Lahko noč, odrasli!

»Tako, Maček, tule, steci po teh stopnicah v klet in popraskaj po vratih. Praskaj toliko časa, da ti Mišmaš odpre. Tam je polno miši, veš, in ko boš notri, moraš vse poloviti.« Seveda ni težko uganiti, iz katere pravljice je odlomek, in najbrž le redki odrasli in otroci ne vedo, kdo je njena avtorica. Ob zgodbi o peku, ki mu miši pomagajo peči najboljši kruh, dokler se ne vmeša človeška zavist, so odrasle generacije otrok. Mnogi so jo videli na odru, številni pa so ji prisluhnili tudi v interpretaciji odličnih dramskih igralcev, Janeza Hočevarja Rifleta kot peka Mišmaša, Duše Počkaj kot mlinarice Jedrt, župana Dareta Ulage, privilegij mačje vloge pa ima avtorica pravljice Svetlana Makarovič. Ob poslušanju posnetka začutiš, kaj lahko zvočna interpretacija, podprta z vsemi zvoki škripajočih vrat in drobcenih korakov, sproži v domišljiji. In odličnih pravljic, ki jih že desetletja na radiu pripovedujejo mojstri besede, se je nabralo res ogromno. Zato velja izreči velik poklon radijski oddaji Lahko noč, otroci!, ki je na sporedu prav vsak večer točno ob 19.45 že šest desetletij.

Z branjem in poslušanjem zgodb vstopamo v nove svetove, krepimo empatijo, širimo besedni zaklad in obzorja in še marsikaj, kar velja tako za otroke kot odrasle. Kdor je odraščal v varnem družinskem okolju, gotovo ni pozabil večerov, ko je v objemu mame, očeta in pravljičnih junakov v topli domači postelji potonil v sen. Če si je ustvaril svojo družino, je z otroki skoraj gotovo nadaljeval ritual, ki odžene nemir iztekajočega se dne in prinese občutek miru in varnosti. Pustimo ob strani dejstvo, da pravljica pogosto prej uspava bralca kot nadobudnega poslušalca.

Nikoli ni odveč opomniti, zakaj otroci potrebujejo knjige, zgodbe, pravljice in slikanice. Danes, ko mnogi zaspijo ob pametnem telefonu, to drži celo bolj kot kdaj prej. Odrasli, ki se poklicno in ljubiteljsko ukvarjajo z zgodbami, se tega zavedajo, kar so ob različnih priložnostih povedali tudi v Nedelu. Ilustratorka Maja P. Kastelic, ki je za svoje brezbesedne slikanice prejela najvišje nagrade, je prepričana, da so slikanice ključne za razvoj otrokovega notranjega sveta. S svojim delom jim želi predati misel, »da je pomembno sanjati, si drzniti, iskati lepoto in bližino«. Sama bo vedno zagovornica ideje, da je v teh svetovih vse mogoče.

V šolah bi morali slišati več pravljic, pripovedi in pesmi, je večkrat povedala neutrudna zbiralka slovenske ljudske dediščine Dušica Kunaver, ki je desetletja z zgodbami navduševala otroke v vrtcih in šolah. Pametni telefoni jim jemljejo otroštvo in mladost, svari in opominja, da »mlad človek ima, kar mu daš, in nima, česar mu ne daš«.

Da sta branje zgodb in stik z naravo bistvena za zdravo odraščanje, meni tudi Irena Cerar, ki z izjemnimi vodniki starše in otroke prek pravljic vabi v naravo. Iz lastnih izkušenj ve, da otroci še vedno radi slišijo dobro zgodbo. »So dojemljivi, mislim, da so takšni, kot so bili vedno, če jih seveda znamo odpeljati s seboj v zgodbo in imamo za to možnosti.«

Starši poznajo mnogo trikov, kako malčke zazibati v spanec, sami pa imajo s tem nemalo težav. Vse več jih dan sklene z napravami v rokah, čeprav je dokazano, da njihova modra svetloba moti človekov naravni ritem budnosti in spanja. Kaj pa, če bi se vrnili k (zvočnim) knjigam, dobrim zgodbam, morda celo k pravljici? Da le ne bo po njej lomastil kakšen novodobni kralj.