Mahovka

Natura in kultura: Kakšno vrtnico je Anton Aškerc prinesel iz Jeruzalema.

Objavljeno
21. junij 2016 12.25
mpi arboretum
Matjaž Mastnak
Matjaž Mastnak
Pred tristo leti je bilo prvič pribeleženo, da obstajajo poraščene vrtnice. Ta poraščenost, ki se vedno zgosti proti vrhu poganjka in je še posebno izrazita na zaprtem popku, je lahko iglasta, ščetinasta ali mehka in puhasta. Po mehkih, žlezastih izrastkih so te vrtnice dobile ime mahovke.

Ščetinaste gartrože so nastale same od sebe, kot naravna mutacija. Gotovo se je ta posebnost pojavljala že prej, preden je bila botanično opisana. Ker pa zahodna znanost jemlje za merodajno napisano in natisnjeno besedo, šteje za začetek mahovk leto 1696. V francoskem mestecu Carcassone, ki leži med Toulousom in Montpelierjem, se je tistega leta običajna stolistnica (Rosa centifolia) sprevrgla v kosmatinko.

Stolistnicam na zahodu pravijo zeljarice, ker je cvet tako bogat z venčnimi listki, kot da bi šlo za pomanjšano zeljno glavo. Po Provansi, kjer so jih na veliko gojili, se jih drži tudi ime provansalske gartrože. Pri nas jim pravimo stolistnice, ker imajo v cvetu sto venčnih listkov – če ne ravno sto, pa kak ducat več ali manj. Na slikah so čudovite! Kdor pa je med ljubitelji redkih rastlin te starinske vrtnice kupil in posadil v osrednji Sloveniji, je bržkone razočaran. Že bežna popoldanska ploha je dovolj, da se popek ali mlad cvet ne odpre do konca. Venčni listki v cvetu so tako nežni in tanki, da jih zaradi mokrote zgrabi krč. Otrpnejo, zlepijo se in popek se zaliže tako, da sem sebe vklene. Zgodba cveta se konča, še preden se je zares začela. Le v letih, ko je naše jokavo podnebje do vrtnic bolj milostno, so cvetovi stolistnic tako čudoviti, kakor se prodajajo v katalogih, bleščečih vrt­narskih revijah in knjigah.

Nazaj k prvi omahovljeni stolistnici! Po vseh telesnih znakih je popolnoma enaka navadni, gladki materi, razen po tem, da so stebla, peclji, vršni lističi in cvetne čaše na gosto prekriti z žlezastimi izrastki. Njihov glavni čar je vonj. Ko se žlezastega mahu dotaknemo, ostane na prstih vonj po balzamu in smoli. Izjemno prijeten in tudi močan vonj, ki ima primes rožnega vonja, a je krepkejši, bolj začinjen. Vrtnice z dišečim mahom so čez noč postale predmet vrtnarskih želja.

V začetku devetnajstega stoletja so bile mahovke izrazito modne. Vrtnarji so bili pozorni na nove naključne mutacije, ki so že znane sorte obogatile z mahom, po drugi strani pa so načrtno križali mahovke z drugimi vrtnicami, da bi tako želeno posebnost prenesli na naslednje rodove.

S prevlado vrtnic, ki v enem poletju večkrat cvetijo, so mahovke začele izginjati z vrtov. Omahov­ljenost se izjemno nerada nasledi. Gre za recesivni znak, in ker so te vrtnice tetraploidne, morajo biti v vseh štirih kromosomskih garniturah zapisi za omahovljenost, drugače ostane potomec gladek. Da skrajšam: mah je zelo težko prenesti na potomstvo in še težje združiti s ponavljavim cvetenjem. Mahovke je v Evropi povozil čas.

Mah na napačni vrtnici

Na Senožetah nad Rimskimi Toplicami pri Aškerčevih še vedno čuvajo vrtnico, ki jo je Anton Aškerc na prelomu iz devetnajstega v dvajseto stoletje prinesel iz Jeruzalema. Na svojem bogoiskateljskem potovanju je obiskal božji grob in dobil od armenskih menihov v dar vrtnico. Kot dragotino jo je prinesel domov in posadil k domači hiši. Aškerčevi sorodniki, ki skrbijo tudi za muzejski del domačije, prenašajo izročilo, da gre za vrtnico, ki so jo v domovini gojili v nasadih za pridobivanje rožnega olja.

Ko sem letos prvič videl Aškerčevo vrtnico cveteti, sem bil presenečen. Z Bližnjega vzhoda bi pričakoval vrtnico damaščanko, kajti te uporabljajo za rožno olje. Pri vrtnici z Aškerčevine pa gre za tipično mahovko! A se zadevo da razložiti. Omahovljenost je telesna posebnost, ki se lahko pojavi pri različnih skupinah vrtnic. V zgodovini evropskih lepotnih vrtnic so bile pač najpogosteje omahovljene stolistnice, vendar se mah lahko pojavi tudi pri damaš­čankah.

Vsekakor gre pri Aškerčevi mahovki za nepričakovano posebnost, o kateri bo treba še kaj dognati. Zgodba je lepa in vse spoštovanje gre rodu, ki za takšno rožno dragotino že tako dolgo in vestno skrbi.