Marin Medak, komot avanturist

Je prvi Slovenec, ki je preveslal Atlantski ocean in je najmlajši kapitan veslaške posadke, ki je opravila to težko 4700 kilometrov dolgo pot. Marin Medak je eden tistih ljudi, ki človeka preprosto navdušijo. Pravi, da vesla, ker v tem uživa, s svojimi športnimi podvigi pa je navdih mnogim pustolovcem.

Srečava se tam, kjer je odraščal. S terase domače hiše v Fiesi ima čudovit razgled na slovensko morje in oddaljene Alpe. »Sploh po burji je enkratna vidljivost. Ob jasnem vremenu s terase vidim Nanos in celo na Triglav seže pogled. Tam ob morju je Trst,« se nasmehne in z roko pokaže proti Italiji. »Večino leta lahko tu zunaj jem zajtrk in opazujem morje in jadrnice, ki plujejo mimo. Zares zelo pomirjujoče je. Veliko sem prepotoval in najlepši kraj, ki sem ga obiskal, je bil Galapagos. Toda vedno se rad vrnem v domovino. Marsikdo se ne zaveda, kako lepo je tukaj in kakšno kakovost bivanja imamo,« je zgovoren 29-letni sogovornik, ki pravi, da je srečen, da se je rodil v Sloveniji.

Pravi, da na prostore in predmete ni posebno navezan. »Med veslaško odpravo je moj dom kajak, na avanturah po celini tudi šotor. Zato težko rečem, kje točno sem doma - ali v Ljubljani, kjer bivam že od začetka študija, ali pa na moji Obali ...« skomigne z rameni. Veliko je na poti. »Kmalu grem v Bohinj, nato odpotujem za dva tedna v ZDA ... V načrtu so tudi popotovanja po Sloveniji, ki jih pripravljam v sodelovanju z zavarovalnico Sava,« razloži pustolovec, ki se je le dva dni pred najinim srečanjem vrnil z zanimive kolesarske avanture čez domovino.

»Prekolesaril sem pot z Goričkega v Piran. V okviru projekta Male Avanture rekreativnim športnikom s pustolovskim duhom dajem zanimive predloge, kaj lahko počnejo v Sloveniji,« pove in še v isti sapi nadaljuje: »Toliko je lepega v tej naši domovini! Obožujem Primorsko. Ljubljana je čudovita. Narava je izjemno lepa v Kočevju, Bela krajina je spokojna in Pohorje fantastično za pohodništvo ...« le nekaj kotičkov našteje Marin Medak. Od doma ima do morja peš le pet minut. »Tisti, ki živimo na Obali, se verjetno manj kopamo kot obiskovalci, ki sem pridejo z namenom. Poleti je preveč gneče. Verjeli ali ne, letos poleti sem bil šele dvakrat v morju. Običajno raje plavam pozimi, ko se pripravljam na februarsko tekmovanje v zimskem plavanju na Bledu,« razloži in mi ponudi skodelico sladoleda. »Veste, moji spomini na poletja so pravzaprav vezani na Dalmacijo. Pri svojih šestih mesecih sem bil prvič na barki in tam se je rodila moja ljubezen do morja. Z očetom sva pogosto lovila ribe. Nikoli se nisem dolgočasil.«

Medak pravi, da se je od matere naučil avanturizma, od očeta pa mnogih pomorskih veščin. »Že pri devetih letih sem vozil barko, učil sem se branja navtične karte in orientacije s kompasom. Nabiral sem si dragocene izkušnje, ki so mi prišle prav na mednarodnih odpravah. Še vedno hranim navtično karto Dalmacije, na kateri sem se učil navigacije. Iz leta 1990 je in preživela je že marsikaj,« se nasmehne športnik, ki je veslati začel šele pri svojih dvajsetih letih, prvič pa je veslal na Ljubljanici. Nato je nekajkrat preveslal hrvaško obalo, si nabiral izkušnje od Savudrije do Zakintosa, premagal mnoge izzive na odpravi ob obali Južne Koreje, veslal od Tunizije do Turčije in preizkusil svojo vzdržljivost na poti s Kanarskih otokov do Barbadosa čez Atlantski ocean.

Iz navtične karte Dalmacije se je učil navigacije. Foto: Mankica Kranjec

Za javno dobro 
dostopno vsem

Na svojih poteh je srečal različne ljudi in si nabral vrsto izkušenj. »Srečal sem izvrstne športnike in mnoge uspešne podjetnike. Ugotovil sem, da je vsem skupno, da imajo kronično pomanjkanje časa. Zato sem se odločil, da bom jaz živel drugače.« Ugotavlja, da je njegovo življenje lagodno. »Imam podjetje, ki se ukvarja z izdelavo obeskov za ključe Hobkey. Prodajam jih po vsem svetu in od tega normalno živim. Ne potrebujem ogromno,« je iskren. Čeprav kot Slovenec ni zanimiv za tuje sponzorje, pa je hvaležen za vsako sodelovanje.

Zase pravi, da je »komot« avanturist. »Morda se bo slišalo malce nenavadno, a vse avanture si poskušam urediti tako, da bodo čim bolj udobne glede na težavnost odprave. Verjamem, da si s tehnološkimi prilagoditvami življenje lahko olajšamo,« pove in kot primer poudari odpravo Transatlantik 2012. »Vse podobne odprave pred nami so morale na krovu prekuhavati vodo, jo prelivati in črpati ..., mi pa smo si uredili centralni rezervoar za vodo z dvema črpalkama ..., pritisnili na gumb in iz pipe je pritekla pitna voda,« poenostavi diplomirani elektrotehnik. Z avtomobilom se skoraj ne vozi. »Imam to srečo, da je moj delavnik fleksibilen, zato se vse leto po Ljubljani vozim s kolesom. Tudi na oddaljene sestanke se pripeljem kar v kolesarski opremi. Če je lokacija zelo daleč, se komu priključim in delim potne stroške prevoza. To je moj način, kako prispevam k bolj čistemu okolju,« pove ljubiteljski okoljevarstvenik, ki si zadnje čase prizadeva predvsem za čiste vode in sodeluje v iniciativi, da bi bilo javno dobro brezplačno dostopno vsem. »Po zgledu Športnega društva Naredi nekaj za naravo sem na facebooku začel objavljati fotografije smeti, ki jih najdem, ko veslam. Ogromno jih je. Ne razumem, zakaj jih ljudje puščajo v naravi,« razmišlja Marin, ki je tudi eden od članov civilne iniciative Slovenski veslači in sodelujoči na protestih proti bohinjskemu plovbnemu režimu. »Z veslanjem ne uničujemo, obrabljamo ali onesnažujemo jezera, ki je javno dobro. Dostop do morja je že urejen, toda uporaba jezer in rek še ni in zato je prav, da se borimo,« je še oster Marin Medak, ki je prepričan, da bi moral biti dostop do vseh jezer, rek, gora in drugih javnih naravnih danosti za vse brezplačen in prost.