Kuhar za množice
S knjigami o »kuhanju preproste, a učinkovite hrane« se je Jamie Oliver zavihtel na sezname prodajnih uspešnic.
Odpri galerijo
Jamie Oliver se kljub priljubljenosti ni uvrstil med 50 najboljših kuharjev sveta. Foto Reuters
Angleži so dolgo čakali nekoga, ki bi pokazal, da britanska umetnost kuhanja niso le fish and chips, rostbif, razkuhana zelenjava, pivo in čaj. Prišel je kot meteor: dvaindvajsetletni prostodušni, zmeraj navdušeni hitro govoreči Yorkshirec se je pojavil v dokumentarcu BBC o restavraciji The River Café, sprejel ponudbo za oddajo The Naked Chef oziroma Kuhinja do nazga in začel več kot uspešno pridigati o »maksimalnih okusih in minimalnem trudu«.
Pisal se je december 1945, ko je pisatelj George Orwell v časniku Evening Standard v spisu V obrambo britanskega kuhanja stvarno ugotavljal: Ni naravno, da je vsaka angleška restavracija ali tuja ali pa slaba. Predvideval je, da se bo nekoč to nehalo.
Trajalo je desetletja, da se je to res zgodilo. Jamie Oliver, mladenič, za katerega se je pozneje pokazalo, da ima neznanski vpliv na generacije televizijskih gledalcev in kupcev kuharskih knjig, je odraščal v gostilniški družini, njegova starša sta vodila pivnico in restavracijo The Cricketers in sin je veliko časa preživljal v kuhinji.
Ob koncu srednje gostinske šole si je želel le eno, znati narediti najboljše testenine na svetu. Nekdo mu je svetoval, naj gre v Covent Garden v italijansko restavracijo Antonia Carluccia Neal Street Restaurant in poišče Gennara Contalda.
Tam se je zaposlil na edinem prostem mestu – kot slaščičar, Contaldo pa je postal njegov najpomembnejši mentor. Pozneje je našel delo v prav tako italijanski restavraciji Rose Gray in Ruth Rogers The River Café. Po tistem, ko so ga tam leta 1999 odkrile kamere, je »goli kuhar« najprej očaral televizijske gledalce, nič slabše se v času, ko se je sprožilo globalno zanimanje za kuhanje, niso odrezale njegove knjige, navdušil je tudi Downing Street 10, kamor ga je najprej povabil Tony Blair, pozneje ga je David Cameron angažiral za večerjo z voditelji G20.
S tremi knjigami o »kuhanju preproste, a učinkovite hrane« se je mladi zvezdnik zavihtel na najrazličnejše sezname prodajnih uspešnic po vsem svetu in s spoznanjem, da kuhanje ni tako zapleteno, kakor se komu morda zdi, navdušil milijone.
Ko se je leta 2001 udeležil frankfurtskega knjižnega sejma, je bilo mogoče ugotoviti, da sta bili knjigi Kuhinja do nazga in Še več kuhinje do nazga na prvem mestu seznamov uspešnic po šestih mesecev, Srečna kuhinja je bila takoj po izidu najbolje prodajana trdo vezana knjiga na Otoku, Oliver pa po dolgem času tudi prvi britanski kuhar, ki mu je uspelo izdati knjigo v Franciji. Uspešnica 30 minut za kosilo je postala najhitreje prodajana neleposlovna knjiga, odkar na Otoku natančno merijo prodajo.
Njegov imperij se je le še širil: kuharskim oddajam, nastopom v reklamah (sodelovanje z verigo blagovnic Sainsbury’s mu je več kot deset let prinašalo po 1,2 milijona funtov na leto oz. 1,4 milijona evrov), dokumentarnim filmom in knjigam, doslej več kot tridesetim, je dodal še restavracije, najprej restavracijo Fifteen v Londonu, v kateri je najstnike iz revnih okolij usposabljal za kuharje, odprl je še izpostave v Cornwallu, Amsterdamu in Melbournu, verigo Jamie's Italian, zrezkarnice Barbecoa, na vrhuncu je premogel petdeset restavracij.
Postal je tudi velik kritik otoškega sistema šolske prehrane in ga z različnimi odmevnimi projekti, na primer s serijo Jamiejevo ministrstvo za hrano, poskušal spremeniti na bolje.
Za zasluge mu je britanska monarhinja podelila odlikovanje MBE, red britanskega imperija, še lani je veljal za chefa, ki ima največ sledilcev na twitterju (zdaj je njegovih 6,7 milijona prehitel Gordon Ramsay s 6,9 milijona sledilcev), vrh kulinaričnega sveta, ki ga predstavljata vodnik Michelin in od leta 2002 lestvica The World's 50 Best Restaurants, pa je kljub njegovi globalni prepoznavnosti ostal hladen: prikuhal si ni niti ene zvezdice ali uvrstitve na prestižni seznam.
Krizi se Oliver ni mogel izogniti, iz ponudbe je umaknil kolekcijo posodja in vrtnih pripomočkov Jme, leta 2015 je zaprl še zadnjo trgovino v verigi Recipease, predlani še zadnjo od restavracij s klasično britansko hrano Union Jacks, po skoraj desetih letih je takrat tudi nehal izdajati revijo Jamie Magazine.
Na začetku preteklega leta je družba Jamie Oliver Restaurant Group oznanila, da bodo zaradi vse večje izgube zaprli tretjino restavracij Jamie's Italian, že leto prej so jih sedem, med razlogi so omenili vse višje stroške poslovanja, delno so okrivili tudi brexit. Konec leta 2017 se je veriga znašla na robu bankrota. »Preprosto nam je zmanjkalo denarja,« je takrat povedal Oliver.
Chef, ki se lahko pohvali s premoženjem, ocenjenim na okrog 150 milijonov britanskih funtov, je iz svojega žepa moral potegniti 7,5 milijona funtov (8,7 milijona evrov), v naslednjih mesecih še 5,2 milijona (6 milijonov evrov), prisiljen je bil tudi odpustiti okrog 600 zaposlenih. »Edino, kar je pri tem dobrega,« je ugotovil, »je to, da sem zdaj edini lastnik.«
Pisal se je december 1945, ko je pisatelj George Orwell v časniku Evening Standard v spisu V obrambo britanskega kuhanja stvarno ugotavljal: Ni naravno, da je vsaka angleška restavracija ali tuja ali pa slaba. Predvideval je, da se bo nekoč to nehalo.
Trajalo je desetletja, da se je to res zgodilo. Jamie Oliver, mladenič, za katerega se je pozneje pokazalo, da ima neznanski vpliv na generacije televizijskih gledalcev in kupcev kuharskih knjig, je odraščal v gostilniški družini, njegova starša sta vodila pivnico in restavracijo The Cricketers in sin je veliko časa preživljal v kuhinji.
Ob koncu srednje gostinske šole si je želel le eno, znati narediti najboljše testenine na svetu. Nekdo mu je svetoval, naj gre v Covent Garden v italijansko restavracijo Antonia Carluccia Neal Street Restaurant in poišče Gennara Contalda.
Foto Wikipedija
Meteorski vzpon
S tremi knjigami o »kuhanju preproste, a učinkovite hrane« se je mladi zvezdnik zavihtel na najrazličnejše sezname prodajnih uspešnic po vsem svetu in s spoznanjem, da kuhanje ni tako zapleteno, kakor se komu morda zdi, navdušil milijone.
Ko se je leta 2001 udeležil frankfurtskega knjižnega sejma, je bilo mogoče ugotoviti, da sta bili knjigi Kuhinja do nazga in Še več kuhinje do nazga na prvem mestu seznamov uspešnic po šestih mesecev, Srečna kuhinja je bila takoj po izidu najbolje prodajana trdo vezana knjiga na Otoku, Oliver pa po dolgem času tudi prvi britanski kuhar, ki mu je uspelo izdati knjigo v Franciji. Uspešnica 30 minut za kosilo je postala najhitreje prodajana neleposlovna knjiga, odkar na Otoku natančno merijo prodajo.
Foto Wikipedija
Postal je tudi velik kritik otoškega sistema šolske prehrane in ga z različnimi odmevnimi projekti, na primer s serijo Jamiejevo ministrstvo za hrano, poskušal spremeniti na bolje.
Za zasluge mu je britanska monarhinja podelila odlikovanje MBE, red britanskega imperija, še lani je veljal za chefa, ki ima največ sledilcev na twitterju (zdaj je njegovih 6,7 milijona prehitel Gordon Ramsay s 6,9 milijona sledilcev), vrh kulinaričnega sveta, ki ga predstavljata vodnik Michelin in od leta 2002 lestvica The World's 50 Best Restaurants, pa je kljub njegovi globalni prepoznavnosti ostal hladen: prikuhal si ni niti ene zvezdice ali uvrstitve na prestižni seznam.
Krčenje imperija
Krizi se Oliver ni mogel izogniti, iz ponudbe je umaknil kolekcijo posodja in vrtnih pripomočkov Jme, leta 2015 je zaprl še zadnjo trgovino v verigi Recipease, predlani še zadnjo od restavracij s klasično britansko hrano Union Jacks, po skoraj desetih letih je takrat tudi nehal izdajati revijo Jamie Magazine.
Na začetku preteklega leta je družba Jamie Oliver Restaurant Group oznanila, da bodo zaradi vse večje izgube zaprli tretjino restavracij Jamie's Italian, že leto prej so jih sedem, med razlogi so omenili vse višje stroške poslovanja, delno so okrivili tudi brexit. Konec leta 2017 se je veriga znašla na robu bankrota. »Preprosto nam je zmanjkalo denarja,« je takrat povedal Oliver.
Chef, ki se lahko pohvali s premoženjem, ocenjenim na okrog 150 milijonov britanskih funtov, je iz svojega žepa moral potegniti 7,5 milijona funtov (8,7 milijona evrov), v naslednjih mesecih še 5,2 milijona (6 milijonov evrov), prisiljen je bil tudi odpustiti okrog 600 zaposlenih. »Edino, kar je pri tem dobrega,« je ugotovil, »je to, da sem zdaj edini lastnik.«
