Marko Pavliha: Odločitve sodišč in arbitraž spoštujejo vsi

Včasih so se razmejitveni spori, torej spori o tem, kje potekajo meje med dvema državama, reševali na tradicionalen način. Z vojnami. Zdaj, ko naj bi bilo človeštvo bolj civilizirano, se to ureja predvsem na mednarodnih sodiščih in arbitražah. V zadnjih štirih desetletjih lahko način reševanja razmejitvenih sporov časovno razdelimo v dve jasno ločeni obdobji, pravi dr. Marko Pavliha, ki je proučil tematiko.

Predstojnik pravne katedre portoroške fakultete za pomorstvo in promet ter znani strokovnjak za pomorsko pravo dr. Marko Pavliha nam je povedal, da je proučil primere reševanja delimitacijskih – torej razmejitvenih – sporov na morju po letu 1978. Za te je dobil zanesljive podatke. Obdobje zadnjih štirih desetletij lahko razdelimo na dva dela.

Stari časi

Prvi je pred letom 1994, ko je začela veljati konvencija Združenih narodov o pravu morja (Unclos); po skoraj desetih letih pogajanj so jo sprejeli leta 1982, vendar je začela veljati šele dvanajst let pozneje. Konvencija je po Pavlihovih besedah prinesla zelo kompleksen sistem različnih načinov reševanja sporov, zato jo lahko postavimo kot mejnik v razmejitvenih sporih na morju. Drugo obdobje je med letoma 1994 in 2011. Po letu 2011 podatkov še ni. Arbitražni sporazum o meji med Slovenijo in Hrvaško so sicer pod patronatom Evropske unije podpisali novembra 2009 v Stockholmu.

V prvem obdobju, v letih od 1978 do 1994, je bilo deset razmejit­venih sporov. Sedem jih je reševalo meddržavno sodišče v Haagu. To je bilo zelo resno v igri tudi glede spora med Slovenijo in Hrvaško. Konec avgusta 2007 sta se namreč takratna premiera Slovenije in Hrvaške Janez Janša in Ivo Sanader na Bledu neformalno dogovorila, da bo vprašanje meje na morju in spornih točk na kopenski meji med Slovenijo in Hrvaško reševalo meddržavno sodišče v Haagu.

»V ta namen bosta državi oblikovali meddržavni komisiji strokovnjakov za mejo in pravnih strokovnjakov, slednji pa naj bi po pričakovanjih Janše do konca leta pripravili predlog sporazuma za haaško sodišče, ki ga bosta morala potrditi še oba parlamenta,« je takrat poročala STA. Dogovora niso uresničili, Slovenija pa se je haaškega sodišča od takrat naprej ves čas otepala.

Sodišče v Haagu se je v obdobju od leta 1978 do 1994 ukvarjalo z določitvijo morske meje med Kamerunom in Nigerijo, Katarjem in Bahrajnom, Dansko in Norveško, Salvadorjem in Hondurasom, Libijo in Malto, Kanado in Združenimi državami Amerike ter Libijo in Tunizijo. O treh razmejitvah med državami na morju pa so v letih od 1978 do 1994 odločale različne arbitraže. Na mizo so dobile nerešene morske meje med Gvinejo in Gvinejo Bissau, Gvinejo Bissau in Senegalom ter Kanado in ZDA. V tem času nista morskih meja s pomočjo tretjega, torej zunaj okvirov dvostranskih dogovorov, določali nobeni članici Evropske unije oziroma njene predhodnice Evropske gospodarske skupnosti.

Novi časi

Konvencija Unclos je leta 1994, ko je začela veljati, prinesla številne novosti. Nespremenjeno je ostalo, da se vsi spori med državami, z mejnimi vred, lahko rešujejo na meddržavnem sodišču v Haagu, lahko pa se na novem sodišču za pravo morja v Hamburgu. Tudi to, na katerem je bil podpredsednik njen poznejši arbiter na slovensko-hrvaški arbitraži Budislav Vukas, je Hrvaška večkrat predlagala za reševanje spora. Vendar se Slovenija ni nikoli strinjala.

Poleg teh možnosti je konvencija Unclos po besedah Pavlihe uvedla še dva načina reševanja sporov: pred arbitražo po aneksu VII. konvenciji in pred posebno arbitražo po aneksu VIII. konvenciji. Druga za slovensko-hrvaško razmejitev ne bi bila primerna, saj z njo rešujejo predvsem ribiške spore in varovanje morja. Seveda pa je tudi po letu 1994 še vedno mogoče ustanavljati ad hoc arbitraže, kakršna je rešila slovensko-hrvaški mejni spor. Oziroma bi ga, če bi Hrvaška rešitev sprejela.

V letih od 1994 do 2011 so obravnavali 11 razmejitvenih zadev. Z eno, med Bangladešem in Burmo (Mjanmarjem), se je ukvarjalo sodišče v Hamburgu. Pet zadev so dobili na meddržavnem sodišču v Haagu: razmejitve med Perujem in Čilom, Romunijo in Ukrajino, Malezijo in Singapurjem, Nikaragvo in Kolumbijo ter Nikaragvo in Hondurasom. Prav tako pet so jih reševale arbitraže. Po aneksu VII. Unclos so se ubadali z razmejitvami med Trinidadom in Tobagom ter Barbadosom, med Gvajano in Surinamom ter Bangladešem in Indijo. Ad hoc arbitraži sta določili mejo med Eritrejo in Jemnom ter Slovenijo in Hrvaško.

Od leta 1978 torej nista razmejit­venih sporov s pomočjo tretjega, sodišča ali katere od arbitraž, reševali nobeni članici Evropske unije. Razen seveda Slovenije in Hrvaške, ki ob podpisu arbitražnega sporazuma v Stockholmu leta 2009 ni bila članica Unije. Je pa bilo to, da je privolila v arbitražo, pogoj za umik slovenske blokade njenih pristopnih pogajanj. Članica Unije je Hrvaška postala pred natanko štirimi leti.

Tožba kot skrajni ukrep

Po mnenju Pavlihe nobenega od prej omenjenih sporov ne moremo primerjati s slovensko-hrvaškim. Ta je bil izjemno zapleten, saj je arbitraža odločala o meji na kopnem, morju in o dostopu do mednarod­nih voda. Kar se zdi Pavlihi najbolj pomembno, je, da, vsaj kolikor on ve, pri teh razsodbah ni bilo primera, da vpleteni državi ne bi upoštevali razsodbe sodišča ali arbitraže. Čeprav, roko na srce ter politično korektnost na stran, je med državami, ki rešujejo mejne zagate s pomočjo tretjega, precej bolj »divjih«, kot sta oziroma si vsaj predstavljata, da sta, sosedi ob Kolpi.

Prav zaradi dejstva, da sta državi članici Unije, Pavliha opozarja na 3. odstavek 4. člena pogodbe o EU. Ta zagotavlja, da se Unija in članice na podlagi načela lojalnega sodelovanja medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog iz primarnega evropskega prava.

»Pri tem gre za logično etično izpeljavo vrednot iz 2. člena iste pogodbe, s poudarkom na spoštovanju človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države, človekovih pravic, pluralizma, nediskriminacije, strpnosti, pravičnosti in solidarnosti. Če Hrvaška nikakor ne bo upoštevala arbitražne razsodbe in naredila, kar se pričakuje od kredibilne članice EU in Združenih narodov, bi veljalo razmisliti, ali ne bi Slovenija vložila tožbe pred sodiščem EU v Luksemburgu zaradi kršitev načela lojalnega sodelovanja. Kaj pa je drugega kot kršenje lojalnega sodelovanja, če nekdo ne spoštuje minimuma minimuma prava?! To je ena od res skrajnih možnosti, kako Hrvaško pripraviti k spoštovanju razsodbe. Še vedno upam, da bo mednarodno ozračje takšno, da bosta Hrvaška in Slovenija naredili vse, da se bo odločitev arbitraže udejanjila,« razmišlja primorski profesor prava.

Čeprav so odločitve sodišč ali arbitraž v bistvu rešitve dvostranskih sporov, pa veljajo za vse, za ves svet. To je dobra točka mednarod­nega prava. Njegova slabost pa je po besedah Pavlihe predvsem to, da ne pozna postopka izvršbe oziroma prisile k spoštovanju odločitev.