Le kako so spregledali ta svet užitkov

Vipavska dolina kot ena 10 najdestinacij Evrope.
Objavljeno
10. junij 2018 12.00
Posodobljeno
10. junij 2018 13.36
Prave češnje so vipavske.
FOTO: Roman ŠŠipić
Brane Maselj
Brane Maselj
Vipavski dolini je uspelo postati dobra turistična zgodba. Da gre razvoj v to smer, je bilo razbrati že iz lanske statistike, v kateri so tuji gosti prvič prevladali nad domačimi. Zdaj jo je kot odličen primer skritega dragulja v osrčju Evrope prepoznal tudi znameniti Lonely Planet in to območje popotnikom priporoča med 10 kraji, ki jih velja obiskati na stari celini.

Kakor so zapisali v obrazložitvi pri eni največjih medijskih hiš s področja potovalnega založništva, je ta neodkrita dolina primerna za ljubitelje vina in pustolovščin, njene lepote pa je najbolje odkrivati na lokalno vodenih kolesarskih turah. »Gre za privlačno območje, ki ponuja odlična kulinarična doživetja, vznemirljive avanturistične aktivnosti in čudovito pokrajino, in to nedaleč od glavnega mesta Ljubljana. Glede na ponudbo je presenetljivo, da teh užitkov doslej ni odkrilo več potnikov,« piše Lonely Planet.

Užitki, ki so se jim navdušeno predajali novinarji vodnika, so, kot je to pogosto, Vipavcem in pogostim domačim obiskovalcem doline nekaj povsem samoumevnega. Promocijska gradiva kažejo, da promotorji Vipavske doline skoraj raje opevajo kulturne in naravne znamenitosti območja, kot pa užitke, od vinskih do adrenalinskih, ki so jih našli raziskovalci Lonely Planeta. Zgodovina je skozi te prepišne kraje res pogosto potovala in njene zgodbe so zagotovo eden trdnih temeljev njihove današnje turistične podobe.

Pristni ljudje

Vse te zgodbe, tako zgodovinske kot vinske, pa bi najbrž ne našle svojih poslušalcev, če jim ne bi leta 2009 odprli vrat v dolino z dokončanjem avtomobilske ceste na Rebrnice. Sami domačini opažajo, da se je turizem začel razcvetati prav v zadnjih letih, čeprav je ta blagi svet s sredozemskim podnebjem, obkrožen z divjino kraškega sveta, kot manjkajoči košček sestavljanke ves čas ležal prav sredi številnih znanih turističnih destinacij, tudi sam nabit s pomembni ostanki časa. Vasica Vipavski Križ, na hribu, ki je bil naseljen že rimskih časih in kjer je spomeniško zaščitena večina zgradb, ima mestne pravice že pol stoletja. Izjemno kulturno dediščino ima sama Vipava, mestece na izvirih istoimenske reke s kar 25 mostovi, zaradi česar jo nekateri primerjajo celo z Benetkami. Pet minut avtomobilske vožnje oddaljena Ajdovščina pa stoji tako rekoč na temeljih stare rimske utrbe. Po dolini so raztresene znamenite cerkve, nekaj samostanov, pa dvorci, kot je Lanthierijev, in seveda kulinarični Zemono, slovanska gradišča in grobovi, po obronkih še kažejo zdaj že od časa načeti protiturški tabori in obzidja.

Vipavska ima vse, kar potrebuje turistično območje; a številne naravne lepote, ki se jim je bilo usojeno obdržati prav zaradi spregledanosti in turistične nerazvitosti v času, ko je marsikje drugod množični turizem uničeval krajino, so posebno doživetje. Dolina, obdana s kamnitim Krasom na eni strani in divjo planoto Trnovskega gozda s Čavnom in Nanosom na drugi, je s svojimi milimi zimami, zgodnjo pomladjo in vročim poletjem kot obljuba večno zelenega raja, če ravno ne zapiha burja. Številni kulturni sakralni in posvetni biseri, posejani v tej zakladnici cvetja in zimzelenega zelenila, so privlačna hrana zgodb željnega sodobnega turizma; in zaradi vsega tega Vipavsko dolino radi primerjajo s Toskano.

Nekatere kamnite vasice, obdane z negovanimi vinogradi, med katerimi ravne kot sveče silijo k nebu visoke ciprese, so res na las podobne toskanskim. Takšne so denimo Goče, od nekdaj znane po vinskih kleteh in vinski trgovini, na obronku enega izmed vipavskih gričev, še posebej če jih popotnik uzre s ceste na poti iz Štanjela proti Vipavi. Z vseh strani z zidovi zaprte starodavne Goče, z ozkimi, stisnjenimi uličicami, so v celoti zaščitene kot kulturni spomenik.

Obiskovalce očara mestni videz vasi, s hišami celo iz 17. in 18. stoletja, ki je bila nekdaj zaradi vinske trgovine izjemno bogata. Še bolj jih fascinira, ko jih Davorin Mesesnel, z domačije pri Cejkotovih, popelje v svojo starodavno vinsko klet in v svetljavi sveč iz starega hrastovega soda natoči svoj znameniti pikolit. Pripoveduje jim zgodbe o vasi, ki je nekoč pošiljala vino na avstrijski dvor, razkaže hišo s starim pohištvom in orumenelimi fotografijami iz življenja nekdanjih lastnikov, pogovarja se z gosti kot s starimi prijatelji, prime tudi za kitaro in zapoje ... S takšnim doživetjem Goč se Toskana v resnici ne more meriti, čeprav je chianti dobro vino in ga je mogoče kupiti na vsakem koraku.

V Vipavski dolini je mogoče skoraj na vsakem koraku zakorakati v takšno klet in se za nekaj trenutkov izgubiti v času z gospodarjem, ki gostom rad nakloni svojo pozornost, včasih ponudi tudi prigrizek, se z njimi pogovarja in zbliža na človeški ravni, ne glede na to, ali bodo na koncu njegovo vino kupili ali ne. Obisk vinske kleti, hrama, kakor rečejo Vipavci in Kraševci, v kateri gospodar med ogledom radodarno odpira pipice in toči turistom vino, kot da so prišli k njemu v goste, je za turiste, vajene običajne poslovne prijaznosti, gotovo posebno doživetje.

Pristna narava

Človeška pristnost, gostoljubnost in odprtost so lastnosti Vipavcev, ki očarajo marsikaterega turista, pripoveduje Kristina Pelicon iz Turističnoinformacijskega centra Ajdovščina. In k tej pristnosti, dodaja, velja prišteti tudi še ohranjeno pristnost narave z veliko naravne diverzitete in pod obronki Trnovskega gozda zaradi mešanja sredozemskega in alpskega podnebja tudi številnih endemičnih rastlinskih vrst, ki navdušijo celo med obiskovalci pogoste botanike.

Na Gori, kakor rečejo planoti, ki se razteza med Čavnom in Nanosom, sicer ni veliko videti, če človek išče le običajne turistične znamenitosti. Kraji za skalnim robom nad Vipavsko dolino so posejani z gozdovi in belimi skalami na zaplatah planinskih pašnikov, med katerimi so raztresene redko poseljene vasi. Za Gorjane, ki vztrajajo na svoji planoti, je ta svet samo vsakdanjost, iz katere se vozijo na delo v Deželo, kakor pravijo dolini. A vendar ima ta razbrazdana pokrajina, ki s Sinjim vrhom pokuka celo čez tisoč metrov nadmorske višine, s skromnim, a trmastim rastjem in burjo, ki pozimi tvori večmetrske snežne zamete, neko posebno divjo lepoto, ki postaja v današnjem svetu prestižna redkost.

Na samem skalnem robu tega sveta se vije za poznavalce eden lepših delov slovenske planinske transverzale, ki razkriva osupljive razglede, še posebno skozi znamenito naravno, po kraju Otlica imenovano Otliško okno, čez Deželo in Kras proti morju. Tam gori je bil nekoč zaradi obilice čistega zraka sanatorij za pljučne bolnike, mi pozneje pove turistični zanesenjak Boris Blažko. Prav tako lepi, a še bolj zračni in hkrati izjemno adrenalinski so razgledi s skoraj 300 plezalnih smeri v športnih plezališčih Vipava in Vipavska Bela, ki sta dobro znani tudi tujim plezalcem. Ljubitelji športnega padalstva pa bodo težko našli idealnejše razmere za spust v dolino kot z roba Sekulaka na Trnovski planoti.

»Tudi mi na podlagi odzivov zadovoljnih turistov vidimo, da cenijo našo dolino in da jim je všeč narava, vinska zgodba in kulinarika. V Vipavi in okolici imamo dobre gostilne, ki navdušujejo še tako zahtevne goste. V odprtih vinskih kleteh lokalnih vinarjev in Vinoteki Vipava je mogoče spoznati izvrstna vina vipavskega vinorodnega okoliša, novi vinarski muzej pa podrobneje odkrije področje vinarstva, vinogradništva in trsničarstva,« pravi Iris Skočaj iz vipavskega turističnoinformacijskega centra: »Turisti se v Vipavi počutijo dobrodošle. Vipava je prijazna in je obiskovalcev navajena, prav tako njeni domačini. Število obiskovalcev narašča iz leta v leto. V primerjavi z letom 2015 se je v letu 2017 število obiskovalcev povečalo za 18 odstotkov. Predvsem se je povečalo število tujih gostov, in to za tretjino. Med tujimi gosti so najbolj številni obiskovalci iz Francije, Italije in Nemčije.« Vipavska dolina je še pred nekaj desetletji kazala povsem drugačno podobo, kot pa so si jo lahko naslikali novinarji Lonely Planeta na lovu za novimi atrakcijami. Območje na približno 300 kvadratnih kilometrih je bilo za časa Jugoslavije strateškega vojaškega pomena. V obeh občinskih središčih doline, Vipavi in Ajdovščini, so se druga za drugo vrstile vojašnice, tankovske garaže, pa skladišča orožja in druge vojaške opreme. Med vsemi temi objekti so ropotali veliki industrijski obrati, ki so posrkali vase večino od približno 60 tisoč prebivalcev območja. Nato je Jugoslavija razpadla, vojašnice so opustele, industrijski obrati, razen živilske industrije, so se začeli zapirati, prebivalstvo pa se je začelo vračati k zemlji. Obnavljati so se začeli vinogradi in saditi novi češnjevi in breskovi nasadi.

Turizem so zgodbe, in če pozabimo te, smo pozabili vse, pravi Boris Blažko iz Goriškega muzeja, eden izmed pobudnikov razvoja vipavskega turizma. Med prvimi je spodbujal predstavljanje Vipavske doline kot del večje, zaključene regije. Zanj je v tej zgodbi najpomembnejša voda – ob vinu in češnjah –, pripoveduje pod mogočnim izvirom Hublja, ene najkrajših rečic na svetu, ki razmejuje nekdanji deželi Kranjsko in Goriško. Neprecenljiv je dar, pravi, domačin iz bližnjega Lokavca, da lahko iz vsakega potočka, ki s planot napaja eno izmed kar treh vipavskih rek Vipavo, Hubelj ali Lijak, vsak hip zajameš pitno vodo. O vinu ne izgublja besed, avtohtoni zelen, pinela in vitovska grganja so priznane vipavske sorte, toda pri češnjah, pravi, je še vedno zmeda. Ljudje ne vedo, da niso briške, ampak so vipavske hrustavke, saj je bilo tu doma vsaj 10 sort češenj, ki so jih, tako kot vino, z njim so Avstrijci sladili svoja vina, nekoč vozili na Dunaj.

Ljubiteljska moč

Kot ustanovitelj društva za ohranjanje tradicij Lokavca je začel Blažko že pred desetletjem poudarjati Vipavsko kot skupno blagovno znamko in ločeno oziroma drugačno od Primorske. Danes je takšen razvoj osmišljen tudi v razvojnih strateških načrtih celotnega območja, ki je, kot rečeno, čez noč ostalo brez velikega dela svoje industrije in z le razdrobljenim kmetijstvom. »Turistov ne zanimajo občinske meje, zato je šest občin oblikovalo enotno turistično blagovno znamko, ki pa ji moramo vdihniti čim več vsebin,« piše v strategiji razvoja ajdovski župan Tadej Beočanin, ki tudi ugotavlja, da se v njegovi občini ukvarja s turizmom le pol odstotka zaposlenih.

A poleg te peščice turističnih delavcev je v dolini tudi še vsaj tisoč turističnih zanesenjakov, ki turizem dojemajo kot nekakšno kulturno-rekreacijsko dejavnost, s katero pripovedujejo značilne zgodbe tega okolja, pravi muzealec, ki za muzej zbira stara vprežna vozil. Marsikaj na Vipavskem se namreč vrti prav okrog nekdanjega furmanstva in Boris Blažko, ki je zbral že okrog 80 takšnih vozil, si vneto prizadeva to tradicijo oživiti v korektno, na dejstvih utemeljeno zgodbo, kot del nesnovne kulturne dediščine.

S člani društva vsako leto na stari furmanski način prepeljejo vsaj dva tovora; enkrat je to vitka smreka za ladijski jambor iz Trnovskega gozda v Gorico, drugič starodaven sod vina ob svetem Martinu v Šempeter, tretjič led v Ajdovščino, ki pa ga zaradi težavnega dostopa ne režejo več v jami Ledenica, kot so to počeli včasih, ampak jim ga zanje zamrznejo v kakšnem prehranskem obratu. Te dni se pripravljajo na festival vina zelen v Vipavskem Križu, tako kot druga društva so v teh dneh izvedli festival češenj, pripravljajo tematske pohode in izlete, denimo pohod po sadovnjakih, med katerim udeležencem prikažejo tudi praktične stvari, kot je rez sadnega drevja.

Njegovo društvo je eno izmed številnih, ki organizirajo kulturne in športne dogodke. Eni pripravljajo maratone, kot je 100-kilometrski tek okrog ajdovskega polja, drugi pa pohode po vinskih kleteh z imenom Winestronaut. Vsa ta društvena dejavnost je izjemno pomembna za turistični utrip doline in je postala temeljna podpora državnim ali občinskim turističnim strategijam.

Zdaj se društva združujejo v svojo zvezo, da bodo lažje delovala prek občinskih meja. Najmočnejši temelj vipavskega turizma pa so prej ko slej ljudje, tisti, ki so ostali na zemlji in pridelujejo ravno dovolj vina, češenj ali medu, da lahko svojo dejavnost ohranijo v domačih okvirih, in kot je takšna primerna za dobre, a ne pretenciozne turistične zgodbe. Boris Blažko je za takšno vrsto turizma skoval novo besedo – kmetizem.