Luna J. Šribar: Brezdomci so me spremenili

Občutljiva je za občutja drugih, k temu je pripomoglo tudi desetletno delo za Kralje ulice.
Objavljeno
08. januar 2018 14.20
Mankica Kranjec
Mankica Kranjec

Pri društvu Kralji ulice že več kot deset let ustvarja projekte in je soustanoviteljica zadruge Stara roba, nova raba. Luna J. Šribar je etnologinja in kulturna antropologinja širokih nazorov. Diplomirala je iz ekonomije daru, zanima jo raziskovanje do človeka prijaznih družbenih sistemov. Svojo strast je našla v pisanju, njen literarni prvenec Starinarnica je tik pred izidom.

Prijazni sosedi

Prijazno me sprejme pri vhodu v svoje stanovanje, kjer živi dobro leto. Uredila si ga je v pritličju stanovanjske stavbe v Kosezah. Iz sosednje sobe se počasi sprehodita dolgodlaka mačka in kratkodlaki mačkon. »To sta Julka in Odi. Sestra in brat sta. Naj bi bili sveti birmanski mački, a ker sem ju posvojila, ne vem zagotovo,« skomigne z rameni. »Imam tudi kužka Popija, mešančka, ki sem ga našla v zavetišču,« z nasmeškom pove. »Sosedi tam čez imajo ježe, ki večkrat pridejo po kak­šen priboljšek. Moja mačka gresta včasih k sosedom po prigrizek, njihovi mački pa hodijo k meni. Še dobro, da se tako dobro razumemo,« z roko pokaže skozi veliko okno.

Ponudi mi ingverjev čaj in na mizo postavi krožnik piškotov. Pravi, da dom povezuje z varnostjo. »Je prostor, kamor se vrnem po dolgem in napornem dnevu. Pri domačih vratih mi z ramen pade vsa teža sveta, ki sem jo nabrala čez dan. Tukaj je varen kotiček, kjer najdem svoj umik od kaotičnosti sveta. Je moj prostor ustvarjanja,« razloži. »Veliko sem zdoma, toda znam si vzeti čas zase, ko samo berem in ne počnem ničesar drugega. Rada delam od doma in se trudim, da najdem čas za pisanje. Ne pustim se povoziti temu hitremu tempu,« pove Luna.


Lučka Meblo ima posebno zgodbo. Foto: Mankica Kranjec

Življenje na robu

Že več kot deset let dela v društvu Kralji ulice, kjer je odgovorna za področje skupnostne ekonomije. »Delo z brezdomnimi vpliva name. Prej o tem nisem razmišljala, zdaj pa, ko je zunaj mraz, upaš, da so vsi na toplem. Tudi dom zaradi svojega dela zadnja leta bolj cenim,« je iskrena. Študirala je etnologijo in kulturno antropologijo, s problematiko brezdomstva pa se je srečala že med študijem. Priključila se je ured­ništvu časopisa Kralji ulice in tam ostala.

»Čeprav sem v otroštvu imela srečo, da sem bila deležna dovolj varnosti in ljubezni, vseeno ne izhajam iz tradicionalne družine in vem tudi, kakšno je življenje na robu. Verjetno mi prav to pomaga, da bolje poznam nekatere družbene mehanizme in sem precej občutljiva za občutja drugih,« nadaljuje. »Že kot otrok sem se rada pogovarjala z brezdomci. Življenje na robu me je nekako privlačilo. Rada sem se srečevala z ljudmi z margine, zdaj pa se z njimi na svoji profesionalni poti družim vsak dan.«

V desetih letih je spletla mnoga prijateljstva. »Na društvu nikoli nismo imeli birokratskega socialnovarstvenega pristopa, saj smo, sploh na začetku vzpostavljanja programa, delovali na principu prijateljstva. Sicer je naš osnovni pristop opolnomočenje. Ljudi podpremo, da si pomagajo sami. Super je, ko jim uspe narediti pomembne korake. Majhne ali velike. Potem spet dobijo zaupanje vase, tudi za večje spremembe,« razmišlja Luna J. Šribar. Pove, da so ti ljudje polni težkih, a bogatih zgodb. »Ob njih lahko spoznaš o življenju veliko več kot pa od tistih, ki so bili ves čas zaviti v vato in živijo po nekih splošnih normativih.«

Predmeti z zgodbami

Članica Piratske stranke verjame, da se lahko s pravimi političnimi mehanizmi v Sloveniji zgodijo spremembe na boljše. »Politika je zame način, da bom poskušala dokončati zgodbe, ki še niso dobile zaključka. Ena takšnih je povezana s praznimi nepremičninami v Ljubljani. Naše društvo je takšno nepremičnino za evro na mesec od Javnega stanovanjskega sklada MOL že pridobilo, ampak to bi se moralo izvajati na splošni družbeni ravni,« je kritična Luna.


Foto: Uroš Hočevar/Delo

»Še ena vizija, ki bi morda lahko dobila spodbudo tudi znotraj Piratov, je področje skupnostne ekonomije, ki bi ji morali v naši družbi dati več prostora. Ne govorim o obujanju socializma ali drugih podobnih sistemov iz preteklosti, temveč verjamem, da je mogoče na miren način ustvarjati nove družbene sisteme, ki bodo bolj usklajeni z ljudmi in naravo.« Čeprav ji delo vzame precej časa, njena strast ostaja pisanje. V kratkih zgodbah zajema iz življenja. »Običajno črpam iz svojih osebnih doživetij, imam pa tudi srečo, da je moj domišljijski svet od nekdaj zelo razburkan.« V kratkem se bo lahko pohvalila s svojim prvim romanom Starinarnica. »V njem pišem o tem, kako se s predmeti prenašajo človeška čustva in usode,« razkrije.

Očetova šola

Pravi, da je že kot majhna deklica rada brskala po kosovnem odpadu. »To je bila očetova šola,« se nasmehne. »Že takrat sem čutila strast do odvrženih reči. In to mi je ostalo do danes. Rada grem v starinarnice in brskam po rečeh, ki so nekoč nekomu pripadale, zdaj pa iščejo novega lastnika. Veste, v vsaki stvari je zgodovina in vsaka stvar ima zgodbo,« pove soustanoviteljica zadruge Stara roba, nova raba, ki je hkrati socialno podjetje, namenjeno zlasti zaposlovanju brezdomnih ljudi.

»V naši trgovinici se srečujejo ljudje različnih slojev in povezujejo med sabo. Stvari torej konkretno lahko postanejo družbeni povezovalci,« pove iskriva sogovornica, ki tudi v svojem domu hrani nekaj reči iz druge roke. »Ena takšnih je Meblova lučka s kosovnega odpada. Navezuje se na težko obdobje v mojem življenju, ki me je zelo spremenilo in me približalo sami sebi. Povezana je s človekom, ki mi je veliko pomenil in je umrl,« nostalgično pove in še doda, da ima ta lučka tudi eno glavnih vlog v njenem romanu.