Ljubimec me je izrabil in zavrgel

Zaljubljeno bralko je prizadel ljubimec, ki je možev sodelavec. Sedaj je začela kovati načrte, kako se mu maščevati. Odgovarja ji Milena Miklavčič.

Objavljeno
06. marec 2020 10.57
Posodobljeno
06. marec 2020 10.57
FOTO: Shutterstock
Milena Miklavčič
Milena Miklavčič
Vse do lani sem bila prepričana, da me ima življenje rado: imam dobrega moža, dva pridna otroka, dobro službo, s starši, taščo in tastom se lepo razumemo. Potem pa je počilo! Poleti smo nekaj dni preživeli z družino moževega sodelavca. Že po prvem pogovoru, ki smo ga imeli zvečer ob kozarčku, se mi je zdelo, da sem srečala osebo, ki sem jo iskala vse življenje. V toliko stvareh sva si bila podobna, da se mi je zdelo, kot bi bila identična duhovna dvojčka. Njegov nasmeh me je pogrel vsakokrat, ko me je pogledal.

Vso noč nisem mogla spati, kajti spoznanje, da sem noro zaljubljena vanj, je udarilo kot strela z jasnega. Dopust sem preživela kot v san­jah. Komaj sem čakala, da se vrnemo domov. Izvedela sem namreč, da se v službo vozi z vlakom. Brez razmisleka sem se tudi jaz odločila za to možnost. Večkrat sva trčila skupaj, beseda je dala besedo, šla sva na kavo in že po dobrih štirinajstih dneh sva na njegovo pobudo, a brez mojega upiranja, pristala na zadnjem sedežu njegovega avta.

Kar je sledilo, je bil zame šok: vzel si me je grobo, brutalno, brez najmanjše empatije, brez kančka posluha za moje želje, čustva. Ko je končal, se je hitro poslovil in mi zabrusil, da upa, da mu bom zdaj dala mir, ker sem dobila, kar sem iskala. Tako me je bilo sram, da vam ne morem povedati! Prizadel me je v dno duše. Zakaj, menite, je to storil? Zakaj me je izrabil, četudi je vedel, kaj čutim do njega? Kaj naj storim, da ga bom pozabila?
Lenka




Zelo podobno zgodbo, kot je vaša, imata Zaskrbljena in Monika. Prva je imela slabo izkušnjo z nadrejenim, druga s sošolcem na obletnici mature. Vse tri pa ste se ob nepravem času in čisto brez potrebe zacopale v moške, ki vaše ljubezni niso bili vredni, kaj šele, da bi jo vračali. Rečeno po domače: slepo zaljubljenost svojih oboževalk so izkoristili ob prvi priložnosti, potem pa jih zavrgli kot smeti.

Čisto razumem, da marsikatero partnerstvo po desetih ali še malo več letih zaide v neko umirjeno rutino, nekateri bi celo rekli zdolgočasenost. Začetni med je že skoraj polizan, stanovanjski problem rešen, partnerja pa drug drugega tako poznata, da jima zmanjka idej, kako bi lahko še kaj nadgradila, da bi bilo življenje bolj pestro in tudi adrenalinsko.

Za povrhu sodobni tempo življenja od mladih zahteva poseben, zelo neprijeten davek: zaradi celodnevne odsotnosti trpi tudi medsebojna komunikacija, zlasti pa trpi čustvena in še kakšna navezanost tudi do lastnih otrok. Pa ko bi manko skupnega časa nadomestili vsaj čez vikend! Ne! Takrat si marsikje – tudi pri vas – daste duška ob druženju s prijatelji, trenutkov, da bi bili sami, se predajali posteljnim radostim, se pogovorili, izmenjali mnenja, se uskladili v nasprotujočih si stališčih, pa preprosto zmanjka. Kje so v tem začaranem krogu še otroci, ki jih tudi vi bolj malo omenjate? Na čisto zadnjem mestu!

Tako se je zgodilo, da ste se kljub dobrinam, ki jih uživate z veliko žlico, zaljubili v fičfiriča, moževega sodelavca, o katerem niste vedeli čisto nič. Prevzel vas je z očarljivostjo, smehom, zgovornostjo. Z vsem tistim, kar ste pri svojem odtujenem možu že dlje časa pogrešali. Žal niste ne takrat ne danes pomislili, da bi bili odnosi z možem precej drugačni, če bi jih skupaj nadgrajevala, ne pa da sta jih popolnoma zanemarila! Si predstavljate, kako lepo bi vama bilo, če bi tako kot prve dni, ko sta trčila skupaj, komaj čakala, da se objameta? Mnogim se zdi smešno pošiljati dolgoletnemu partnerju čustvena sms-sporočila, meni ne. Žal mi je, da vas je praznina medsebojnih odnosov posrkala vase in vas hkrati naredila zelo ranljivo!

Gospod, ki vas je očaral, je bil vešč ravnanja z ženskami, kakršni ste (bili) tudi vi: čustveno izpraz­njenimi, a še zmeraj željnimi romantike, ki je v zakonu že lep čas ni več. Preseneča me le, da vas ni nič skrbelo, da bo, morda, afera prej ali slej prišla na ušesa vašega moža? V času svoje nore zaljubljenosti ste zanemarjali tudi otroka, kar res ni lepo.

Še nekaj me je v vašem pismu zelo zmotilo: želja po maščevanju nesojenemu ljubimcu! Žal ni tako poredko, da se zaljubljenost, ki se konča na silo, sprevrže v prezir in sovraštvo. Namesto da bi se vzeli v roke in razmišljali, kako naprej, ste začeli kovati načrte, kako vreči čim več polen pod njegove noge. Nikar! Njegovo krivdo, hočeš nočeš, vidim zgolj v tem, da si je pač privoščil torto, ki se mu je ponudila na pladnju!

Predvidevam, da je precej narcisoidne sorte. Zaverovan v svoj lepi videz, uspešen nastop, dopadljivo retoriko! Kdo ve, koliko jih je bilo že pred vami, ki so mu jedle z dlani in končale podobno kot vi? Če sem iskrena, ne bi bila rada v vaši koži, niti v koži Zaskrbljene in Monike. Sploh ne zdaj, ko se je začelo oglašati tisto zoprno vprašanje, kaj pa je meni tega treba bilo.

Če želimo iti naprej, je treba pod včerajšnjim dnem narediti črto, dvigniti glavo, se samoizpovedati na iskren način v želji, da se podobna napaka nikoli več ne ponovi. Pod nobenim pogojem pa ne bi boleče izkušnje delila z možem. Zakaj bi mučili še njega? Ne vidim najmanjšega razloga! Če želite obdržati družino, potem spremenite odnos do nje! Ne čakajte, da pride Mohamed k gori, naj se gora pomakne bliže Mohamedu! To pomeni, da je treba zavihati rokave in naredite vse, da preženete mrtvilo v zakonu! Zanj ste tudi sami krivi!

Načinov, kako to storiti, je nešteto. Na knjižnih policah je prav toliko knjig, ki vas bodo lahko navdihnile v tej smeri. A nekaj morate vedeti: nihče ne pozna vašega zakona in moža tako dobro, kot ga poznate vi! Dobro razmislite o tem, kaj je vaju nekoč družilo, zaradi česa ste se vanj zaljubili. Bi ga pogrešali, če bi šli narazen? Zaradi česa najbolj?

Vprašajte se tudi, kaj vam pomenita otroka, imate občutek, da se je zaradi njiju vredno potruditi? Bi ju vzeli s seboj, prepustili možu? Če v kotičku srca menite, da je vztrajanje v partnerstvu brez zveze, če upate, da vas nekje čaka nov princ na belem konju, potem lahko celo tvegate in se podate na pot iskanja novih priložnosti.

Težko, če že ne nemogoče, je svetovati, katera pot bi bila za vas najboljša. Ne nazadnje ste v pismu bolj kot ne le obtoževali ljubimca, o sebi več kot toliko niste napisali. Vseeno bom veliko mislila na vas, predvsem v želji, da se vaša zgodba razplete tako, da boste na koncu zadovoljni in srečni.