Lobanja je rubikova kocka – mozaik premikajočih se kosti

Nikolay Grishin, manualni terapevt: Kraniosakralna tehnika izhaja iz spoznanja, da ima telo svoj ritem.

Objavljeno
28. februar 2015 18.45
Nikolay Grishin nevrolog in manualni terapevt. Ljubljana, Slovenija 11.februarja 2015.
Eva Senčar, Nedelo
Eva Senčar, Nedelo
Lani se je na novoustanovljeno Akademijo za manualno terapijo v Ljubljani vpisala prva generacija študentov – program je trileten. Eden izmed predavateljev je ruski nevrolog in manual­ni terapevt Nikolay Grishin, ki pri nas živi in dela že dobro desetletje, poznan pa je postal po vseslovenskem projektu Šola zdravja; to je tisto druženje, ki se v nekaterih mestih kaže kot skupinsko jutranje razgibavanje v naravi. V svoji ljubljanski ordinaciji nam je predstavil eno izmed tehnik, kraniosakralno terapijo, ki temelji na principu povezanosti lobanje, hrbtenice in križnice, gibi terapevta pa so nežni.

Manualna terapija je širši pojem in zaobjame več načinov zdravljenja. Že beseda manualno pove, da se dela z rokami in so torej potrebne ročne spretnosti, pojasni zdravnik nevrolog Nikolay Grishin. Manualni terapevt gleda na telo kot na stavbo: imamo temelje, zidove, streho, razlaga s preprostimi prispodobami. »Predvsem pa je za dobrega terapevta pomembno, da delo z rokami ustreza njegovi duši.«

V Rusiji zdravnik, pri nas zdravilec

»V Rusiji je manualni terapevt uradni poklic, izvajati ga sme le nevrolog ali ortoped s specializacijo nevrologije,« pripomni, ko pokaže na uokvirjen dokument. Pri nas lahko manualno terapijo prakticira le kot terapevt z licenco zdravilca, in ne kot zdravnik z zdravniško licenco. Preden je leta 2002 prišel v Slovenijo, je bil zaposlen v beloruskem mestu Brest, najprej kot vojaški zdravnik, nato v zdravstvenem domu.

Leta 2009 se je Nikolay Grishin s soprogo iz Slovenije odselil v Moskvo, a se čez pol leta vrnil. »Zakaj bi v tistem mravljišču vse spet gradil na novo? Moje delo ste Slovenci že spoznali, torej sem ga želel nadaljevati. Navsezadnje mi je pri vas bolje, uspelo mi je nekaj narediti.« S tem misli na Šolo zdravja, ki po različnih krajih deluje od leta 2006. Ta projekt mu govori o odprtosti Slovencev, »kar je nasprotno od stereotipa, da ste zaprti ljudje. Kjerkoli smo uvedli telovadbo, sem bil presenečen, da so ta vaša mala mesta tako spodbudo sprejela in obdržala. Radi plešete, pojete, hodite na sprehode, tega pri nas ni, dvomim, da bi mi to v Rusiji uspelo.«

Zdaj opravlja različne vrste manualne terapije, med njimi največkrat mehko ročno tehniko in kranio­sakralno terapijo ter kombinacijo obojega. »Delam nekaj, česar slovenski zdravniki z zdravniško licenco ne počnejo. V Rusiji pa sem tudi sam pisal recepte.« V nekem intervjuju je izjavil, da jih je napisal preveč. »Ne, ne,« se popravi, »ni bilo preveč, kajti ko pride pacient v ordinacijo, mu je treba ustrezno pomagati. Ko si v beli halji in v uradnem zdravstvu, pišeš recepte in napotnice.« Zdaj jih ne več, a tudi zdravil že dolgo ne svetuje več, doda. »Čeprav delam kot zdravilec, to še ne pomeni, da sem končal 'fazo' zdravnika. Sem zdravnik in nev­rolog. In manualni terapevt; če delam kot manualni terapevt, imam po vaših zakonih lahko le licenco zdravilca. Če bi hotel v Sloveniji pridobiti zdravniško licenco, bi moral opraviti ogromno dodatnih izpitov, kar pa se mi je zdelo brez potrebe.« In je (p)ostal zdravilec.

Trije ritmi in problem ločitve

Kraniosakralna tehnika, ime, zaradi katerega pomisliš na nekaj sakralnega, ki je nasprotje profanega, v res­nici ni nekaj duhovnega ali mističnega: temelji na spoznanju, da diha celotno telo, da ima telo svoj ritem, ki je tretji telesni ritem, poleg bolj poznanih – ritma utripa srca in dihalnega ritma. Terapevt zbrano posluša kraniosakralni sistem, preplet vseh teh ritmov, ki so podobni valovanju in jih povzroča pretok cerebrospinalne tekočine, ki obliva in varuje možgane ter hrbtenjačo. Lobanja je s hrbtenico vezana na križnico oziroma medenični obroč, nadaljuje razlago. Hrbtenica se povezuje s tilnikom in križnico, tilnična kost, na katero se pripenjajo nekateri organi, deluje kot nekakšna črpalka – naši gibi so podobni črpalki. Spredaj imamo notranje organe, ki visijo vzdolž hrbtenice. Katerega koli dela telesa se dotakne, »sliši« njegov ritem, dih. »Dihanje telesa je sorazmerno v vseh delih telesa. Pogosto problem nastane zaradi 'ločitve'. Nadstropje 'glava' se loči od nadstropja 'prsni koš', zato nastane določena fiksacija. Seveda jo je treba najprej najti, da bi jo lahko uredili.« Fiksacija pomeni prekinitev ritma: del telesa, sklep recimo, bi moral biti raztegljiv, a ni. Ritem je treba znova vzpostaviti, tako se povrne gibljivost sklepa, prenehajo bolečine.

Ta terapija je učinkovita pri fizičnih težavah, pri popravljanju napak v telesni strukturi, odpravljanju vzrokov za akutne in kronične bolezni ter vpliva na čustveno in duhovno sfero človeka.

Začnemo pri peti, da bi prišli do glave

Terapevt patološko strukturo otipa, vodi pa ga tudi intuicija. Ta mu usmerja roke in zaznavo. Vsaka od mišic je del mišične skupine. Mišice stopal, nato gležnjev …, stegenske …, našteva. Zakrčena mišica za sabo povleče drugo, nastane fiksacija. »Redko smo ljudje simetrični, kajti eno vrsto mišic imamo bolj ali manj zategnjeno, drugo bolj sproščeno. Tako nastane nepravilen položaj kosti medeničnega obroča, na katerega pa malokdo pomisli. Ena kost se pomak­ne navzdol, druga navzgor, nastane fiksacija križnice, ki nadalje povzroči nepravilno lego vsem vretencem,« poskuša razložiti povezanost vseh delov telesa.

Manualni terapevt hkrati z diagnostiko že tudi zdravi. Postopoma obdela mišične skupine vsega telesa: mišice sprednje, zadnje in bočnih strani, globinske mišične skupine in mišice rok in nog. »Človek je oblečen v telesno srajco. Če je ta zataknjena v enem delu, to čutimo tudi na drugem delu. To pomeni, da bolečo roko lahko začnemo sproščati na spod­njem delu telesa. Fiksacija recimo sprednje strani telesa lahko vpliva na zaprtje prsnega koša, zapiranje tega pa povzroča zategovanje vratu in sočasno povzroči nepretočnost hrbteničnih struktur. Organi zato ne delajo prav, so kot v zaporu.«

Poplava in puščava

»Všeč mi je vaša beseda tekočina. Tekočina teče. Naše telo je iz tekočine. Ta se pretaka po žilah, živcih, limfah, ki pri utesnitvi, fiksaciji, ustavijo svoj tok. Kjer ni tekočine, je puščava. Nastane deficit snovi, energije, mikroelementov. Kjer je tekočine preveč, je poplava, to je oteklina. Tekočina je na tem mestu zastala, tkivo je trše, pordečelo, če ga ne zdravimo, izgubi funkcije. V prsnem košu se zastoj tekočine pokaže na primer kot plevritis ali pljučnica. Vse to so znaki vnetja.« Ki so tudi znaki starostnih sprememb? Zmaje z glavo, namesto starostnih sprememb raje uporablja izraz utrujeno telo. »To se lahko utrudi zaradi poklicne dejavnosti. Rudar, šivilja, vsak ima svojo držo. Včeraj je prišel k meni kuhar, ki ni bil več sposoben z rokami prijeti svojega orodja.«

Pogosto se ljudje pri njem oglasijo zaradi sindroma zapestnega kanala. Dlan je v končni fazi nadaljevanje mišic, ki ležijo v komolcu, pojasnjuje. Mišice komolca ali podlahti so se utrudile, zakrčile in zatrdile, prste začne vleči skupaj. Če želimo osvoboditi sredinski živec, moramo osvoboditi zategle mišice. Marsikatera stvar v našem telesu se zgodi zaradi kanalnih sindromov, kanalov je v telesu namreč več. V njih je kot v ozkem predoru: nekateri pustijo skozi tovornjaku, drugi le avtomobilčku. Operacija zapestnega kanala pogosto ni potrebna, le mišična vlakna je treba sprostiti.« Sproščanje začne na vratu, nadaljuje na ramenskem obroču, komolcu, zadnji in sprednji strani roke in nato na dlani. »Pri operaciji kanal osvobodijo z rezom, vendar je stranski učinek zmanjšanje moči v prijemu za deset ali petnajst odstotkov,« opozarja na posledice takega posega.

Kako se loteva razširjenih ven v stegnih? »Venska bolezen se začne v medenični košari. Terapevt išče rešitev v osvobajanju jeter, skozi katera se vrača venozna kri. Jetra obravnava vsakič, ko zdravi notranje organe.«

Tudi kost je mogoče zmehčati

Obisk pri manualnem terapevtu traja vsaj eno uro, vsaka naslednja seansa (njihovo število je različno) bo lahko povsem drugačna. Če telo danes kaže napetost v spodnjem delu, bo jutri v zgornjem, pojasni sogovornik in pokaže tipičen prijem: pod križem na hrbtu ležeče osebe pritisne s prsti. Njegovo »prisluškovanje« mu popelje drugo roko na prizadeti del. »Zamašen nos ali nahod lahko povzročita omejeno gibljivost tilnične kosti. Nos je močna emocionalna cona, ki se povezuje s tilnikom in z njim sklepa pogodbo,« pojasni princip terapije za eno izmed pogostih težav. Vse je med sabo povezano: lobanjske kosti, senčnica, tilnik, temenica, čeljust.

»Mi vidimo kost kot trdno strukturo, nanjo gledamo kot na kovinsko ploščico. Če bi želeli položaj kosti spremeniti, se zdi, kot da se takoj hoče povrniti v prvotnega. A če bomo močneje pritisnili, nam bo uspelo, kajti na kost delujejo notranje silnice. Ligamenti in mišice ter organi se skupaj s kostjo zasukajo v položaj, ki ni pravilen. Terapevt poskuša doseči prvotni položaj. Če osvobodimo eno mišico, bomo osvobodili tudi druge, ki so z njo povezane.«

Želodec ujame vrat, debelo črevo pa kolk

»Predel sončnega pleteža (po terminologiji čaker je v višini osmega prsnega vretenca, op. p.) imenujemo tudi drugi možgani in ti izdajajo informacije notranjim organom. Ste kdaj videli zdravega človeka takšnega?« pokaže na sključenega človeka v poglavju Hobotnica v eni izmed zloženk. Hobotnico uporabi za metaforo organov trebuha. »Tako upognjen človek varuje notranje organe in tako mu je laže, a njegovi organi so ujeti. Jetra na primer so vezana na desno ramo, žolčnik pa na vrat. Boli vas desna rama, jaz pa problem iščem v jetrih; boli vas vrat, iščem v žolčniku. Problem debelega črevesa ali ledvic ujamejo kolki, želodec ujame vrat na levi, tudi srce in pljuča ujamejo vrat. Poskušam odkriti vzrok, da bom odpravil simptom.«

Preštejte luknje na obrazu, reče. Eno obravnava stomatolog, drugo otolog, tretjo okulist ... Vsak centimeter telesa ima svojega specialista, malokdo pa obravnava celoto. In lobanja je taka celota, sestavljen mozaik. »Možgani so umeščeni v lobanji, a ko govorimo recimo o demenci ali šibkosti spomina, mislimo na mentalne funkcije, ne pa na oklep kosti. Kalcinati lahko 'ujamejo' možgane, stiskajo glavo in onesposobijo kraniosakralni ritem. Vsaka kost lobanje prek šivov komunicira z drugimi kostmi, to je podobno premikanju rubikove kocke. Dihanje telesa je pravilno, ko so vsi deli lobanje v ritmu. Na lobanjo moramo torej gledati kot na mozaik premikajočih se kosti.« Terapevt s prijemi in pritiski prstov razmika lobanjske plošče na mestih šivov. »Danes napravim terapijo na lobanji, drugič bi bilo treba obravnavati trebuh in medenično košaro, čeprav sem že danes namignil telesu, naj medenične kosti delajo bolj ritmično in bolj svobodno.

Ko je pacient na trebuhu, komuniciram z drevesom življenja, hrbtenico, katere posamezno vretence nosi posamezen organ. Če imamo težave s hrbtom, pride do utesnitve arterijskega in limfnega pritoka in venoznega odtoka. Recimo, k meni pride stranka z želodčnimi težavami. Upoštevam povezavo trojčka vretence-mišica-organ. K vsakemu vretencu spadata mišica in organ; če vretence ni v redu, slabo delata organ in mišica. Ko ta postane šibka, njeno vlogo kompenzira četrta mišica, ki lahko zboli, ker je pre­obremenjena, saj je prevzela vlogo druge mišice.«

Zdravljenje dojema kot čistilno akcijo, a pomembno je, da se počisti tudi po kotih, ne zgolj po sredini. Krog pomoči manualnega terapevta je: dlan, ki posluša in določa smeri, prsti, ki igrajo vlogo metle, buldožerja in asfalterja.

Osnova zdravja so presnova, fizika telesa in mentalno-čustveni del človeka. »Vse mora delovati dobro in biti v ravnovesju, če hočemo biti zdravi. Nepravilna presnova naredi ta trikotnik že manj popoln. Če ste se preveč utrudili pri športu, ste dali prednost fizičnemu delu, zanemarili pa presnovo in mentalni del.«