Mama, žena, tista glasna navijačica

Maša Kavtičnik Požar o bronasti »histeriji« v Parizu, življenju z vrhunskim športnikom, svoji poklicni karieri in še čem.

Objavljeno
04. februar 2017 14.03
Rokometna tekma med Slovenijo in Egiptom, Rio De Janeiro, Brazilija 07. avgust 2016 [oi,brazilija,šport]
Špela Robnik
Špela Robnik
Marsikaj se skriva v bronastih kolajnah, ki so jih naši rokometni junaki prinesli iz Francije. Mnogo kapljic potu, dolge ure trdih treningov, dnevi, tedni priprav in tekmovanj, stran od najbližjih. Čestitati velja tudi njim: vsem ženam in partnerkam, ki te fante na šport­ni poti spodbujajo že vrsto let in med njihovo odsot­nostjo skrbijo za dom in družino. Med vsemi najbolje vedo, koliko je fantom pomenil ta uspeh, in tudi njihovo veselje je bilo zato v Parizu nepopisno.

Mnoge so si v živo ogledale tekmo za bron, tudi kapetanova žena Maša Kavtičnik Požar. Iz Montpellierja, kjer sta si z Vidom pred osmimi leti ustvarila dom, je v zadnjem trenutku odletela v francosko prestolnico, seveda potem, ko je rešila vse organizacijske zagate z varstvom za njuna otroka Laro in Leva. To je bila tekma, ki se igra enkrat v življenju. Tekma, na kateri je pač morala biti. »Tudi Vid si je zelo želel, da pridem, za oba je bilo pomembno, da sem tam,« je povedala. Še kako je bilo vredno! »Tekma je bila res nora, težko je bilo gledati, ko jim ni šlo. A ves čas sem bila pozitivna in verjela, da se bo še obrnilo. Bilo je res neverjet­no, bili smo povsem iz sebe, prav histerični. Nepopisno. Česa takega še nisem doživela,« je povedala 30-letna Ljubljančanka, ki je moža v njegovi karieri pospremila že na mnogo tekem, med drugim na OI v Riu de Janeiru. Toda ta s Hrvaško se ne more primerjati z nobeno. Vid je leta 2004 z reprezentanco že osvojil tudi srebro na EP 2004, a z Mašo se tedaj še nista poznala.

Pustila glas v Parizu

Maša je tekmo spremljala z Marjano, ženo Mateja Gabra, in Dominiko, ženo Marka Bezjaka, in nihče na tribunah dvorane Bercy ni fantom zmage privoščil bolj kot njihova dekleta. »Nekaj posebnega je, ko lahko deliš občutke, naj bo veselje ali žalost, z nekom, ki za vsak dan ve, skozi kaj se prebijaš, kaj vse si vložil v to in kako zelo si si tega želel. To vedo le tvoji najbližji, ki te pričakajo vsak večer, ko se vrneš s treninga,« je dejala in se strinjala, da je uspeh odtehtal vsa odrekanja, vse dolge dneve priprav, ko Vid ni bil z družino. »Zlasti zadnje leto je bilo res naporno, veliko je bilo reprezentančnih akcij, bile so OI, Vida ni bilo vse poletje, tudi zdaj je bil zdoma več kot mesec dni. Ni preprosto, otroci ne vidijo očeta, sam si za vse, vendar uspeh to absolutno odtehta, vse pozabiš in čutiš, da je bilo vse skupaj zares vredno.« Po drugi strani pa je družina vedno ob tebi, ko ne gre ali ko se zgodi poškodba (Vid je te dni izvedel, da mora zaradi strganih kolenskih vezi na operacijo). Tedaj je podpora še toliko pomembnejša. »Če veš, da imaš doma stabilnost in oporo, greš lažje naprej, proti novim izzivom,« je prepričana Maša, ki o sebi kot navijačici pravi, da je lahko zelo glasna in evforična. Tudi v Parizu je pustila glas na tribuni. Sicer pa v Montpellierju, ko so na sporedu klubske tekme, mnogokrat za očeta navijata tudi otroka. »Zanimivi se jima zdijo navijači in vzdušje, najbolj pa jima je všeč, ko gresta lahko po tekmi na igrišče in se igrata z žogo.« Družina Kavtičnik je del širše klubske družine, žene večkrat skupaj spremljajo tekme in si pomagajo. Vse imajo pač enak način življenja.

Z redno službo v Franciji

Športnikova kariera je kratkotrajna in vse ji je podrejeno, partnerice le redko uresničujejo tudi svoje poklicne cilje, saj so predvsem mame in gospodinje. A ne Maša. Ambiciozna novinarka in politologinja, ki je študirala tudi v ZDA, je pred selitvijo na tuje med drugim delala v kabinetu tedanjega predsednika vlade Boruta Pahorja. Prizna, da je bilo kar težko skreniti z obetavne karierne poti: »Z Vidom sva vedno razmišljala, da bi v Franciji tudi jaz delala. To mi je bilo zelo pomembno. Vseeno ni bilo preprosto, a po drugi strani sem vedela, da ne moreva imeti družine, če bo on v Franciji, jaz pa v Sloveniji. Tega si ni želel nobeden od naju.« Tako se je po rojstvu Lare, ki bo letos dopolnila sedem let, v Montpellierju redno zaposlila. Dobila je službo v marketinškem oddelku mednarodnega podjetja, ki se ukvarja s spletno prodajo visoke tehnologije. »To je bila odlična služba, prav tako kolektiv. Tedaj še nisem tekoče govorila francosko, toda potrebovali so predvsem nekoga, ki dobro govori angleško. V službi sem se francoščine naučila bolj, kot če bi šla le v tečaj,« je dejala, poudarila pa tudi, da povsem razume dekleta, ki si na tujem ne iščejo službe. »Največja težava je, da nikoli ne veš, kdaj se bo družina morala spet seliti. Lahko se zgodi z danes na jutri. Poleg tega je part­nerjeva služba na igrišču pač na prvem mestu.«

Blogerka

Po rojstvu Leva, ki bo dopolnil dve leti, pa je na jugu Francije, kjer družina najbolj uživa v številnih sončnih dneh na plaži, našla nov izziv v pisanju bloga. Tako si lahko sama razporeja čas. »Pisati sem ga začela že leta 2012, z željo, da malo delim stvari, v katerih uživam. O modi, lifestylu, materinstvu, vse to se je razvilo v neke vrste dnevnik. Veliko pišem o družini, otrocih. Zdaj sem vključila še spletno trgovino,« je povedala o svoji strani Style Lemon (www.stylelemon.com). »Dela je toliko, kot si ga zadaš sam. Če želiš biti vsak dan aktiven in ustvariti veliko novih vsebin, za to potrebuješ čas. To mi je v veliko veselje in izziv. Treba se je organizirati in disciplinirati. Ljudje mislijo, da je bloganje nekaj, kar narediš mimogrede, a ni čisto tako. To je spoznal tudi Vid, ki se je lotil svojega bloga, in se čudil, koliko je dela. Ni tako enostavno, kot si mislijo tisti, ki ga berejo.«