Marina Dermastia: Ko bo človeštvo izginilo, bo planet zadihal

V dolgoletni karieri raziskovalke, profesorice, avtorice in promotorke znanosti je biologinja Marina Dermastia napisala komaj pregledno število znanstvenih publikacij, učbenikov in poljudnih prispevkov, pred kratkim pa je med svoja dela, namenjena širši javnosti, dodala še slikanico Lia Nur v Afriki in poljudnoznanstveno knjigo V kraljestvu rastlin. Z njo se znova bori proti »bolezni«, za katero je bolehala tudi sama, rastlinski slepoti. Ljudje namreč rastline žal opazimo samo takrat, ko nam koristijo. Tudi zato o prihodnosti človeštva ne razmišlja z optimizmom, a hkrati pravi, da za nami ne bo jokala. Uradno je upokojena redna profesorica na Univerzi v Ljubljani in Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana ter znanstvena svetnica na Nacionalnem inštitutu za biologijo, vendar …

Vse življenje ste vpeti v znanstveno raziskovanje, ste se zdaj čisto zares upokojili?

Uradno sem bila upokojena od 1. januarja do 1. junija letos. Potem pa sem dobila projekt, ki sem ga prijavila pred dvema letoma, toliko časa je namreč trajalo, da so ga odobrili. Po pravilih mora biti njegov vodja 25-odstotno zaposlen. Ker gre za res velik projekt, sem rekla, da ne bom špilferderber, in sem šla do 31. decembra še za 25 odstotkov v službo.

Puščave so Marinini najljubši habitati, saj so polni življenja. FOTO: Osebni Arhiv

Ste nagrajena komunikatorka znanosti, zato boste laikom najbrž na razumljiv način razložili, za kakšen projekt gre.

Zadnjih 20 let sem se ukvarjala z najmanjšimi znanimi bakterijami, to so fitoplazme, ki pa povzročajo veliko škode na gospodarsko pomembnih rastlinah. V glavnem sem se ukvarjala z vinsko trto, malo tudi s sadnim drevjem. Sprejeti projekt se ukvarja z vinsko trto in raziskuje efektorske molekule teh bakterij, kako vplivajo na razvoj bolezni v vinski trti. V njem sodelujejo tudi Avstrijci in Hrvati in prepričana sem, da ga bodo odlično izvedli.

Vaši zadnji knjigi kažeta, da ne morete iz svoje kože in si ves čas prizadevate za to, da bi ljudem odprli oči za lepote sveta okrog nas.

V knjigi razkriva številne zanimive zgodbe o rastlinah.

Predvsem jih poskušam navduševati za rastline. Od začetka se z njimi nisem ukvarjala z veseljem, ker sem bila čista molekularna biologinja. Prvih nekaj let sem preživela na inštitutu za biokemijo na medicinski fakulteti, do rastlin pa sem prišla popolnoma po naključju, ko me je profesor Wraber povabil, naj na fakulteti prevzamem predmet splošna botanika. Rekla sem mu: »Tone, saj veš, da nimam pojma o rastlinah.« Odgovoril mi je, da je na splošni botaniki v prvem letniku v glavnem biologija celice, kar dobro poznam, vse drugo pa se bom že sproti naučila. Po premisleku sem sprejela njegovo ponudbo. V resnici sem na ekskurzijah s profesorjem Wraberjem ugotovila, da so rastline fantastične, in zdaj sem največja spodbujevalka reševanja in zdravljenja rastlinske slepote.

Na ta izraz naletimo v uvodu knjige V kraljestvu rastlin, kjer pišete, da gre za zelo razširjeno »bolezen«, ki prizadene večino ljudi na našem planetu.

Skozi to »bolezen« sem šla tudi sama, proti njej namreč ni nihče imun. Vsi ljudje imajo rajši živali, ker pač komunicirajo z nami, ker so luštne, ker so grde, ker so nevarne, ker ... Skratka, imajo veliko lastnosti, s katerimi se lahko poenotimo. Rastline pa so za nas predvsem lepo ozadje, opazimo jih samo takrat, kadar od njih kaj potrebujemo, na primer hrano, les, zdravila. Ko so za nas koristne. Če so lepe, utrgamo še cvet in ga damo ljubljeni osebi. Spregledamo pa, kako pomembne so za nas. Ko dihamo, seveda ne razmišljamo o fotosintezi, pač dihamo zato, da živimo, ampak brez rastlin nas ne bi bilo.

Namreč, šele ko se je v evoluciji razvila fotosinteza, se je ozračje začelo polniti s kisikom, in šele ko ga je bilo dovolj, smo se lahko razvili mi oziroma življenje, kakršno je. Rastline imajo lastnost, ki bi jo radi imeli tudi mi, pa tega verjetno ne bomo nikoli dosegli, kljub vsem Elonom Muskom in vsej tehnologiji, in sicer nesmrtnost. Rastline rastejo drugače kot mi, rastejo v življenjskih točkah, ki jim rečemo meristemi, in dokler ohranjajo meristeme, lahko mirno živijo 100, 200, 1000, 5000 let ali celo več.

Vas njihov svet še vedno fascinira?

Še. Kadarkoli grem ven, gledam, se čudim in sem navdušena.

V knjigi ste nanizali številne zanimivosti. Pišete o temni strani božične zvezde, sorodstvu med kakavovcem in lipo, posebni zajedavski rastlini rafleziji, ki naredi le en cvet, ki lahko tehta tudi deset kilogramov. Glede na vaše obsežno znanje izbor najbrž ni bil preprost.

Ta knjiga je nastajala v moji glavi že nekaj časa, ampak ni se rojevala zelo dolgo. Leta 2007 sem napisala knjigo Pogled v rastline, ki je bila namenjena študentom. V enem letu so jo v knjigarnah razprodali, kar pomeni, da je niso kupovali le študenti. Tudi ponatis je bil razprodan, za tretjega pa se nisem odločila, saj bi morala marsikaj preštudirati na novo. Bila je strokovna, Petra Korenjak pa je poskrbela, da je bila tudi zelo lepo oblikovana, še zdaj sem navdušena nad tem. Vmes sem za Pil eno leto pisala kolumne o rastlinah, ki imajo res veliko dobrih zgodb, a so jih z novo upravo ukinili, ker menda rastline otrok ne zanimajo.

Med najbolj posebnimi rastlinami na Zemlji so raflezije, ki rastejo v deževnih tropskih gozdovih Jugovzhodne Azije. Njihov cvet lahko tehta tudi več kot deset kilogramov, izvemo v knjigi V kraljestvu rastlin. FOTO: Shutterstock

Nato sem za isto revijo deset let pisala kolumne o živalih, a zgolj tistih, ki smo jih člani naše družine v resnici srečali. Nabralo se je toliko zgodb, da je Mladinska knjiga izdala knjigo V kraljestvu živali. Čez čas pa sem pomislila, da nujno potrebujemo še knjigo o kraljestvu rastlin. Nekaj zgodb sem pred tem napisala za National Geographic Junior in Proteus, ko sem dodala še nove in vse skupaj sestavila v celoto, pa je izšla pri založbi Buča, za oblikovanje pa je spet poskrbela Petra Korenjak.

Kaj je botrovalo temu, da je vaša vnukinja Lia Nur postala junakinja slikanice, ki jo je ilustrirala Polona Kosec in se dogaja v Afriki?

Slikanica se dogaja v puščavi Namib v Namibiji, kamor z možem zelo rada hodiva. Tam sva bila že tolikokrat, da se nama je zdelo, da jo dobro poznava in da je super dežela tudi za majhne otroke.

Njena vnukinja je glavna junakinja pravljice, v kateri so predstavljene živali takšne, kot so v resnici.

Vnukinjo, ki je zdaj stara osem let, sva za peti rojstni dan peljala na to potovanje, in zanjo je bilo res osupljivo. O svojih doživetjih je pripovedovala doma in v vrtcu in pomislila sem, da bi lahko iz tega napisala zgodbo. Krajša verzija Lia Nur v Afriki je bila najprej objavljena v Cicidoju, nato pa sem se odločila še za pravljico, v kateri bi bilo vse res, razen da Lia Nur zajaha antilopo afriško bajzo, ki se ji latinsko reče Oryx, in Oriks jo pelje čez puščavo Namib. Želela sem predstaviti resnične zgodbe tamkajšnjih živali, ki so pravljične samo v tem, da malo govorijo, vse drugo pa je resnično. Ko smo brali zgodbe v različnih knjigah, mi je šlo vedno na živce, ker imajo živali človeške lastnosti, saj z njimi upodabljamo sebe.

Je res, da se vam puščave zdijo še posebej zanimive?

Zelo so mi všeč, to je zame najboljši habitat. Malo sem sicer žalostna, ker se širijo zaradi globalnega segrevanja in sekanja amazonskega gozda, to je eden ključnih vzrokov za njihovo širjenje tudi tam, kjer gozda ne sekajo. Puščave niso le lepe na pogled, ampak je v njih skritega ogromno življenja. Veselim se, da gremo januarja v Atakamo. To je še tista kljukica, ki jo moram narediti. Šest tednov bomo potovali od Patagonije do Atakame in šotorili.

Opominjate nas, da smo si ljudje prisvojili planet in mislimo, da smo gospodarji vsega. Kako kot biologinja doživljate negativne spremembe v okolju, ki jih povzroča človek? Občutite obup, bes?

Ne, to me ne spravlja v obup, me pa sem in tja razkuri, ampak potem se skuliram in si rečem: brez rastlin nas ne bi bilo, ko bomo pa mi izginili, bo planet zadihal. O naši vrsti ne razmišljam optimistično, a v zgodovini Zemlje se je zgodilo že veliko izumrtij. Izumrli so dinozavri, ki so tu živeli milijone let in se je zdelo, da so gospodarji vsega, potem pa je sklop hitrih dogodkov povzročil, da jih ni več. Ampak to ni ustavilo življenja. Nadaljevalo se je in mislim, da bo tako tudi zdaj.

Marina ima z življenjskim sopotnikom Tomom Turkom skupno strast do biologije, raziskovanja in potovanj. FOTO: Osebni Arhiv

Ni upanja, da bi človek stopil nekaj korakov nazaj in opustil antropocentrični pristop?

Mislim, da ne. Pravzaprav je zmeraj huje. Vse skupaj nas vodi samo v propad. Kar se mojega razumevanja rastlin tiče, pa imam v mislih časovno skalo. Recimo, v starodavnem gozdu v Kaliforniji rastejo dolgoživi bori in najstarejši med njimi je star 5000 let. Iz letnic, ki so jih našli v ostankih dreves, pa so ugotovili, da so bili nekateri celo dvakrat starejši od njega.

Če bi seme takšnega drevesa vzkalilo, recimo, v Gazi, bi to drevo videlo vse, res vse. Kako smo gradili prvo civilizacijo, kako smo jo uničili, kako smo gradili drugo, tretjo, kako še zmeraj uničujemo. Ob tej časovni skali si težko predstavljamo, da mi živimo le tiste zadnje sekunde zemeljskega leta.

Sem velika realistka. Ne bom jokala za nami, ampak trenutno imamo toliko znanja, da bi lahko kaj naredili, če bi hoteli, a očitno nočemo. Kot kaže, se nam zdi prav, da to civilizacijo uničimo. Ali nas bo konec ali se bo razvila nova, tega ne vem.

Čeprav je naš čas v zgodovini Zemlje le droben trenutek, ga moramo dobro izkoristiti. Marsikaj ste izkusili, o čemer pripovedujete tudi v dvojni avtobiografiji Znansopotnika, ki sta jo napisala z vašim življenjskim partnerjem Tomom Turkom, biologom, profesorjem in avtorjem. Skupaj sta organizirala tudi strokovne ekskurzije za študente v tropski gozd Kostarike, ki slovi kot eno biotsko najbolj raznolikih območij.

Vse skupaj se je začelo okrog leta 2010, ko sem dolgo in tesno sodelovala z Inštitutom za botaniko Dunajske univerze in še posebej z enim od profesorjev. Ko se je upokojil, so v njegovo čast priredili velik simpozij, na katerega sva šla s Tomom. On je tam opazil fotografije s tropske raziskovalne postaje v La Gambi v Kostariki in pozanimala sva se, ali bi lahko na njej sodelovali tudi mi. Tako sva se leta 2012 tja odpravila s prvo skupino naših študentov. Od takrat potekajo redne odprave, študenti pa pravijo, da je ta izkušnja nekaj najboljšega, kar se jim zgodi na biologiji. Organizacija odprave pomeni šest ali sedem mesecev dela in s Tomom sva dolgo iskala nekoga, ki bi naju zamenjal. Letos sva ga našla.

Odprava v Kostariko je za študente biologije nepozabna izkušnja. Vsak dan je poseben dar, pravi Marina Dermastia. FOTO: Osebni Arhiv

Kostarika je zgodba o uspehu. Tisti, ki so kdaj brali Sto let samote Gabriela Garcíe Márqueza, bodo razumeli, če rečem, da je La Gamba, kjer smo nastanjeni, prototip Maconda. Pisatelj v tem romanu lepo opiše banansko mrzlico, ki ni zajela samo Kolumbije, kamor je postavljen Macondo, ampak vso centralno Ameriko. Bananska družba United Fruit Company je vse te države dobesedno okupirala, posekali so vse, kar se je dalo, in povsod zasadili banane. Pristanišče Golfito na Pacifiški obali, kamor pridemo iz naše postaje sredi gozda po večurni hoji skozi pragozd, je bilo glavna transportna luka, od koder so banane vozili po vsem svetu. Tam so zgradili vso infrastrukturo, železnico, šole, naselja za delavce …

Kostarika je polna nenavadnih živali, med njimi je tudi žaba oopha granulifera. FOTO: Osebni Arhiv

Kostarika pa je v nekem trenutku zahtevala nekaj v zahvalo. Hoteli so, da United Fruit Company za vsak zabojček banan, ki je zapustil Golfito, plača dolar. A so jih zavrnili in v 80. letih zapustili državo. Kostarika je bila opustošena, brez gozda, z zapuščenimi bananskimi plantažami. Na srečo pa so imeli pametnega predsednika, ki je ugotovil, da z bananami ne bodo konkurenčni in da bi z oljnimi palmami naredili še več škode. Namesto tega so začeli pogozdovati in zagnali ekoturizem.

Ko smo prvič prišli tja, so nam razložili, da odkupujejo in pogozdujejo stare, zapuščene plantaže. Na tropski postaji imajo posebno območje, kjer zbirajo semena različnih dreves iz vsega gozda, jih vzgajajo in po premisleku zasajajo. Leta 2012 so tam z nekimi drevesi zasadili parcelo, ki pa je danes ne moreš več ločiti od primarnega gozda. Tropski gozd se res hitro zaraste, če mu daš priložnost, če ga ne uničiš. In to me navdaja z upanjem, da narava ne bo nikoli propadla.

Lani vam je Slovenska znanstvena fundacija podelila častni naziv komunikatorke znanosti. Se dober komunikator rodi ali naredi?

Na to ne znam odgovoriti. V naši družini so bili sami družboslovci. [Njen oče Matic je bil novinar in urednik pri časniku Delo, mama Alenka pa dolgoletna urednica Enciklopedije Slovenija.] Že to, da sem izbrala študij biologije, je bil nekakšen upor. Saj me je zanimalo, a ne tako zelo. Po duši sem bolj družboslovka in vso kariero sem skušala združevati oboje.

Cvetoči ananas FOTO: Osebni Arhiv

V Sloveniji smo letos uvedli nov praznik, 10. novembra je odslej dan znanosti. Kaj menite o tem?

Navdušena sem, navdušena sem tudi nad promocijo tega praznika. Letos smo bili na podelitvi Zoisovih priznanj za naše najboljše znanstvenike in to je bil res praznik znanosti. Znanost je pomembna, tega se zavedamo vsi, ki se ukvarjamo z njo, ampak to je treba tudi znati skomunicati z ljudmi. Šele potem vidijo, da za znanstvenimi dognanji stojijo resnični ljudje, da so seveda radovedni, saj je to značilnost znanstvenikov, ampak da imajo tudi dvome, da se jim stvari včasih ne izidejo tako, kot so si zamislili, da morajo preverjati rezultate, ponavljati eksperimente … Mislim, da ljudje včasih tega ne razumejo.

V tej naši družbi družbenih omrežij in algoritmov, kjer nam umetna inteligenca vsak dan govori, kaj moramo misliti, je že to, da pogledaš slike v moji knjigi, nekaj čisto drugega. Narava je tisočkrat lepša, bolj domiselna in iznajdljiva kot vse, kar si lahko izmisli umetna inteligenca. Samo okrog se je treba ozreti.

Znanstveniki poleg dobrih delovnih razmer potrebujete tudi podporo domačih. Vaša družinska situacija je bila nekoliko posebna. Najbrž vam nikoli ni bilo treba pojasnjevati, kaj vas žene naprej?

Gotovo nama je s Tomom to, da sva delala na podobnih področjih, v karieri zelo pomagalo. Meni se je zdelo samoumevno, da gremo v tujino. V družinah, kjer partnerja delata v različnih poklicih, pa je zelo težko najti primerno mesto za oba v tujini. Imela sva srečo, da smo lahko dvakrat za daljši čas živeli v ZDA, in obakrat smo se imeli super. Tudi najina otroka, zdaj odrasla Tim in Kim, sta takrat to dobro sprejela, odprlo se jima je veliko poti. Izkusila sta, kaj pomeni kot tujec živeti v Ameriki, in čeprav smo imeli samo dobre izkušnje, sta na lastne oči videla, kako je lahko tudi hudo. Oba sta velika aktivista za pravičen svet.