub vsem besedam nismo postali srečna družba.

Kaj bi bile po vašem te konkretne strategije?

V Centru za pozitivno psihologijo si bomo prizadevali prispevati h kakovosti življenja posameznikov in skupnosti. Pogovarjamo se o projektu, v okviru katerega želimo v sodelovanju z ekipo Martina Seligmana na univerzi PennState pomagati slovenskim šolam pri zagotavljanju spodbudnega in varnega okolja za učence in učitelje. Na drugi strani se pogovarjamo o projektih za slovensko gospodarstvo. Pa še marsikje drugje lahko pozitivna psihologija pripomore h kakovosti življenja.

Če pa pogledam širše, mislim, da je treba na ravni sistema in države razmisliti, kaj se da narediti za počutje in kakovost življenja ljudi, vendar je potrebna dovolj visoka stopnja političnega konsenza, kaj je dolgoročno pomembno. Za to potrebuješ politiko, ki ne gleda le do naslednjih predčasnih volitev, ampak je njen fokus veliko daljši. V Sloveniji nimamo nafte ali velikih zalog diamantov, kar je dobro, drugače bi že kdo stegoval kremplje po nas (smeh) … imamo pa ljudi in zdi se mi, da je to ne samo naš največji, ampak resnici na ljubo – če odštejem naravo – tudi edini potencial. Zadovoljni ljudje, ki se dobro počutijo v svoji koži, lahko delajo čuda. Pa tudi če jih ne, je njihovo življenje veliko bolj prijetno.