Leti, leti, leti ... joga

Ako oni Sfingi v Tebah nisi uganke razrešil, se ti je tragično pisalo. Podobno bi se lahko Evi Brovinsky in Vesni Juvan na vrhu triglavske, če ne bi obvladovali svojega duha, dihanja, telesa. Ako ne bi obvladovali leteče joge.

Eva Brovinsky, 28-letna Ljubljančanka, krajinska arhitektka pred ciljem, je pred nekaj leti »nujno morala nekaj z rokami početi«, pa je segla v roko tajski masaži, naredila tečaj, se izobraževala, no, »izobraževanje se nikdar ne konča«. Pred štirimi leti je na hrvaškem otoku Iž, na seminarju, spoznala acroyogo, prečrkujem v akrojogo, v ZDA porojeno, pogojno izraženo, akrobatsko jogo. Prevoda v slovenščino Eva nima, na njeni splet­ni strani je joga leteča. Eva je slovenska pionirka in naša najpoznavalka, obvladovalka te veščine.

Že precej pred Ižem se je ukvarjala z običajno jogo. Vemo, za jogo vobče, v nasprotju z letečo ji recimo talna, da je, če prepišem s spleta, družina starodavnih hindujskih duhovnih urjenj, pri kateri z dihalnimi vajami, telesnimi položaji oziroma asanami in mentalnim osredotočan­jem dosežemo telesno in duševno uravnovešenost. Eva jo je sprva gojila terapevtsko, »to je prešlo v raziskovanje telesa, gibanja. Ko odpreš telo, se ti odpre um.« Pravi, da je joga povezava uma, diha(nja), telesa. Z dihanjem nadzoruješ telo in hkrati um. Že z običajno jogo, pravi, se je spremenila, jogistična spoznanja prenašala v vsakdan.

V troje, dvoje

»Pri običajni jogi si v sebi, delaš zase,« pri akrojogi pa so na začetku potrebni trije. Ležečemu na tleh pravijo baza, tisti, ki ga baza z rokami in nogami vrti po zraku, je letalec, spoter nadzoruje, da prepreči padce, nevšečje. Baza je stabilnost, stik s tlemi, trdna tla pod hrbtom, letalec mora zaupati bazi in sebi, doseči položaj ne glede na ... Delata oba, »pri akrojogi ne moreš goljufati kot pri običajni«, če se ti ne ljubi, pač krajšaš ovinke. Leteča joga je odgovornost, zaupanje, ne toliko drugemu kot sebi. Temelji na zaupanju med partnerjema in komunikaciji, verbalni in neverbalni. »Med akrojogo ni nujna tišina, je igra, ni toliko zavezana definicijam. Z njo vsakič na novo spoznaš, kaj lahko daš, dobiš.« Drugemu, od drugega.

Začetniška baza in letalec se morata strinjati, kdaj tretjega, spoterja, ne potrebujeta več. Ne smeta biti prevzvišena in ga ne poklicati, ko bi ga morala. Eva vadi zase, ima tečaje in enkrat na teden džeme (neslovensko jam session), druženja, odprta za vse. »Prideš, si nekaj zamisliš in poskušaš to doseči s čim več ljudmi. Vse poletje smo se dobivali v Tivoliju.« Ker je akrojoga usmerjena bolj navzven, je morda izhod za tiste, ki jih običajna ne pritegne. Leteča izpeljanka je tudi bolj fizična od talne, »a dlje ko delaš, bolj postaja duhovna«.

Vadba se začne (konča z masažo) s statičnimi položaji, lažjimi, »so simetrični, na obeh nogah, sledijo prehodi, povezava elementov«. Letalec v začetku vedno gleda proti tlem.

V vsakem položaju se je treba čim bolj sprostiti, »dlje ko vztrajaš, bolj lahko sproščaš posamezne mišice. Če je baza napeta, tudi letalec ni sproščen in nasprotno.« Težko je reči, kaj je teže, biti spodaj ali v zraku, močnejšim je ponavadi nerodneje leteti, suhcem je teže v bazi. »Se pa slej ko prej pokaže težnja po zamenjavi vlog.« Na akrojogo niso imuni niti ljudje v zelo zrelih letih, začetnik Jason Nemer je, poslušam, delal tudi s paraplegiki, »pri terapevt­ski akrojogi, raztegih, masaži, je letalec popolnoma pasiven«.

Ptica, sedlo, list

Osnovni položaj se imenuje ptica, lažji so menda še sedlo, stol, list, zadeva se zaplete, na glavo obrne, ko letalec pogleda navzgor. Ko oko nima oporne točke, ampak le nebo, prazen strop, se velikokrat izgubi, ne ve, kje je levo, kje je spodaj ... »Gibanje letalca je tridimenzionalno,« gledajoč navzgor ne veš, kam s tež(nostj)o, kako se obrniti, oko, razmišljam na pamet, posledično um, posledično telo, se izgubi. »Upoštevajoč temeljni referenci,« da je baza v stiku s tlemi, letalec z bazo, »težimo k temu, da se letalec postavi nad center baze.«

Starost ni ovira, pa tudi surova telesna (ne)pripravljenost ne, čeravno imajo ženske na začetku nemalokrat težave s šibkostjo rok. A »z akrojogo si krepiš vse telo, delaš simetrično, popraviš držo«. Napredek v tehniki telesu odvzema pezo.

Partnerja »z akrojogo nikoli ne prideta«, na cilj, kajne, »ampak vedno gresta«. Ni konca, vedno se lahko izpopolniš, že ko z novim sojogistom začneš, tako mojstrica, je vse drugače. Sčasoma niso pomembni položaji, ampak povezava: »Samo spogledaš se, pa veš, za kaj gre.«

Akrojoga ti v sivem žitju pomaga, »da laže poveš, kaj potrebuješ, če ti kaj ni prav, naučiš se sprejeti odgovornost, dobiš samozavest, naučiš se dopustiti pobudo drugemu. Če si trmast, ne prideš daleč.« Na vadbo k Evi prihajajo tako posamezniki kot pari, slednji »so ful zadovoljni, se sprostijo«, nemalokrat znotrajparne napetosti. Torej, akrojoga je lahko terapetvska, lahko je povsem fizična, lahko gre za odnos. In preplet trojega. Čisto fizična joga? Eva je že pomislila na akrojogični fitnes, to razumem denimo kot vajo »horizontal leg press«, le da si namesto uteži naložiš taščo, tasta ali vsaj partnerico, partnerja.

Dekleti na robu

Pri vsem pa gre za to, kako je šel moj prasošolec v začetku prejšnjega meseca plezalno po eni smeri Severne triglavske stene, tam proti Sfingi. In na vrhu opazil slacklinerje, fantine, ki so nad nekajstometrskim prepadom napenjali gurtno, po kateri naj bi lovili ravnotežje. Noro. A tla pod razumevanjem mu je spodmaknilo, zenice obsegovno popeterilo, ko je vrh Sfinge, kanec stran od prepada, ugledal – ja, Evo kot bazo in Vesno Juvan, 39-letno Mozirčanko, kot letalko. V akciji.

Pa saj je že sama akrojoga odmik od tal, polet – mimogrede, kdor ima kakega sorodnika, ki se z običajno jogo peča, ve, kako so tudi osnovni položaji zlahka akrobatični, posebno pri prevračanju – zakaj torej v visokogorje? Eva: »Zaradi ambienta, tam nisem bila še nikoli, greš tja, kjer je lepo, in če je še akrojoga, je ful fajn.« Tam ni ravnih tal in tam je brezdanjost, potrebni sta maksimalna odgovornost in koncentracija. Eva in Vesna sta bili »približno meter in pol od roba, tudi če bi pad­la, ne bi šla v poden«. Letalka Vesna ima o tem drugačno mnenje, o posledicah morebitnega padca. Eva: »Tam gori nimaš točke, na katero bi se fokusiral, ne smeš razmišljati, da je okoli tebe zrak. Letalka se je morala name osredotočiti.« Tako in tako je stik z očmi zelo pomemben. Dokler je Vesna zrla v Evine noge, je bil mir, ko je ugledala nič, so njeni možgani zamrznili. Če vidiš nič, je, kot ne bi nič videl, se mi zdi.

Seveda sem s pogumnicama, vsestranskima športnicama, klepetal niže, v parku Tivoli, na zeleni, vlažni travici. Baza je vedno bosa, dobro je, da vadeči nimajo preohlap­nih oblačil, drsnost tkanine ne igra bistvene vloge. Eva spodaj, Vesna akrobatično zgoraj, počasi, a tekoče, dolge minute na bazinih nogah, ki pa, je bilo zagotovljeno, nikakor niso trpele. Ta, oni osnovni položaj, pa težji pogled navzgor, pa raztegovalni, pa počivajoči, in mi pade v misel, da bi bilo mogoče izvesti tudi Rodinovo najskulpturo, in izvem, da je itak v letečejogičnem repertoarju. In je bila Vesna Mislica.

Tokrat, draga bralka, priznam, da tipkam o nečem, kar sem samo z enim očesom gledal, nikakor skusil. Saj ne, da bi se bal. Saj ne, da ne bi zaupal dekletoma, ki sem ju prvič videl, mimogrede, bazično-letalski vlogi sta tudi zamenjali. Je pa res, da sta se med izvajanjem nekajkrat tako z obrazom druga drugi približali, da bi bilo meni v podobni dvojični asani malo nerodno. Če ne bi že prej na tla zgrmel.

Imam občutek, da če je bazi letalec ali obratno izrazito odvratno bit­je, jima verjetno preostane čisti fizis in je o kakem odnosu teže govoriti. Morda je tako, morda pa sem prepoln predsodkov in mi za začetek ne bi škodovala vsaj talna joga.

Na tozadevnosti se ne spoznam, se mi je pa malo lepo pri srcu naredilo, da sem se bombardiranju z načini njuejdževskega spoznavanja samega sebe soočil s takšnim, ki gre v dvoje. Saj svet je ne nazadnje binaren. In če bi se vsaj dvatisočina ljudi tako ali drugače razumela, kot sta se gibčni mičnici, ne bi bilo slabo.