Legenda o kumari in kebabu

Bruseljska politika se praviloma ukvarja z zapletenimi postopki in težko razumljivimi kompromisi, s katerimi 28 članic ureja življenje na številnih področjih. Na enot­nem trgu z več kot pol milijarde ljudi morajo veljati skupna pravila. Bolj kot pri različnih tehničnih standardih ali poglabljanju denarne unije odločanje na ravni EU pritegne pozornost, ko se razpravlja o stvareh iz vsakdanjega življenja.

Tu številni igralci odkrijejo priložnost za pridobivanje točk. Tisti, ki se razburjajo nad vsakršnim urejanjem stvari na ravni EU, potegnejo iz rokava legendo o bruseljskem predpisovanju ukrivljenosti kumar.

Prigrizki, kakršen je kebab, so še posebno privlačni. »Kebabu grozi konec!« so razglašali v bulvarskem tisku. Na Otoku so v svojem slogu zadevo postavljali v kontekst obsedenosti Bruslja z birokratskim urejanjem stvari, v katere se sploh ne bi smel vpletati. Sama dejstva so v takšnem, že tako »postfaktičnem« svetu drugotnega pomena. Pojasnjevanju evropske komisije, da z dovoljenjem za dodajanje fosfatov mesu za kebab – uradno poimenovanemu zamrznjena mesna nabodala za vertikalno pečenje – želijo le enotno urediti stvari v vsej EU, mnogi raje sploh niso prisluhnili.

Posluh za ljudi

V evropskem parlamentu, v katerem radi na dolgo in široko razpravljajo o množici tegob EU in sodobnega sveta, so nemudoma izrabili priložnost. Najbrž so hoteli pokazati, da v svojem delu in razpravah niso povsem odtujeni od vsakdanjega življenja ljudi in da imajo posluh za njihove skrbi. V bolj levem delu, v taborih socialistov in zelenih, so začeli razglašati, da so fosfati škodljivi za zdravje ljudi in da bi morali počakati na novo analizo evropske agencije za varno hrano (Efse). Na koncu so na pristojnem odboru zbrali dovolj glasov za »ne« fosfatnim aditivom.

Tako je nastala zgodba o prepovedi kebaba, ki je bila bolj »fake news« kot kakršna koli resna ocena. V najmočnejši poslanski skupini, desnosredinski evropski ljudski stranki (EPP), so se nemudoma začeli zgražati nad propagando političnih tekmecev. Njihova poslanka, Nemka Renate Sommer, je razlagala, da so fosfati v majhnih količinah že deset­letja dovoljeni v pečenem kebabu in številnih drugih izdelkih, kakršen je bavarski mesni sir. Ogroženih da naj bi bilo 200.000 delovnih mest, zgolj v Nemčiji kot največji proizvajalki mesa za pripravo kebaba okoli 100.000.

Kadar takšna tema pride v obravnavo na najvišjo politično raven, se seveda začnejo množiti nastopi »strokovnjakov za vse«. Nasprotniki fosfatov so glasno pojasnjevali, da nimajo nič proti kebabu, saj zgolj nasprotujejo fosfatom v njem. Sklicevali so se na študije, po katerih fosfati v hrani utegnejo povzročati bolezni srca in krvožilnega sistema. Tudi v evropskem potrošniškem združenju so bentili, da bi morali dobiti alternative fosfatom in da njihova nezakonita raba za meso za kebab v nekaj članicah ne bi smela biti argument za njegovo legalizacijo.

Kaj pa kokakola?

Poslanka Sommerjeva in drugi so prepričevali javnost s podatkom, da en kebab vsebuje 134 miligramov fosfatov in da je 4200 miligramov na dan še vedno za zdravje neškodljiva količina. To, da je v kokakoli, topljenem siru in številnih klobasah več fosfatov, naj bi bila voda na njihov mlin. Evropski komisar Vytenis Andriukaitis, ki je pristojen za varnost živil, pa je pojasnjeval, da je kebab lahko uvrščen na seznam živil, v katera je dovoljeno dajati fosfate. Koristi naj bi na koncu imel seveda potrošnik, saj da se meso, ki vsebuje fosfatni aditiv. bolje obdela in zamrzne enakomerno. Tako se na nabodalu bolje speče in je za jedca bolj okusno.

Na koncu sta se morali obe skupini pomeriti na plenarnem zasedanju. Nasprotniki fosfatov so bili uspešni, a ne dovolj. Zbrali so 373 glasov ali le tri manj od zahtevane absolutne večine. Postopek za »odobritev uporabe fosforne kisline, fosfatov in polifosfatov (E 338-452) v mesu za kebabe iz ovčetine, jagnjetine, teletine, govedine ali perutnine« je lahko šel v naslednjo fazo. Evropska politika je dobila še eno legendo, ki najbrž še dolgo ne bo izbrisana iz spomina.