Mamma Mia, kakšen razplet!
Športna plezalka Mia Krampl gre v Tokio, njena najboljša prijateljica Lučka Rakovec ne. Lahko bi bilo obratno.
Odpri galerijo
Mia in Lučka, kje so tiste solzice ... FOTO: Grega Kališnik
Če imaš takšno, celo najboljšo prijateljico, res ne potrebuješ najzahtevnejše tekmice. Z nekoliko prirejenim reklom opišemo srhljivo, po drugi strani pač solzavo zgodbo športnih plezalk Mie Krampl in Lučke Rakovec ter njunega boja za Tokio.
Olimpijske igre in za kanec niže rangirana tekmovanja nam vso zgodovino strežejo z bolj ali manj zanimivimi, pretresljivimi, usodnimi zgodbami. Ki jih narekujejo dobljene ali izgubljene stotinke sekund, centimetri, merske enote, s katerimi od športnega vekomaj odločamo, kdo gre hitreje, više, močneje.
Srhljivke, no, raje recimo veseloigre, kombinirane z žalostinkami, pa se pišejo tudi na tekmovanjih, ki odločajo, kdo bo na največjih športnih merjenjih sploh nastopil. Na olimpijske igre se športniki uvrščajo skozi sita, kvalifikacije, z doseženimi normami, hkrati pa imajo posamezne države, celine po panogah določene kvote udeležencev.
Pa smo priplezali do športnega plezanja, slovenskega, panoga bo prihajajoče leto v Tokiu prvič olimpijska. Slovenija lahko v ženski konkurenci nastopi z dvema pajkicama. Janja Garnbret si je z naslovom svetovne prvakinje udeležbo zagotovila že pred časom, po drugem mestu sta prejšnji vikend v francoskem Toulousu grabili 18-letna Lučka Rakovec in leto starejša Mia Krampl, prva Ljubljančanka, druga z Golnika. Za Tokio bi se morala potegovati še Vita Lukan, ki pa se je poškodovala pred tekmo svetovnega pokala v Kranju.
Kakor nekateri veste, se je k balvanskemu in težavnostnemu plezanju zadnja leta prištulila še hitrostna različica in na oddaljenem vzhodu bodo plezalkam podelili le odličja v kombinaciji. O hitrostnem plezanju se je skresalo že toliko mnenj, da jih ne bi osveževali.
Mojstrom in mojstricam balvanov in težavnosti gre hitrost na živce, tudi Kramplovi in Rakovčevi, čeprav hitrostne specialiste cenita. Ocenjevanje in preračunavanje parametrov, ki prinesejo skupni rezultat, pa sta skoraj tako zapletena kot ocenjevanje smučarskih skokov. Za povrhu zadeve menda niso niti zacementirane.
Če se Lučka ali Mia v Franciji ne bi uvrstili v finale osmerice, bi ena samodejno izpadla iz dvoboja. Če se ne bi nobena, bi šla v Tokio le Garnbretova. Pa sta šli obe v francoski finale (kjer je bilo na razpolago šest vstopnic): s hitrostnim zaostankom (Lučka 6., Mia 7.), če preskočimo balvane (Lučka 3., Mia 7.), je pred težavnostjo bolje kazalo Rakovčevi, ki velja za boljšo kombinatorko.
Svetovna podprvakinja v težavnosti Mia gre na igre, letošnja evropska težavnostna prvakinja Lučka ostane na žalostni sončni strani Alp.
Prva se je z visoko steno spoprijela Kramplova, dosegla 32. oprimek, ko ji je z volumna zdrsnila noga. Tudi slovenski teve napovedovalec je Rakovčevi, ki je še čakala na nastop, že, no ja, opisoval lepote Tokia. Le njun trener Anže Štremfelj doma pred teve in še kak strokovnjak je vedel, slutil, da vse še ni izračunano.
Če bi Lučka za Mio zaostala v težavnosti le za mesto, bi šla na OI. S stene je padla z višino 31+. Torej, Tokio, je verjetno mislila, upala Ljubljančanka, prepričani pa so bili tudi vsi nepoznavalci. Kdo bi se lahko vrinil med pol giba?
Izkazalo pa se je, da je bil prehod z 31. na 32. oprimek najzagatnejši, višino 31+ je dosegla četverica. In kako se na tej podlagi določi uvrstitev? Glede na čas, v katerem je bil isti dosežek opravljen. Francoska tekmovalka je bila hitrejša od Rakovčeve in se je vrinila med Slovenki. In njun svet obrnila na glavo. V težavnosti je bila Kramplova prva, Rakovčeva tretja, v kombinaciji sta bili tretja in četrta. Z gibom več bi si skupni mesti zamenjali.
A letošnja svetovna podprvakinja v težavnosti Mia gre na igre, letošnja evropska težavnostna prvakinja Lučka ostane na žalostni sončni strani Alp. Še to, razlika med višino 32 in 31+ ni v tem, da plezalka zgrabi enaintridesetega, naslednjega pa ošine z očesom ali proti njemu zamahne z ročico. Zahtevan je premik telesa oziroma težišča proti naslednjemu oprimku, ki pa se (ji) ga ni treba dotakniti.
Jokala je Kramplova od sreče, pa zaradi spleta okoliščin, v katerih ji je bil namenjen Tokio. Jokala je seveda tudi Rakovčeva. Če so bile solze Golničanke grenko-sladke, so bile poraženkine grenke. Od Toulousa naprej, kadar zajoka ena, v jok potegne še drugo. In obratno. Tudi na tiskovni konferenci nekaj dni pozneje. Ja, zgodilo se je nekaj, kar se, upata, ne bo nikdar več.
Mia Krampl in Lučka Rakovec skupaj trenirata eno leto. V Kranju, »v bistvu pri meni«. Pri kom? Pri Anžetu Štremflju, »imam klub, a treniram tudi plezalce iz drugih klubov. Z Mio sodelujeva že približno sedem let.« Mia je članica AO PD Kranj, Lučka Štremfljevega PK FA, First Ascent. Z Mio je Anže delal že v Kranju, »Lučka se nam je pridružila pred enim letom«. Pripadnost klubom je teorija, v praksi dekleti trenirata skupaj. Obe plezata od približno šestega leta. In znotraj plezalne scene sta najboljši prijateljici.
Štremfelj pove, da so do začetka preteklega leta delali v izjemno slabih razmerah, balvanska stena »je bila zelo nizka, oprimki takšni, kakršnih na tekmovanjih ni več, zato sem naredil višjo steno s primernejšimi grifi«.
Še nazaj v Toulouse. Ko je Mia preplezala težavnost, »nisem bila najbolj zadovoljna, v kombinaciji so ponavadi smeri nekoliko lažje, moj cilj je bil priplezati do vrha. Ko sem padla, ni bilo najbolje,« pa še za nepričakovan zdrs je šlo. Če ji ne bi zdrsnilo, pravi, bi zmogla še više. Tudi Lučki je zdrsnila noga, a pravi, da kljub temu ni bila daleč od, no ja, Mijinega oprimka.
Za Lučko je bilo usodno, da je bila do odločilnega giba prepočasna. A v primerjavi s Francozinjo ni šlo za sekunde, ampak »vsaj kakšno minuto. V smer sem šla z namenom, da jo splezam, vzela sem si čas za počitek, nisem padla navita, malo pred padcem sem imela na voljo še dve minuti in precenila, da je to dovolj.«
Ni želela plezati čim hitreje, ampak čim dlje. Francozinja morda ni nameravala iti do vrha, igre je imela zagotovljene, in je bila morda zato hitrejša. In gre v Tokio.
Pa še nekaj poudari Štremfelj, nikakor ni bilo samoumevno, bili sta odlično pripravljeni, a upali so, da bo ena od najboljših prijateljic sploh šla v Tokio. Enega od balvanov je Mia preplezala pet sekund pred iztekom časa. Če ga ne bi ... »bi se počasi poslovila že v kvalifikacijah«. Za Štremflja je bilo Lučkino plezanje v Franciji boljše, a format tekmovanja je odločil v prid Mie.
Ko sta se skupaj pripravljali na kvalifikacije, sta se veliko pogovarjali, kaj bo, če bo? »Med treningom bi jaz to prekinil,« pove Štremfelj.Sami sta pogovore o tem, katera bo drugo užalostila, dajali na stran. Lučka: »Po kvalifikacijah sva bili obe veseli, da sva v finalu, tam pa sva se šele začeli zavedati, za kaj bo šlo.«
Strinjata se, da bi bilo laže, če bi ena izpadla prej, če bi bila precej slabša. Kramplova doda, da so zanjo olimpijske igre tako pomembne kot kako drugo veliko tekmovanje, le da so na štiri leta.
Bodo Lučko posledice sesule? »Ne, res ne. To je bila ena od tekem, s sezono sem zelo zadovoljna, tudi v Toulousu nisem bila slaba, še zdaleč ne. Vsak, ki se zna pobrati po porazu in nadaljevati svojo pot z začrtanimi cilji, je zame dober športnik. Veselim se že naslednje sezone, svetovnih pokalov.« Štremfelj dodaja: »Z njima se bom pogovoril, ne bom pa zadev v nedogled pogreval. Iskali bomo nove cilje.«
Zgodba Mie Krampl in Lučke Rakovec ni edina. Svojo ima poškodovana Vita Lukan. Pa Jernej Kruder, ki mu je za Tokio zmanjkal en, sicer izredno zahteven balvanski gib. In se mu je v težavnosti odlomil oprimek, česar na takšnih tekmah ne pomnijo. Pa o dveh japonskih finalistkah, ki sta zaman blesteli, ker naj bi bili potnici v domači Tokio določeni že prej ...
Še malo bizarnosti. Če bi se poškodovala Garnbretova, bi šla v Tokio drugouvrščena s svetovnega prvenstva, ne pa njena rojakinja ...
Mia in Lučka gresta zdaj v tople kraje, pa ne v plezališče Osp, ampak na morje, pa ne v plezališče Črni Kal, od koder se ga vidi. Ena se odpravlja na Filipine, druga na Tajsko. Ker je tam super skala? Nikakor, povesta v en glas. Najboljši tekmici, pardon, prijateljici.
Olimpijske igre in za kanec niže rangirana tekmovanja nam vso zgodovino strežejo z bolj ali manj zanimivimi, pretresljivimi, usodnimi zgodbami. Ki jih narekujejo dobljene ali izgubljene stotinke sekund, centimetri, merske enote, s katerimi od športnega vekomaj odločamo, kdo gre hitreje, više, močneje.
Srhljivke, no, raje recimo veseloigre, kombinirane z žalostinkami, pa se pišejo tudi na tekmovanjih, ki odločajo, kdo bo na največjih športnih merjenjih sploh nastopil. Na olimpijske igre se športniki uvrščajo skozi sita, kvalifikacije, z doseženimi normami, hkrati pa imajo posamezne države, celine po panogah določene kvote udeležencev.
Pa smo priplezali do športnega plezanja, slovenskega, panoga bo prihajajoče leto v Tokiu prvič olimpijska. Slovenija lahko v ženski konkurenci nastopi z dvema pajkicama. Janja Garnbret si je z naslovom svetovne prvakinje udeležbo zagotovila že pred časom, po drugem mestu sta prejšnji vikend v francoskem Toulousu grabili 18-letna Lučka Rakovec in leto starejša Mia Krampl, prva Ljubljančanka, druga z Golnika. Za Tokio bi se morala potegovati še Vita Lukan, ki pa se je poškodovala pred tekmo svetovnega pokala v Kranju.
Na živce
Kakor nekateri veste, se je k balvanskemu in težavnostnemu plezanju zadnja leta prištulila še hitrostna različica in na oddaljenem vzhodu bodo plezalkam podelili le odličja v kombinaciji. O hitrostnem plezanju se je skresalo že toliko mnenj, da jih ne bi osveževali.
Mojstrom in mojstricam balvanov in težavnosti gre hitrost na živce, tudi Kramplovi in Rakovčevi, čeprav hitrostne specialiste cenita. Ocenjevanje in preračunavanje parametrov, ki prinesejo skupni rezultat, pa sta skoraj tako zapletena kot ocenjevanje smučarskih skokov. Za povrhu zadeve menda niso niti zacementirane.
Če se Lučka ali Mia v Franciji ne bi uvrstili v finale osmerice, bi ena samodejno izpadla iz dvoboja. Če se ne bi nobena, bi šla v Tokio le Garnbretova. Pa sta šli obe v francoski finale (kjer je bilo na razpolago šest vstopnic): s hitrostnim zaostankom (Lučka 6., Mia 7.), če preskočimo balvane (Lučka 3., Mia 7.), je pred težavnostjo bolje kazalo Rakovčevi, ki velja za boljšo kombinatorko.
Svetovna podprvakinja v težavnosti Mia gre na igre, letošnja evropska težavnostna prvakinja Lučka ostane na žalostni sončni strani Alp.
Prva se je z visoko steno spoprijela Kramplova, dosegla 32. oprimek, ko ji je z volumna zdrsnila noga. Tudi slovenski teve napovedovalec je Rakovčevi, ki je še čakala na nastop, že, no ja, opisoval lepote Tokia. Le njun trener Anže Štremfelj doma pred teve in še kak strokovnjak je vedel, slutil, da vse še ni izračunano.
Če bi Lučka za Mio zaostala v težavnosti le za mesto, bi šla na OI. S stene je padla z višino 31+. Torej, Tokio, je verjetno mislila, upala Ljubljančanka, prepričani pa so bili tudi vsi nepoznavalci. Kdo bi se lahko vrinil med pol giba?
Izkazalo pa se je, da je bil prehod z 31. na 32. oprimek najzagatnejši, višino 31+ je dosegla četverica. In kako se na tej podlagi določi uvrstitev? Glede na čas, v katerem je bil isti dosežek opravljen. Francoska tekmovalka je bila hitrejša od Rakovčeve in se je vrinila med Slovenki. In njun svet obrnila na glavo. V težavnosti je bila Kramplova prva, Rakovčeva tretja, v kombinaciji sta bili tretja in četrta. Z gibom več bi si skupni mesti zamenjali.
A letošnja svetovna podprvakinja v težavnosti Mia gre na igre, letošnja evropska težavnostna prvakinja Lučka ostane na žalostni sončni strani Alp. Še to, razlika med višino 32 in 31+ ni v tem, da plezalka zgrabi enaintridesetega, naslednjega pa ošine z očesom ali proti njemu zamahne z ročico. Zahtevan je premik telesa oziroma težišča proti naslednjemu oprimku, ki pa se (ji) ga ni treba dotakniti.
Jokala je Kramplova od sreče, pa zaradi spleta okoliščin, v katerih ji je bil namenjen Tokio. Jokala je seveda tudi Rakovčeva. Če so bile solze Golničanke grenko-sladke, so bile poraženkine grenke. Od Toulousa naprej, kadar zajoka ena, v jok potegne še drugo. In obratno. Tudi na tiskovni konferenci nekaj dni pozneje. Ja, zgodilo se je nekaj, kar se, upata, ne bo nikdar več.
Skupno leto
Mia Krampl in Lučka Rakovec skupaj trenirata eno leto. V Kranju, »v bistvu pri meni«. Pri kom? Pri Anžetu Štremflju, »imam klub, a treniram tudi plezalce iz drugih klubov. Z Mio sodelujeva že približno sedem let.« Mia je članica AO PD Kranj, Lučka Štremfljevega PK FA, First Ascent. Z Mio je Anže delal že v Kranju, »Lučka se nam je pridružila pred enim letom«. Pripadnost klubom je teorija, v praksi dekleti trenirata skupaj. Obe plezata od približno šestega leta. In znotraj plezalne scene sta najboljši prijateljici.
Štremfelj pove, da so do začetka preteklega leta delali v izjemno slabih razmerah, balvanska stena »je bila zelo nizka, oprimki takšni, kakršnih na tekmovanjih ni več, zato sem naredil višjo steno s primernejšimi grifi«.
Še nazaj v Toulouse. Ko je Mia preplezala težavnost, »nisem bila najbolj zadovoljna, v kombinaciji so ponavadi smeri nekoliko lažje, moj cilj je bil priplezati do vrha. Ko sem padla, ni bilo najbolje,« pa še za nepričakovan zdrs je šlo. Če ji ne bi zdrsnilo, pravi, bi zmogla še više. Tudi Lučki je zdrsnila noga, a pravi, da kljub temu ni bila daleč od, no ja, Mijinega oprimka.
Za Lučko je bilo usodno, da je bila do odločilnega giba prepočasna. A v primerjavi s Francozinjo ni šlo za sekunde, ampak »vsaj kakšno minuto. V smer sem šla z namenom, da jo splezam, vzela sem si čas za počitek, nisem padla navita, malo pred padcem sem imela na voljo še dve minuti in precenila, da je to dovolj.«
Ni želela plezati čim hitreje, ampak čim dlje. Francozinja morda ni nameravala iti do vrha, igre je imela zagotovljene, in je bila morda zato hitrejša. In gre v Tokio.
Pa še nekaj poudari Štremfelj, nikakor ni bilo samoumevno, bili sta odlično pripravljeni, a upali so, da bo ena od najboljših prijateljic sploh šla v Tokio. Enega od balvanov je Mia preplezala pet sekund pred iztekom časa. Če ga ne bi ... »bi se počasi poslovila že v kvalifikacijah«. Za Štremflja je bilo Lučkino plezanje v Franciji boljše, a format tekmovanja je odločil v prid Mie.
Ko sta se skupaj pripravljali na kvalifikacije, sta se veliko pogovarjali, kaj bo, če bo? »Med treningom bi jaz to prekinil,« pove Štremfelj.Sami sta pogovore o tem, katera bo drugo užalostila, dajali na stran. Lučka: »Po kvalifikacijah sva bili obe veseli, da sva v finalu, tam pa sva se šele začeli zavedati, za kaj bo šlo.«
Strinjata se, da bi bilo laže, če bi ena izpadla prej, če bi bila precej slabša. Kramplova doda, da so zanjo olimpijske igre tako pomembne kot kako drugo veliko tekmovanje, le da so na štiri leta.
Bodo Lučko posledice sesule? »Ne, res ne. To je bila ena od tekem, s sezono sem zelo zadovoljna, tudi v Toulousu nisem bila slaba, še zdaleč ne. Vsak, ki se zna pobrati po porazu in nadaljevati svojo pot z začrtanimi cilji, je zame dober športnik. Veselim se že naslednje sezone, svetovnih pokalov.« Štremfelj dodaja: »Z njima se bom pogovoril, ne bom pa zadev v nedogled pogreval. Iskali bomo nove cilje.«
Zgodba Mie Krampl in Lučke Rakovec ni edina. Svojo ima poškodovana Vita Lukan. Pa Jernej Kruder, ki mu je za Tokio zmanjkal en, sicer izredno zahteven balvanski gib. In se mu je v težavnosti odlomil oprimek, česar na takšnih tekmah ne pomnijo. Pa o dveh japonskih finalistkah, ki sta zaman blesteli, ker naj bi bili potnici v domači Tokio določeni že prej ...
Še malo bizarnosti. Če bi se poškodovala Garnbretova, bi šla v Tokio drugouvrščena s svetovnega prvenstva, ne pa njena rojakinja ...
Mia in Lučka gresta zdaj v tople kraje, pa ne v plezališče Osp, ampak na morje, pa ne v plezališče Črni Kal, od koder se ga vidi. Ena se odpravlja na Filipine, druga na Tajsko. Ker je tam super skala? Nikakor, povesta v en glas. Najboljši tekmici, pardon, prijateljici.
