Ljudje želimo vedeti, od kod prihajamo

Prvi njen spomin na časopis Delo je naslovnica, ko se je zgodil atentat na Kennedyja leta 1963. Dr. Jana Horvat, arheologinja na ZRC SAZU, s strastjo razkriva plasti starodavne preteklosti.

Objavljeno
05. maj 2019 09.00
Posodobljeno
05. maj 2019 14.08
Arheologinja dr. Jana Horvat ob ostankih rimskega zidu v Ljubljani. Mimogrede je povedala, kako smotrno se je Jože Plečnik lotil njegove obnove. »Drobni kamenčki nakazujejo mejo med antičnim zidom in tistim, ki je bil do današnje višine dozidan.« FOTO: Mavric Pivk
Dr. Jana Horvat in časopis Delo imata najmanj dve skupni stvari: v sredo, na praznik dela, sta oba dopolnila šestdeset let, skoraj toliko časa sta si tudi blizu: časopis namreč arheologinjo, zaposleno na Inštitutu za arheologijo na ZRC SAZU, spremlja tako rekoč od otroštva, pred leti je tudi sama gostovala na njegovih straneh s člankom o skrivnostih središča rimske kolonije na Ptuju. Svojo šestdesetletnico je proslavila z združitvijo tistega, kar ima najraje: svoje najbližje je odpeljala na arheološki izlet in se prelevila v vodnico. Brez dvoma uspešno, saj plasti starodavne preteklosti razkriva strastno in vznemirljivo kot kakšna profesionalna pripovedovalka.
 
Prvi njen spomin na časopis Delo je naslovnica, ko se je zgodil atentat na Kennedyja leta 1963. »Takrat sem bila sicer res še majhna, a to je bil dogodek, o katerem se je veliko govorilo in ga nisem pozabila,« je povedala Jana Horvat, ki jo je zgodovina začela vznemirjati že v otroštvu in je odtlej v preteklost potovala predvsem na krilih leposlovja. »Kot otrok sem brala vse, pozneje so me Mark Twain, Sienkiewicz in drugi povlekli v pustolovsko mladinsko literaturo, v srednji šoli sem šla sistematično čez klasiko, začela sem z Epom o Gilgamešu in Homerjem ter končala v sredini 20. stoletja,« je svojo kariero knjižnega molja strnila Ljubljančanka, ki je s tremi brati otroštvo sicer preživela v Kranju.

image
Takšna je bila naslovnica prve izdaje Dela 1. maja 1959, ko se je rodila tudi dr. Jana Horvat. Foto Dokumentacija Dela
»Vsa svetovna literatura govori o časih, ki so nekoč bili, to me je vznemirjalo in z leti se mi je vedno bolj dozdevalo, da sta zgodovina ali arheologija tisto, kar si želim. Je pa res, da v tistem času, konec 70. let, ni bilo nikakršnih možnosti, da bi v tej stroki sploh dobil službo. Starše je seveda skrbelo, kaj bo z mano, želeli so, da še enkrat dobro premislim glede študija, a če je človek dovolj odločen, gre svojo pot, prek ovir. In na koncu se je vse lepo izšlo, na poklicni poti sem imela srečo, saj so se mi vrata kar sama odpirala, tudi po zaslugi ljudi, s katerimi sem sodelovala.«

Sredi 80. let, ko je bila ravno pri koncu študija, so namreč v nekaterih institucijah ugotovili, da ne morejo delovati brez dokumentaristov, kustosov ... »Lahko bi rekla, da sem bila ob pravem času na pravem mestu, saj sem dobila delo v Narodnem muzeju, po dveh letih pa postala mlada raziskovalka na Inštitutu za arheologijo na ZRC SAZU, kjer sem še zdaj in se še vedno zelo dobro počutim, saj delam stvari, ki so mi zelo všeč. Seveda ni vedno prijetno, ker je dela ogrom­no, preganjajo te roki, ne gre vedno tako, kot bi si želel, nisi tako hiter, kot načrtuješ. Žal je zaradi pomanjkanja finančne podpore čedalje manj terenskih arheoloških raziskav, po drugi strani pa so muzeji polni gradiva iz izkopavanj in je kar dolg proces, da se prebiješ skozi vse to: pišeš, spremljaš katalog, vrednotiš, poskušaš razumeti, kaj najdeni predmet pomeni, kakšno funkcijo je imel, v katerem času je nastal, kakšno vlogo je imel tam, kjer so ga našli, lahko z njim razložimo, kaj je tista plast, v kateri so ga našli? Je bila to hiša, delavnica ali trgovina?« pripoveduje s strastjo.


Na lovu za antičnimi sledmi


Diplomirala je s področja rimske arheo­logije in se pozneje zanjo tudi specializirala. Ne le v Ljubljani, veliko je raz­iskovala tudi drugje po Sloveniji: med drugim v zahodni Sloveniji, predvsem na najdiščih z začetka rimske dobe, na Ptuju, o čemer je leta 2014 napisala tudi članek za Delovo prilogo Znanost, analizirala je veliko zakladno najdbo orožja v bližini Postojne, za rimskimi ostalinami stikala celo v visokogorju. »Spomnim se, kako je etnolog Tone Cevc z Velike planine in bohinjskih planin k nam prinašal najdeni material, v upanju, da dokaže, da ima tamkajšnja arhitektura korenine že iz antike. Po številnih razočaranjih, ker je bilo vse iz novega veka, je vendarle našel ostaline iz rimske dobe. Takrat sem kar poskočila od veselja. K sreči mi je šef dovolil to raziskovati in izvedli smo kar nekaj projektov. Nadaljujemo sicer še zdaj, z minimalnimi financami, bolj iz veselja in z veliko pomočjo neprofesionalnih ljubiteljev arheologije, ki so veliki poznavalci terena. Ti nas popeljejo do ostalin, običajno gre za drobne ostanke koč, kar je izredno težko opaziti. Najverjetneje so ostale za ljudmi, ki so poleti gori pasli živino, lovili ali pa nabirali železovo rudo – še vedno iščemo odgovore, kaj so v resnici počeli.«

Pri njihovem delu je nasploh veliko ugotavljanja: »Svoje sklepe pogosto primerjamo z bolj zanesljivimi ugotovitvami izkopavanj od drugod. Na Vrhniki smo, na primer, z geofizikalnimi raziskavami (z različnimi vrstami meritev, npr. magnetnega polja, električne upornosti ali z radarjem, se ugotavlja, kaj se skriva pod površjem: zidovi, ruševine, zasuti jarki, ognjišča, celo grobovi …) ugotovili, da so pod zemljo temelji stavb, značilni za rimska skladišča iz 1. stoletja pr. n. št.«

image
Dr. Jana Horvat se je rodila prav na dan, ko je izšel prvi izvod Dela, 1. maja 1959. FOTO: Mavric Pivk


Prizna, da je za arheologa frustracija, če ve, kaj je pod zemljo, pa nima (finančnih) možnosti, da bi se do tega dokopal. »A če držijo poročila izkopavalcev iz 19. stoletja, da so zidovi temeljeni na lesenih pilotih, obstaja velika verjetnost, da se je les ohranil, in če je tako, bi lahko ugotovili točno letnico, kdaj je bilo drevo posekano! Z relativno majhnim posegom bi torej ugotovili, kdaj točno je bilo naselje zgrajeno, kar je v arheologiji res redkost! Pri tej znanosti namreč ni nič zaključenega, ne moremo vedeti, kako je dejansko bilo, ker se ne moremo vrniti v tisti čas. Vsi naši sklepi so tako samo neki približki na podlagi argumentov. Je seveda velik užitek, če se pojavijo novi dokazi, ki potrdijo tisto, kar si že domneval in zapisal. Se pa včasih zgodi tudi drugače, a ni, da bi se človek sekiral, če mora kaj pozneje popraviti, zlasti če je korektno predstavil argumente, ki jih je imel pred recimo dvajsetimi leti. Stvari in razvoj gredo pač naprej,« stvarno razmišlja arheologinja.


(Za)vedenje je nujno



Pri tej znanosti ni nič zaključenega, ne moremo vedeti, kako je dejansko bilo, ker se ne moremo vrniti v tisti čas.
Spremembe njen analitični duh zaznava tudi pri časopisju. »Ko sem Delo začela prebirati bolj pozorno, to je bilo na začetku gimnazije, se mi je zdelo večinoma nezanimivo, saj je šlo za pravcati monolit, ki ni ponujal nobenega dogajanja, pač pa je bilo vse, o čemer se je pisalo, najboljše. To se je potem spremenilo v 80. letih, ko je bilo kar naenkrat vse slabo.« Zdaj bi si želela predvsem več znanosti in kulture, kakor je bilo včasih, se je pa zadnja leta navezala predvsem na tednike, v katerih najraje prebira komentarje, medtem ko dnevnim novicam sledi bolj na spletu. »Moraš vedeti, kaj se okoli tebe dogaja, in to iz več virov, da dobiš čim bolj celostno informacijo,« zagovarja pristop, kakršnega ubira tudi pri svojem delu.

A zakaj je pravzaprav natančno poznavanje preteklosti tako pomembno za dandanašnjega človeka? »Zaradi identitete naroda in prostora. Tega se premalo zavedamo, kar je hud primanjkljaj v Sloveniji ta hip, si pa v sebi ljudje želimo vedeti, od kod prihajamo, kakšen smisel ima naše bivanje tukaj. In naše korenine segajo zelo daleč nazaj; Slovani, ki so prišli konec 6. stoletja na ta prostor, so se pomešali s staroselci, zato so naši predniki tako od tukaj kot z vzhoda.«

Kaj pa bo ostalo za nami? »Nič, saj bo vse, kar je shranjeno na elektronskih platformah, izpuhtelo! No, bodo pa ostale ceste, napeljave ... in smeti, seveda.« Starodavna ljudstva po njenih besedah niso smetila toliko kot novodobni človek, a vseeno so: »V Rimu, ob reki Tiberi, na primer, je grič, ki ga tvorijo črepinje amfor. Kar se je razbilo v pristanišču, so vztrajno prinašali tja, tako da bi res lahko rekli, da so že Rimljani poznali ločeno odlaganje odpadkov (smeh)


Dela (še) ne bo zmanjkalo


Tudi svojo šestdesetletnico je proslavila z arheologijo. Svoje najbližje je namreč mama treh otrok – 25-let­nice ter 17- in 16-letnika – povabila na družinski izlet, pohod od Vač, kjer so si pod njenim vodstvom ogledali gomile in gradišča, do Svete gore, kjer jim je predstavila poznoantično postojanko. »Lepo je imeti rojstni dan 1. maja; kot otroka me je takrat v Kranju vsakič že zgodaj zjutraj razveseljevala godba na pihala z budnico, kot šolarka sem imela na svoj rojstni dan vedno prosto, pozneje pa je bil to vedno dan, ki je ponujal priložnost za družinski izlet ali srečanje s sorodniki.«


Za nami ne bo ostalo nič, saj bo vse, kar je shranjeno na elektronskih platformah, izpuhtelo!
Prosti čas rada preživlja v naravi: včasih je veliko tekla po bližnjem Golovcu, čemur se je zaradi težav s koleni zadnja leta odpovedala, odtlej pa veliko hodi, tudi kolesari. »Če ne bi bila telesno pripravljena, ne bi mogla opravljati vseh raziskav v visokogorju, saj so fizično naporne,« nikoli ne pozabi na delo arheologinja, ki se je v svoji karieri podpisala pod številne znanstvene tekste, je pa tudi del uredniškega odbora Arheološkega vestnika in zbirke Opera Instituti Archaeologici Sloveniae; trenutno ureja knjigo Manjša rimska naselja v Sloveniji. Z veseljem se preskusi tudi v poljudnem jeziku. »Prav luštno je. Moraš malo preklopiti, znati strniti bistvo, pa naj gre za knjigo – pred leti smo izdali poljudno knjigo Zakladi tisočletij pregled arheologije v Sloveniji –, za razstavo – letos eno pripravljamo na Ptuju –, ali pa za pripravo besedila za informativne table na najdišču.«

Horvatova ne more prikriti, da ima svoje delo res rada; sicer umirjena gospa prav zažari, ko govori o tem, zato jo vprašanje o morebit­nem razmišljanju o upokojitvi kar malo vznejevolji. »Ne vem, v katero kategorijo sploh sodim ... Mislim, da je pred mano še kakih pet delovnih let, upam vsaj, saj imam še toliko programa pred sabo, da bom morala zelo trdo delati, če bom želela vsaj približno končati vse, kar sem si zastavila. Kako bo pozneje, pa ne vem, še ne razmišljam o tem. So pa nekateri moji kolegi, precej starejši od mene, še vedno zelo angažirani ... Mislim, da se mora človek prilagoditi novi situaciji, se mogoče spomniti na stvari, ki jih je prej rad delal, pa jih zaradi obremenitev ni. Kakšno potovanje, kakšna prebrana knjiga več ... to se mi kar dobro sliši.«