Marko Prezelj, alpinist: Ni vse zlato, kar je cepin

 Prejemnik treh zlatih cepinov je bil  najbolj počaščen, ko prestižne nagrade niso podelili
Objavljeno
01. april 2015 10.54
Grega Kališnik, NeDelo
Grega Kališnik, NeDelo
Marsikdo dolga leta, stoječ na dereznih konicah, grabi po zlatem cepinu, Piolet d'Or po romansko, alpinistični različici nobelovstva. Lahko ga kdo zavrne, lahko si ga, bralke in bralci, kupite za 269 evrov. Lahko za cepine sploh slišali niste, ste do njih vnemarni, lahko kritični, pa se kljub temu kar lepijo na vas.

Ne pretirano zahtevno je reči, da je Marko Prezelj alpinist, prvi doslej, ki bo zlati cepin za najboljše, pardon, najpomembnejše dosežke v alpinizmu, prejel tretjič. V prvi tretjini aprila bo prestiža deležen skupaj z veliko mlajšima Luko Lindičem in Alešem Česnom, za vzpon na 6657 metrov visoki Hagshu v indijski Himalaji. Cepin bodo za lanske dosežke zgrabili še ameriška naveza Tommy Caldwell in Alex Honnold za prečenje grebena Fitz Roy v Patagoniji ter ruska alpinista Aleksander Gukov in Aleksej Lončinski za vzpon v jugozahodni steni Tamserkuja v nepalski Himalaji, nagrado za življenjsko delo v alpinizmu pa Britanec Chris Bonnington.

Ja, super se sliši, prvi v zgodovini, torej najboljši in tako naprej. Vendar je v razmerju 49-letnega Križana do nagrade toliko več presekov in mimobežnic, nikakor pa daljic, premic, toliko vnazajšnjih vznikov resnice, dosežka in sprevida, toliko uresničitev brez namena, toliko skoraj poštempljanih, pa zadnji hip zmečkanih kosov papirja ... da je treba najprej seči rahlo, potem globoko nazaj.

Ne, ne, ne

Skusimo zgodbo o možaku, ki ga ne zanimajo pretirano medijske upodobitve njegovih dejanj, ki je, slišim v srenji, »izjemno zahteven, natančen, premočrten človek«. Pri katerem je vsebina pred celofanom. Kjer ne gre za izdelke množične porabe.

V Križu pri Komendi, kjer živi z ženo in sinovoma, začne: »Lani sva z Luko Lindičem hotela na Phola Gangchen,« 7661 metrov visoko goro v Tibetu, da ne natipkam na Kitajskem. Tam so bili leta 2013, a jih je sneg ustavil, bilo je podobno kot lani, »ko je rep tajfuna v Himalaji vzel 14 življenj«. Če so bili predlani veseli, da so preživeli, so se lani pripravljali za mini odpravo, še skrbneje načrtovano, detajl, »čez pristopno jezero s čolni«, pa IMF, indijska sestrična Planinske zveze Slovenije, ni (iz)dala dovoljenja. Prezljevim in Lindičevim svoje želje priključi Aleš Česen, »ne iščemo nikogar več«, naslednja ideja je 7233 metrov visoki Rimo III. Prezelj: »Ta cilj pestujem že deset let, že večkrat sem poskušal organizirati odpravo, gre za turbulentno območje v Indiji.« Namignjeno jim je, da tudi tu z dovoljenjem morda ne bo nič. »Nato začnemo razmišljati o Mukut Parbatu,« 7135 metrov, »že kupimo karte, dobimo vizume, a Indijci odlašajo z odgovorom,« dovoljenjem. Prezelj mi razloži, pri odpravah je tako, če imaš v žepu vozovnico, je jasno, da greš.

Če bi sogovorniku povedal, kako ga znanci opredeljujejo kot najboljšega na svetu, ne bi bilo prijetno, sam ob indijskem cincanju namigne, da je nenavadno, saj ga tam dobro poznajo, »v hribovskih krogih nisem neznan človek«. Ja, enemu najizvrstnejših ista zveza prečrta dva načrta, gre lahko še dlje, še na slabše? »Svetujejo nam drug hrib,« tretji indijski lanski načrt, Hagshu. Hriba Prezelj ne pozna, »vtipkam na google, zdi se še kar redu«, pa je Luka proti, Česnu je vseeno, nato Lindič: »Okej, pa dajmo.«

Severne ni

S fotk se ni dalo razbrati, za kaj gre, »ni plastične podobe gore, pa nobene slike severne stene. Tik pred odhodom izvemo, da gresta na Hagshu tudi Angleža Mick Fowler in Paul Ramsden, dovoljenje sta brez težav, leta dolgo je bila gora menda prepovedana, dobila že januarja. Hagshu so prvič osvojili pred četrt stoletja, nato nič.«

Čeprav jim je bil dokumentirano za odpravo odmerjen dober mesec, v Delhiju izvedo, da morajo bazo zapustiti v desetih dneh. Že malo koničastih živcev Slovenci odgovorijo: »Pa pridite z vojsko po nas!« Po Hagshuju so po neuspehu na neki drugi gori hlepeli še Američani, ko so jih Prezljevi srečali, so se sprenevedali ... »Nikogar na gori 25 let, zdaj pa tri odprave iz lufta, dren je bil takoj, ko smo zapustili cesto.« Slovenci so imeli svojo, Angleži in Zedeajevci svojo, isto agencijo. »Začne se prerivanje za najboljši plac v bazi,« Slovencem pred­lagajo, se pokaže, najslabšega, pa so srečema malo čez rob pogledali in se, prvi, ugnezdili na območju, ki jim je ustrezalo. Američani so imeli ob prihodu v bazo dolge nosove, čeravno so vedeli, da evropskim brat­rancem na Hagshuju ne bodo v zelje lezli, Angležema je ostala malo niže ležeča močvirnost.

Kljub temu da si Prezlja zaradi njegovega alpinističnega renomeja Indijci »niso upali v nič dajati, se je zdelo, kot da nas ves čas odrivajo. Pa se nismo preveč sekirali.«

V živo Hagshuja sprva sploh ne prepoznajo, hrib je bil zasnežen, »hkrati očiten in očem skrit«, Angleži pa, ugiba Marko, severne stene niso fotkali, ker so jo imeli rezervirano, ker je bila vsa leta zanje potihoma odprta, naskakovana, pa nepreplezana.

Elitna zadrega

Kdo bo prvi premagal steno in po kateri smeri? Bila je zadrega: »Fowler je bil predsednik britanskega Alpine cluba, ko so mene sprejeli za častnega člana.« Alpine club ima več kot sto let, v tem času je zbral 20 častnih članov. Elita torej, od Slovencev je v njej tudi Silvo Karo.

Trojka spod naših Alp v steni severnici išče prehode, estetsko linijo, »vajeno oko ne more zgrešiti smeri«, ki so si jo izbrali. »Strma, lepa, absolutno varna,« visoka 1300 metrov, večinoma led, malo mešanih odsekov. Seveda sta si isto smer izbrala Angleža, »vrisano sta nam pustila na listku v našem šotorčku pod steno«. Prepozno, enega naših sta na samem nagovarjala, naj jima lepotico prepustijo ... Če preskočimo, na vrh Hagshuja sta Angleža po smeri, ki so jo Slovenci imeli za rezervo, prišla tri, štiri dni za, no ja, tekmeci. Od šotorčka na ledeniku pod steno do vrnitve k istemu kosu platna so Prezelj, Lindič in Česen potrebovali tri dni, »Angleža za isti krog, od tega polovico po naših sledeh, šest dni«. Jasno, vsi so se srečno vrnili, Angleža nesrečna, besna. »Pa saj sta že v Londonu izvedela, kdo je v ekipi, pa sta vseeno tekla v bazo. Če bi tekmovali,« razloži Prezelj, »bi mi šli takoj na Hagshu,« pa so po prvem aklimatizacijskem vzponu potegnili novo smer še na enega šesttisočaka. »Kot bi izzivali.« In še, se sprašuje in se je spraševal Prezelj, čeprav retorično: »Zakaj bi imeli oni na hribu večjo pravico od nas? Gora je tukaj.« Prezljevi, slišim, »jim v njihovi koži ne bi takih počeli«. Daleč od oči, ugibam, še dlje od fair playa. Imperializem, s cepini v rokah.

Hecno, malo bodikavo je, da sta pred 25 leti Hagshu vštric premierno naskakovali dve odpravi, Angleži z dovoljenjem, Poljaki na črno, malo tumpasto primerjano, Slovani so na šverc prehiteli velikane.

Ko je začel

Po doslej povedanem še diši, tako malo plazov se je od tedaj sprožilo, zatorej v prejšnje tisočletje. Ko je Marko Prezelj krenil v alpinizem, »se začenja prosto plezanje v hribih, plezanje zgolj z močjo svojega telesa«. Seveda je štartal s klasičnimi odpravami, leta 1987 na Lhotse Shar (8383 metrov), »popolnoma neizkušen, v bazi smo bili 62 dni, dva dneva sta bila jasna, dvanajstkrat sem šel na hrib«. Konceptualno je šlo po kopitu vsi za enega, eden za vse, »a imeli smo štiri bolj izkušene, ki so bili nekaj več«. Vrha ni bilo, Prezelj je zmogel do 7300 metrov, više samo Filip Bence, »ko odhajamo, se niti enkrat ne ozrem nazaj, h gori. Ugotovim, da je bil Lhotse grozen.«

In ona prelomna misel – vzpon z minimalno opremo, brez fiksnih vrvi in vnaprej postavljenih taborov: »To je to!« Alpski slog plezanja v velikih stenah. Bistveno je logistično ravnovesje, »da se ti zadeva izide pa da se imaš fajn. Če se hočeš imeti preveč fajn, si pretežek,« pretiravaš s hrano, obleko, »če si lažji, si pa bolj izpostavljen«. Ampak, to je srčika Prezljevih nazorov: »Polnovredni alpinizem, negotovost, neznano, izpostavljenost.« Prefriziran rek o osvajanju nekoristnega sveta bi bil osvajanje negotovega sveta. Nasprotno pa je, no ja, slabokrvni alpinizem, ki ga muči »preobremenjenost z informacijami. Če imaš kup podatkov, skic, pristopaš z olajšanjem.« Manj ko je, pripoveduje Prezelj, njegov um obremenjen s čimerkoli, intenzivneje je vse skupaj. »Hočem se odkrivati, biti le od sebe odvisen ...«

V javnosti velja za britvično ostrega. Do? »Oster sem do bleferjev, da špilaš frajerja, ko se zaplete, pa jecljaš. V hribih si noseč ali pa ne.« Splezaš ali ne. Po Lhotseju je sledil 1988. Čo Oju (8201 meter), severna stena, »pridem na vrh, v pogojno alpskem slogu«. No, velja pa, da po Lhotseju »ne napenjam in ne nosim več fiksnih vrvi, natanko čutim, kaj mi paše«. Edini problem je ostal, kako to izvesti.

Naslednje leto Pavle Kozjek in Andrej Štremfelj alpsko preplezata južno steno Šiša Pangme (8027 metrov), Prezelj gre tam »v steno s Šraufom, on dobi pljučnico, je bilo epsko, da sva sploh sestopila, ko prideva dol, Tone Škarja konča odpravo«. Prezelj razočaran, »bil sem tako močan, da bi tekel gor«, pa so šli domov, vrh je bil osvojen, vsi za enega, dva, kajne. »Odločim se, da ne bom hodil tja, kjer nimam vpliva na odločitve.«

Leta 1991 ga Andrej Štremfelj povabi na Kangčendzengo, z 8586 metri tretji najvišji osemtisočak, bila sta neodvisni del večje ekipe, »imava bonitete«. Moderna odprava, »a zame neuspešna, na gori sta umrla Marija Frantar in Jože Rozman, po radijski zvezi smo poslušali njune glasove«, glasove smrti. Prezelj in Štremfelj bonus izkoristita do konca, alpsko preplezata južni steber in za vzpon prejmeta prvič podeljeni – zlati cepin. Pa Prezelj v tem uspehu najde dlako: »Na sestopu se priključiva smeri s fiksnimi vrvmi.«

Razdevičenje

Prvi cepin je bil za Prezlja razdevičenje, od tedaj gleda na nagrado kot na prvi Lhotse: »Zavzameš distanco, kar je seveda laže, če ga imaš.« Spoznava, da je bilo nekaj podeljenih cepinov, milo rečeno, sila čudnih, da podeljevalci ne sledijo osnovnim idejam, alpinizmu, da gre za spektakel, namenjen samemu sebi, kot lepotno tekmovanje. Z ameriškim alpinistom Stevom Housom »se leta 2004 strinjava, da je cepin farsa«. A kar je House pljuval, je leto pozneje pogoltnil in mirno sprejel zlati cepin, mimogrede, tega leta Italijani celo zavrnejo nominacijo. Do tedaj podeljujejo po en cepin.

In potem, leto 2006, ko je, jasno, Prezelj »že sam več kot dobro vrednotil svoje dosežke«. In z Borisom Lorenčičem sta splezala steber tibetanske svete gore Čomolhari, 7326 metrov. Podvig, vreden – zlatega cepina. Kaj zdaj? »Ignorirati ali se iti špil?« Če njuna nominacija ne bi bila pretopljena v nagrado, bi morala biti tiho. Prezelj se odloči, da če cepin prejme(ta), ne bo tiho.

Zanimivo je, »nominiranci so imeli na podelitvi zagovor pred komisijo«, dosežek, vzpon, »predstavimo kot zgodbo, fikcijo, temelječo na resničnih dogodkih«. In to komisija ocenjuje. Na odru Prezelj jasno izrazi pomisleke, cepinarstvo ga spominja na popevkarsko tekmovanje, novinarja podeljevalca vpraša, ali ima otroke, ko izve, da ima tri, ga Prezelj podreza: »Čudovito, in kateri od njih je najboljši?« Konec je bil mučen.

Ja, zamislimo si, da švedska akademija ali kdorkoli vsako leto podeli eno, okej, lahko tri Nobelove nagrade. Kandidirajo fiziki, kemiki, mirovniki, literati, stotine izjemnežev, komisija pa izbere tri. Dva literata in kemika. Ker je literatura boljša, kaj boljša, primerljiva s fizikalnim izumom ali ustavitvijo vojne na kriznem žarišču? Kako primerjati Patagonijo, odmak­njenost Himalaje ali francoske Alpe, kjer pod seboj vidiš črede turistov, slišiš helikopterje?

Takoj po drugem cepinu gre Prezelj plezat v Chamonix, »ko pridem domov, o moji izjavi nikjer nič, počutim se nategnjenega, par dni sem sebi v napoto, potem napišem pismo, ga pošljem 15 medijem, to je bomba«. Naslovljenci kritike pišejo »Prezelj drops bomb«, njegovo dejanje primerjajo s Sartrovo zavrnitvijo Nobelove nagrade, se izmikajo, ustvarjajo vtis, »da sem še bolj samovšečen od njih«. Tako je s cepini, če ga vzameš, si prevzeten, če ga ne, še bolj. »Nisem govoril proti cepinu, ampak proti tekmovalnosti, relativnosti, neprimerljivosti,« ne nazadnje se je tedaj pokazalo, da so Ukrajinci kandidirali z lažjo. Prezelj se počuti olajšanega, »osvobodim se cepina in javnega vpliva na to, kar počnem. Zelo malo me briga javno mnenje, če jaz samega sebe sprejmem, sem morda dober tudi za javnost.«

Z novinarjem, s katerim se je zahakljal na podelitvi, se srečata na Japonskem, odprto, »kot boksarja v ringu«, se pogovorita, »razume me in vpraša, kaj predlagam«, Prezelj pa o enoletni pavzi in leta 2008 (za vzpone 2007.) cepina ne podelijo. »To je zame večja čast, kot da sem cepin dobil.« Podeljevalci z enega preidejo na več cepinov, v komisijah ni več nepoznavalcev, ampak strogo alpinisti, zadeve gredo na bolje, zato »letos dobro spim«. Ko bo spet moral v francoski Chamonix oziroma italijanski Courmayeur. In prvič se je zgodilo, da so mesec pred dogodkom objavili izbrane. Da to ni tekmovanje, ampak festival alpinizma. Vzpon, ki nekega leta izpade, bi bil morda sezono pozneje absolutno najpolnovrednejši. Zmagovalce so doslej razglašali pompozno, »če si bil nominiran, pa ne izbran, si se počutil, kljub temu da si opravil odličen vzpon, kot poraženec«. Vsak nagrajenec je bil prepuščen sebi in svoji zgodbi, komisija ni stala za njim.

Letos bo na podelitvi Prezelj pred­lagal, »naj zlate cepine selijo po krajih, kjer ima alpinizem domicil«, v Sloveniji denimo zaradi infrastrukture v Kranjsko Goro. Zdaj gre izrazito le za promocijo montblanškega turizma. Vse za turizem, pičlo za alpinizem.

Večkrat povabljen v ocenjevalno komisijo, vedno je vabilo zavrnil, lansko bero ocenjuje kot ne najboljšo, »bilo je manj vizionarskih vzponov kot prejšnja leta«. Hagshu? »Sam vzpon bolj tako tako, celotna zgodba pa, s sestopom ...« Polnovredna?

Sproščen, spontan

Kmalu navezan z Abrahamom, kako je z močjo, kako z motivacijo, njegova generacija ne pleza več vrhunsko, v hribe gredo rekreativno. »Nisem več na enaki fizični ravni, nisem tako močan kot mladi, sem pa sproščen, spontan.« In če lepega dne ne gre v gore, ampak skače po zeleni trati, ko »štiham na vrtu, nimam slabe vesti«. Tudi kadar gre na Kamniškega Dedca, se ima fajn: »Kot bi po dolgem času z nečesa prah obrisal.«

Alpinist, gorski vodnik, fotograf, z vodenjem in fotografijo se preživlja, tudi mentor naši mladinski alpinistični reprezentanci, ja, zoprno, tekmovalno ime, »bi ga bilo treba spremeniti«. Z mlajšimi vidi, kakšne neumnosti je počel, »z njimi deliš navdušenje, a z zrelostjo«. Everest? Ne najdeva načina, na katerega bi se ga Prezelj lotil: »Everest je tarča, ne gora.« Daleč od nazora, da je kako, način, bistveno pomembnejši od kaj, imena, prestiža.

Skuševalec negotovega se kot alpinist s smrtjo neposredno ni srečal, kot reševalec se je, pred štirinajstimi dnevi se je prvič doslej resno poškodoval njegov klient. Sam jo je skupil enkrat, kos ledu mu je dvakrat zlomil gleženj.

Še to mi razloži, Piolet d'Or je blagovna znamka, označujoča izdelek, ceno smo že navedli, Piolets d'Or je prireditev, podeljevanje nagrad.

Prvi in tretji cepin imata skupek, tako ob Hagshuju kot Kangčendzengi »nisem imel nobenih pričakovanj, na koncu pa ...« Bolj ko se obremenjuješ, razmišlja, več si naložiš v rukzak. Poskušam mu slediti, treba je ujeti neujemljivost, nič pričakovati, pa nekaj dobiti. »Pred lansko odpravo sem imel poškodovano ramo, prekinem bolniško,« rama v Indiji čudežno neha boleti. Cepin, kljub temu da je morda njegov najostrejši kritik, kljub temu da je bil Hagshu četrta izbira, kljub temu, no, morda ravno zato, ker so šli gor uživat.

Za konec, alpinizem: »Ali doživiš ali ne, ko začneš o tem govoriti, začneš mleti pepel.« Več o tem Dane Zajc, Kepa pepela.

Neujemljivost doživetega in izguba srčike ob ubeseditvi, pa nihanje med vero v uresničitev pozitivnih misli in spontanostjo, nenačrtnostjo, na katero se izpolnitev, sreča, ne nazadnje cepin kar lepi. Vsaj pri nekaterih.