Kriza v Venezueli udarila tudi po Slovencih

Antonija Brundula Sodja se je rodila pred 76 leti v Bohinjski Bistrici. Kot desetletno dekletce se je s starši preselila v Venezuelo. Zase pravi, da ima slovensko srce, vendar je njena domovina, ki jo ljubi, Venezuela, kjer je njen dom. In Venezuela je zadnja leta v zelo hudi krizi, gospodarski in tudi nasploh družbeni, ta pa ne prizanaša niti Antoniji niti drugim približno tisoč Slovencem v tej južnoameriški državi.

Kako huda je stiska rojakov v nekoč cvetoči državi na drugi strani Atlantika, je gospa Antonija ponazorila z nedavnim primerom. Ker je v državi premalo moke in še manj orehov, za veliko noč ni mogla speči niti potice.

Prek Družine do Karitas

Leta 2015 je prišel v Venezuelo predstavnik slovenskega veleposlaništva iz Brasilie, ki je poleg Brazilije pristojen tudi za Bolivijo, Ekvador, Kolumbijo in Venezuelo. Takrat so si lahko ljudje s slovenskimi koreninami uredili slovenske potne liste. V Venezueli je bila že huda kriza in Antonija Brundula Sodja je slovenske predstavnike prosila, ali bi jim lahko z diplomatsko pošto poslali zdravila; pravi, da venezuelska oblast ne dovoli, da bi v državo prinašali zdravila, saj trdi, da ni nobenega pomanjkanja.

Toda odziva iz Slovenije ni bilo. Lani pa se je gospa Antonija s hčerko odpravila na obisk v Slovenijo. Kot naročnica katoliškega tednika Družina, za katerega včasih kaj napiše, je obiskala tudi uredništvo časopisa. Ko je takratnemu odgovornemu uredniku Franciju Petriču potožila o težkih razmerah v Venezueli, ji je svetoval, naj se obrne na Karitas.

Jana Lampe s Slovenske karitas nam je povedala, da so se Slovenci iz Venezuele s prošnjo za pomoč nanje obrnili lani jeseni. Kot dobrodelna organizacija je Karitas šla takoj v akcijo. V Venezueli primanjkuje celo tako osnovnih stvari, kot so hrana in toaletne potrebščine. Vendar pošiljanje teh čez Atlantik ne bi imelo nobenega smisla, saj bi bili stroški prevoza višji od vrednosti poslanega.

Zato za pomoč zbirajo predvsem denar. V prvem paketu so zbrali približno 6000 evrov. Od februarja traja drugo zbiranje denarja, kar je omogočeno z nakazilom na tekoči račun ali pošiljanjem SMS-sporočil (KARITAS5 na 1919). Zbrani denar pošljejo Slovenskemu izseljenskemu društvu sv. Cirila in Metoda v Caracasu, to pa potem nakupi hrano in druge potrebščine v Venezueli ali sosednjih državah.

Po besedah Jane Lampe opažajo, da je med tistimi, ki prispevajo za pomoč, ne samo za Venezuelo, veliko ljudi, ki sami živijo skromno. Seveda pa je uspeh odvisen tudi od tega, kako se lahko ljudje poistovetijo s tistimi v težavah. Ko je v stiski nekdo razmeroma blizu, gre zbiranje lažje. Lep primer so bile poplave na Balkanu spomladi 2014. Karitas je za pomoč zbrala 800.000 evrov pomoči v denarju in materialu. Razmere v Venezueli pa so veliko manj poznane kot na Balkanu, kjer ima skoraj vsak iz Slovenije kakšnega sorodnika, prijatelja ali vsaj znanca in smo bili več kot sedem desetletij v skupni državi.

V fizični obliki je Karitas v Venezuelo poslala samo zdravila. Med tamkajšnjimi Slovenci je namreč veliko starih ljudi, tudi s kroničnimi boleznimi, oskrba z zdravili in zdravstvo nasploh pa je zaradi krize v državi v razsulu. Nekaj zdravil so pri Karitas kupili, nekaj so jih dobili od slovenskih ambulant pro bono. Kako huda je stiska v nekoč cvetoči južnoameriški državi, je Jana Lampe ponazorila s podatkom, da se je podhranjenost otrok v primerjavi s časom pred krizo povečala na tretjino, smrtnost nosečnic pa za kar dve tretjini.

Karitas je po vsem svetu razširjena organizacija in kot celota pomaga Venezueli pri blaženju krize. Za pomoč državi je globalna Karitas, Caritas Internationalis, do zdaj zbrala 1,4 milijona evrov. Pomaga tudi tamkajšnjim beguncem; pred razsulom v državi je večinoma v druge južnoameriške države pobegnilo že več kot milijon ljudi. Slovenski del Karitas tako ne pomaga samo Slovencem in revnim v Venezueli, ampak tudi beguncem v sosednji Kolumbiji.

Slovenci v Venezueli

Po besedah gospe Antonije so prvi slovenski emigranti šli v Venezuelo med prvo svetovno vojno. Ne ve se natančno, koliko jih je bilo, slovensko veleposlaništvo v Brasilii govori o približno 50 ljudeh. Večji val je sledil po drugi svetovni vojni, do leta 1950 naj bi jih bilo tam od 500 do 650.

Razlogi za selitev so bili pred drugo svetovno vojno predvsem gospodarski, se pravi želja po boljšem življenju, po njej pa so se nekateri preselili tudi zaradi političnih razlogov. Večina politične emigracije je sicer šla v Argentino, kjer je slovenska skupnost veliko večja in bolj znana od venezuelske. Danes je po besedah gospe Antonije v Venezueli približno tisoč Slovencev oziroma njihovih potomcev, tudi tretje in četrte generacije.

Povedala je, da so se v državo na severu Južne Amerike selili predvsem izobraženi ljudje, tudi univerzitetno; beg možganov, ki naj bi se iz Slovenije dogajal v zadnjih letih, torej ni kaj posebno novega. Slovenski priseljenci so izšolali tudi svoje otroke. Predsednica slovenskega društva je postregla s podatkom, da jih je 16 doštudiralo medicino, številni so inženirji, biologi, arhitekti, odvetniki, farmacevti. »Toda v deželo je prišla velika kriza in veliko naših potomcev tu ne vidi prihodnosti. Zato se jih je veliko že izselilo, drugi pa načrtujejo, da se bodo,« je nad razmerami razočarana Antonija Brundula Sodja.

Povedala je, da so se Slovenci v Venezueli začeli zbirati po letu 1953. Takrat se je rodila zamisel, da bi imeli slovenskega duhovnika. Škof iz glavnega mesta Caracas je njihovo prošnjo uslišal leta 1958, ko je iz Argentine poklical slovenskega duhovnika, monsignorja Janeza Grilca. Mlad in zagret duhovnik je bil odličen organizator in je seveda postal gibalo slovenske skupnosti. Prirejal je verske in druge dogodke, leta 1965 je postal predsednik takrat ustanovljenega Slovenskega izseljenskega društva sv. Cirila in Metoda.

Ob nedeljah so obhajali svojo mašo v Caracasu, zadnjo nedeljo v mesecu jo je Grilc vodil tudi v mestu Valencia zahodno od glavnega mesta. Imeli so glasbeno skupino in pevski zbor. Po smrti duhovnika Grilca leta 1997 so za vse, kar je dobrega naredil, po njem poimenovali eno od avenij v Caracasu, ki ima s širšo okolico 2,5 milijona prebivalcev.

Takrat je vodenje društva sv. Cirila in Metoda prevzela Antonija Brundula Sodja. Pri njej doma hranijo kar 18 slovenskih narodnih noš, ki so jih naredili sami. Vendar skupnost ni več tako dejavna, kot je bila. Nekaj je seveda povezano s tem, da je veliko članov že umrlo, mlajši pa se ne čutijo tako povezane s Slovenijo. Asimilirali so se v mešano venezuelsko kulturo, kjer je večina ljudi priseljencev in njihovih potomcev. Mlade družine so večinoma mešane. Številni pa so se, kot rečeno, zaradi krize tudi izselili.