

Električni paralizator oziroma šoker, kakor je bolj znan, je naprava, namenjena za samoobrambo. Od konca 90. let, ko so jih začeli v njihovi domovini, Združenih državah Amerike, množično uporabljati policisti in drugi varnostni organi, pa se je zgodila prava revolucija. Zdaj je to v policiji in podobnih varnostnih organih, kar so v ZDA na primer šerifi in njihovi pomočniki, splošno razširjena oprema.
Tako rekoč vse zasluge za to ima podjetje Axon, ki se je do pred kratkim imenovalo Taser, s svojim modelom X26. Taserjevi izdelki so odpravili glavni pomanjkljivosti prejšnjih izvedb: da jih mora uporabnik prisloniti neposredno na telo osebe, ki jo hoče onesposobiti, in da ne onesposobijo vseh.
Skrivnost uspeha
Električni paralizatorji Taser so tako priljubljeni, tudi med policisti in drugimi varnostnimi agencijami, ker uporabljajo drugačen način onesposabljanja kot drugi šokerji in drugi načini samoobrambe nasploh. Solzivec, gumijevke in drugi paralizatorji onesposobijo predvsem tako, da povzročijo bolečino, ob kateri večina napadalcev odneha. Vendar ne vsi, poleg tega so lahko neučinkoviti pri ljudeh pod vplivom mamil, alkohola ali s kakšnimi duševnimi motnjami.
Pri uporabi Taserjevih izdelkov teh težav ni. Udar elektrike povzroči nekajsekundno mišično nesposobnost. To pomeni, da človek, ki sta ga zadeli elektrodi iz taserja, izgubi nadzor nad mišicami in mu zato dobesedno spodreže noge ter pade, kolikor je dolg in širok, ne glede na to, kako odporen na bolečino, zadet, pijan ali nor je.
Poleg tega je taser varnejši. Za uporabo ga ni treba prisloniti na telo človeka, ki ga je treba onesposobiti, ampak se paralizacija izvede na daljavo. Stisnjen dušik namreč iz naprave izstreli dve elektrodi, podobni majhnima puščicama. Opremljeni sta z bodicami, zaradi katerih ju je nemogoče hitro izdreti, ko sta enkrat pod kožo. In ko sta pod kožo, se začne prava uporaba taserja. Puščici elektrodi sta z žicama povezani s pištoli podobno napravo, iz katere sta bili izstreljeni. Po žicah steče električni sunek v jakosti 50.000 voltov, kar povzroči prej omenjeno mišično nesposobnost. Traja nekaj sekund, kar je po mnenju proizvajalca dovolj za samoobrambo. In seveda za aretacijo, kadar taser uporabijo policisti. Če je treba, se lahko po žicah pošlje več sunkov zapored in se napadalca onesposobi za dalj časa. Žici na modelih za policiste sta dolgi deset metrov, na civilnih pol krajši.
Pri Axonu se radi pohvalijo, da so taserji dejansko naprave za reševanje življenj. Menda so dosti manj nevarni, kot so gumijevke, solzivec, udarci z rokami in nogami ali meti in prijemi, ki jih ljudje uporabljajo za samoobrambo. In seveda policisti za umiritev nasilnežev ali aretacije. O primerjavi z nevarnostjo pištol pa menda sploh nima smisla izgubljati besed.
Tudi policijske raziskave v ZDA so dale zanje ugodne izsledke. Menda je poškodb policistov med akcijami, v katerih morajo uporabiti silo, kar za tri četrt manj, če namesto rok, nog ali drugih pomagal uporabijo taser. Ker so si paralizator vsaj na začetku zamislili kot alternativo za strelno orožje za uporabo pri osumljencih, ki bežijo, se upirajo ali ravnajo nevarno – za druge ali zase –, naj bi tudi reševal življenja. Izdelovalec tako navaja, da so taserji do zdaj rešili 75.000 ljudi, ki bi jih sicer policisti z drugimi oblikami prisile, predvsem s pištolami, pobili.

Taser X26 v profesionalni izvedbi stane približno 1000 evrov. Foto: Axon
Več kot tisoč mrtvih
Reutersova preiskava je pokazala, da paralizatorji le niso tako varni, kakor navaja proizvajalec. Preučili so namreč več kot tisoč primerov – skoraj vse – smrti v ZDA, v katerih so pri obvladovanju osumljencev policisti uporabili taser.
Proizvajalec pravi, da je njihova naprava neposredno povzročila 24 smrti. Veliko večino, 18, zaradi poškodb pri padcu po uporabi taserja. Ker udar 50.000 voltov povzroči popolno nezmožnost gibanja, lahko posebno pri človeku, ki na primer teče, povzroči zelo hud padec. Tragičnih je bilo torej 18 padcev. Še šest ljudi je taser neposredno pokopal, ker je iskrenje povzročilo usodni požar. Nihče pa ni umrl zaradi električnega sunka. Tako vsaj trdijo v Axonu.
Reutersovi novinarji navajajo drugačne številke. Pridobili so obdukcijska poročila v 712 od 1005 primerov smrti po uporabi taserja. V 153 primerih, kar je več kot petina obravnavanih, je taser naveden kot edini ali eden od vzrokov smrti. Pri večini drugih gre za kombinacijo različnih vzrokov – zdravstvenega stanja, predvsem težav s srcem, uporabe mamil in različnih poškodb.
V podjetju Axon ocenjujejo, da so njihove izdelke do zdaj uporabili približno trimilijonkrat. Z njimi je opremljenih devet desetin ameriških varnostnih organov – lokalnih, na ravni zveznih držav in zveznih. Vendar v nobenem ne beležijo posebej primerov smrti, v katerih so uporabili taserje. Po poročanju Reutersa podatke zbira proizvajalec sam, ki pa jih tiskovni agenciji ni hotel posredovati.
Taser se vrača
Zgodba s paralizatorji v Sloveniji sega v leto 2004. Takrat so policisti oznanili namen uvesti električne paralizatorje. Uresničili so ga v času prve vlade Janeza Janše. Takrat so kupili 15 taserjev X26 in jih dali v uporabo specialni enoti.
Vendar jih niso specialci nikoli uporabili. Po nastopu vlade Boruta Pahorja je ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal taserje z obveznim navodilom umaknila iz uporabe. S policije so nam sporočili, da so naprave »še vedno shranjene v skladišču notranjega ministrstva in zaradi starosti neuporabne«. Ker jih niso nikoli uporabili, v Sloveniji neposrednih izkušenj z njihovo uporabo in morebitnimi posledicami ni.
Na policiji poznajo Reutersovo preiskavo o taserjih in njihovih žrtvah v Ameriki. Pravijo, da je mogoče ugotoviti, da električni paralizator nikoli ni bil izključni razlog za povzročitev smrti, temveč je bil v nekaterih primerih le eden izmed dejavnikov, zaradi katerih je oseba umrla. »Podobne primere smo imeli tudi pri nas, ko je oseba, ki je bila v posebnem psihičnem ali slabem zdravstvenem stanju (na primer v deliriju zaradi razburjenosti), umrla, potem ko so policisti zoper njo uporabili sredstva za vklepanje in vezanje, najmilejše oblike fizične sile, ali plinski razpršilec,« pravijo na policiji.
Zdaj se taser očitno vrača. Tokrat ne mimo zakona, tako kot leta 2006, saj so deset let pozneje spremenili zakonodajo. Po členu 86a zakona o nalogah in pooblastilih policije lahko uporabijo električni paralizator, če ne morejo drugače »obvladati aktivnega upiranja ali napada z orožjem ali drugimi nevarnimi predmeti, s katerimi oseba ogroža življenje policista ali koga drugega, ali preprečiti samopoškodovanja, če obstaja neposredna nevarnost za nastanek hude telesne poškodbe ali hujše posledice za osebo«. Paralizator lahko uporabijo tudi »proti otrokom, vidno bolnim, starim, onemoglim osebam, vidno težkim invalidom in vidno nosečim ženskam, če so izpolnjeni pogoji za uporabo strelnega orožja«.
Na policiji sicer pravijo, da zdaj raziskujejo trg in še ne vedo, izdelke katere znamke bodo kupili in koliko denarja imajo za to. Vedo pa, da jih bodo prihodnje leto z javnim razpisom nabavili 40. Čeprav tega niso povedali, bo znamka skoraj zanesljivo Taser, model X26, ki v profesionalni izvedbi stane približno 1000 evrov; za ta denar dobite vsaj dve beretti 92, ki je službena pištola slovenske policije.
Najpomembnejše vprašanje, povezano s paralizatorji, je, ali jih policija sploh potrebuje. V zadnjem desetletju, od leta 2007, so policisti namreč strelno orožje uporabili šestkrat in z njim izstrelili 15 nabojev. Torej strelno orožje uporabljajo izjemno redko. Težava s paralizatorji je, da veljajo za varno alternativo in se bodo morda policisti za njihovo uporabo odločali veliko pogosteje kot za streljanje s pištolami. Reutersova preiskava pa kaže, da še zdaleč niso nedolžni.
Komentarji