Ljubljančan za milijon kilometrov

Marko Baloh je na dirkalnem kolesu prevrtel preračunano 19-krat okoli ekvatorja plus drobiž.

Objavljeno
17. november 2019 12.00
Posodobljeno
17. november 2019 12.00
Riba v vodi, Marko na kolesu FOTO: Irma Baloh
Če bi Marko Baloh dodal še trenažerske vožnje, bi bilo kilometrov milijon. Le o čem naj se človek pogovarja z 52-letnikom, nekdanjim svetovnim rekorderjem v 24- in 12-urnem kronometru in še vedno najboljšim v vožnji na 1000 kilometrov. Verjetno o kolesarstvu, o strasti in znoju, pa o internetnem trenerstvu.


Pravkar ste, ne ravno prikolesarili, od kod?


S svetovnega prvenstva, s 24-urnega kronometra v kalifornijskem Borrega Springsu. Prvenstvo je vsako jesen, udeležil sem se ga sedmič, ubranil sem naslov v kategoriji 50+. Dvakrat sem zmagal absolutno, v starostni kategoriji vedno.


Kakšne so bile razmere?


Temperaturni razpon je bil več kot 25 stopinj Celzija, 24 ur šibaš po 30-kilometrskem krogu, kdor naredi več kilometrov, je boljši. Zadnjo uro in pol te naženejo na krajši krog, ker štejejo le cilji krogov. Če ti zmanjka dva metra, krog ne velja.


Letošnja ultra sezona se je za vas začela ...


Na Floridi, v Sebringu, s 24-urno uverturo v sezono, po svetu je vsak vikend kakšna ultrakolesarska preizkušnja, ena prvih recimo v Indiji. Ker so Dos, Dirko okoli Slovenije, ukinili, sem sam, s prijatelji, ekipo, maja organiziral Slo ultra. Okoli Slovenije, s štartom in ciljem v Ljubljani, 850 kilometrov. Odpeljal sem kratko, 350-kilometrsko varianto, ne na rezultat, ker se je bližal ...


Naj uganem, Raam?


Ja, dirka čez Ameriko.


Tam ste starosta. Kolikokrat ste trpeli na teh skoraj 5000 enoetapnih kilometrih novega sveta?


Nastopil sem desetič, devetič posamezno, trikrat sem bil tretji, enkrat drugi v splošni razvrstitvi. Letos je bilo super, absolutno sem bil drugi, kar malo presenetljivo, v kategoriji najboljši.


Zmagati se na Raamu ne da?


Dokler bo nastopal Avstrijec Cristoph Strasser, ne. Zmagal je šestič in presegel pet zmag Jureta Robiča. Lahko bi bil, no ja, skoraj moj sin, 15 let je mlajši od mene.


Gre za eno fizično najekstremnejših športnih preizkušenj. Je vsako leto teže?


Fizično morda celo laže, a vedno teže je nabrati denar za udeležbo. Desetkrat sem nastopil v 17 letih, če bi bilo po moje, bi vsako leto, a minimalni budžet je 30, 35 tisoč dolarjev, evrov, kakor hočete.


Raam kolesarja tako in drugače ožame.


Po ZDA sem potreboval malo počitka, avgusta pa sem šel na dirko Pariz–Brest–Pariz, s 1200 kilometri je najstarejša kolesarska preizkušnja, ki je organizirana vsaka štiri leta. Maksimalen čas je 90 ur, kar je zelo ležerno, dovoljeno pa je voziti v skupini, v zavetrju, letos nas je štartalo 7000, tako da vedno najdeš ekipico. Spredaj jih je vedno manj, na koncu smo ostali trije in skupaj prišli v cilj. V 44 urah, najhitreje doslej. Spali nismo. Je pa 12.000 višincev, pokrajina kot Istra. Za dušo.


Ker je bil avgust, gotovo še niste imeli dovolj.


Ne, udeležil sem dirke Zürich–Zermatt, 290 kilometrov, ki jo je prvič organiziral nekdanji odlični profi, kronometrist Fabian Cancellara, bilo je več kot 4500 višincev. Sicer pa Švicar zdaj, po karieri, organizira rekreativne kronometre.


Naslednji del ultra nadaljevanke?


Svetovno prvenstvo v Kaliforniji.


Vse za dušo, nič za žep.


Denarja ni, ko sem začel na Raamu, sem za drugo mesto dobil 3500 dolarjev, od leta 2006 ni nagrad, na Dosu so imeli nagrade, pa na dirki okoli Švice, znamenitem Touru, tudi. Povsod jih ukinjajo.


Od česa potem živite?


Do leta 2013 sem bil v redni službi, v agenciji za kmetijske trge, od tedaj sem trener ultrakolesarjev. Sem ter tja se dobimo, opravimo skupne priprave ali trening kamp, sicer komuniciramo po internetu. Trenutno imam devet varovancev, največ Američanov, Italijanko, dva Avstralca, Novozelandca ...


Za katere dirke jih pripravljate?


Nekatere za Raam, spet druge za skrajšano različico dirke čez Ameriko.


Torej, kot trener na daljavo imate časa dovolj, kaj pa denarja?


Časa imam res in sam si ga lahko razporejam, denarja pa ... Ko plačam davke, sem na istem, kot sem bil v službi.


Je takšno trenerstvo redna praksa?


Ne, jaz sem tvegal. Najprej sem mislil, da bom to lahko počel ob službi, a prvi varovanec, Američan, me je enkrat na mesec želel imeti na pripravah v živo.


Kje sta se srečevala?


V Dubaju, Omanu, Nici. V Sloveniji. Denarja je bilo dovolj. In ker nisem imel dovolj dopusta za take treninge, je bila odločitev na polno ali nič. Padla je po posvetu z ženo Irmo.


Varovanci pa niso profiji?


Ne.


Predvidevam, da na kolesu še uživate. Kdaj bodo ta občutja usahnila?


Ne vem, so ljudje, ki vozijo Raam 60+, letos sta nastopila dva nad 70 let, noben tako star sicer še ni prišel do cilja. Je pa res: do letošnjega 24-urnega kronometra na SP sem šel vsako leto bolje, letos prvič ne.


Bo pa drugo leto spet dlje ...


Seveda. Za prihodnje leto sem se odločil, da ne grem na Raam, letos je vse tako »klapalo«, da res ne vem, ali bi bilo lahko bolje. Pa tudi Strasser je rekel, da ga ne bo. Morda sploh nikoli več. Tako da, Raam zahteva razmislek. In denar.


image
Gospodar svojega časa in podložnik kilometrov FOTO: Leon Vidic


Tudi če bi zmagali na Raamu, kaj to prinese, objavo v manjših in mega časopisih, kot je Nedelo?


Pač nekaj počneš in to počneš rad. Po dirki v Kaliforniji štiri dni nisem sedel na kolo in sem se že slabše počutil.


Koliko je vredno vaše kronometrsko kolo?


Deset tisočakov. Priznam, malo bolno. Ampak ljudje kar kupujejo. Enako kolo, okej, brez elektronike, bi nekoč stalo 1500, zdaj stane 8000 evrov.


Prestave imate elektronske? Ni nevarno, da baterije odpovejo?


Moraš biti pameten, meni zdržijo en mesec, 3000 kilometrov. V osmih letih dvakrat nisem bil pozoren.


Ne potrebujete nikakršne razbremenitve od kolesarjenja, ste torej popoln odvisnik?


Po mojem gre za odvisnost, psihološko in fizično. Ko sem bil še v službi, pa sem imel kolesarsko pavzo, so sodelavci takoj opazili, me spraševali, ali je z menoj vse v redu. Tudi žena Irma, šefinja moje ekipe, uradno društva Team 753, me, če par dni ne grem na kolo, nanj nažene.


Idealno!


Ja, idealno, se ne pritožujem.


Kolesarite tudi z dobrim namenom.


Prvič je bilo leta 2006, zadnji vikend januarja bomo spet kolesarili na sobnih kolesih v ljubljanskem Milleniumu, jaz 24 ur, drugi se mi bodo pridružili v različnih časovnih intervalih. Najprej smo sredstva darovali društvu za astmatike, sam sem astmatik, zadnja leta sodelujemo z ZPM Ljubljana Moste - Polje, ne vemo še točno, komu bo šlo zbrano.


Gorsko kolo vozite?


Imam super kolo, ampak večinoma miruje. V desetih letih sem z gorcem naredil morda 1000 kilometrov.


Koliko imate specialk?


Joj, raje ne povem, zaradi žene ...


Ko ste bili v službi, bi bil odgovor na vprašanje, ali se vaš vikend razlikuje od delovnih dni, drugačen, kot je zdaj?


Vikend je še vedno drugačen, ne toliko zaradi mene, kot zaradi družine, žene in treh otrok.


Okej, če je težko reči, koliko dni na teden kolesarite, koliko kilometrov ste prevozili letos?


Letos 27.000, pa še 250 ur na trenažerju, to je še približno 7000 kilometrov.


Pa saj to ni niti okoli ekvatorja?


Ne, ni, a odkar beležim prevoženo, od leta 1985, sem prekolesaril 786.000 kilometrov, tu ne štejem trenažerjev, s tem bi bilo verjetno milijon kilometrov.


Na pokojnega Jureta Robiča kdaj pomislite?


Velikokrat. Na dirkah sva bila tekmeca, sicer bolj prijatelja. Na Raamu je bil boljši, na 24-urnih preizkušnjah ne. Deloval je na manj spanja, jaz ga nekaj potrebujem. In zato bom šel prihodnje leto na Transsibirijo, dirko od Moskve do Vladivostoka, 9300 kilometrov, etape od 300 do 1400 kilometrov, vmes je spanje. Če si hiter, veliko spiš, če ne ... Vreme je pa rizično.


Neosvojeni Raam boli?


Kocka še ni padla, Strasser bo nekoč nehal.


Torej čakate, da omaga 15 let mlajši od vas?


Ja, pa saj me spodbujajo, naj vztrajam.

Markovi namigi za (pop)kulturo

Dokumentarec: Bicycle Dreams
Nanizanka: Kriva pota (Breaking bad)
Film: Let nad kukavičjim gnezdom
Koncert: Siddharta