Marsikaj smo doživeli, tako močne izkušnje kot pri Mamma Mia pa še ne

Simona Vodopivec Franko: Z možem Jurijem Frankom sta se muzikala lotila drugače, ker sta perfekcionista.
Objavljeno
19. september 2015 22.59
Jure Franko in Simona Vodopivec v Radovljici, 4. junija 2015
Helena Kocmur, notranja politika
Helena Kocmur, notranja politika
Muzikal Mamma mia, ki je to poletje kar 17-krat do zadnjega kotička napolnil Križanke, je pokazal, da je tudi pregovorno hladno slovensko občinstvo zmožno huronskih odzivov. O tem, kako težko je bilo producentu, našemu nekdanjemu smučarju Juretu Franku, pridobiti avtorske pravice, zakaj je muzikal pri nas vse bolj priljubljen in zakaj je prav Abbina Mamma mia v Križankah presegla vse rekorde, smo se pogovarjali Simono Vodopivec Franko, ki v predstavi odigra, odpleše in odpoje glavno žensko vlogo.


Zasloveli ste že kot mlado dekle s pesmijo Moški čaj. Nekoč ste priznali, da takrat še niste vedeli, o čem pesem sploh govori.

Res je bilo tako, nisem se toliko poglabljala v besedilo. Bila sem še tako mlada, da vsebine nisem povsem razumela. Imela sem srečo, da sem padla v skupino fantov, ki so bili pronicljivi, zanimivi, bili so kot bratje, ki so me morali vedno malo nadzirati, paziti name. Kljub temu da sem prepevala vsebino, ki zame ni bila najbolj primerna, sem bila še vedno pridna, nedolžna punčka ...

Pri petnajstih ...

Ne, bilo je že malo pozneje, pri sedemnajstih letih. V gimnaziji. S to pesmijo sem si nakopala kar nekaj težav. Obiskovala sem kranjsko gim­nazijo ... Takrat sem bila precej aktivna v ansamblu Ultimat z malce predrznimi besedili in v šoli sem na ta račun res »pokasirala« marsikatero grenko od profesorjev. Na akademiji je bilo še slabše. Študij resne glasbe in ukvarjanje s popularno glasbo tedaj nista bila združljiva. Mislim, da imajo mladi danes v šoli več podpore in razumevanja kot mi takrat.

Si takoj dobil črno piko?

Ja, si jo. In treba se je bilo še bolj potruditi, da si prepričal profesorje, da tudi s študijem misliš resno.

Potem ste nadaljevali v šovbiznisu. Zelo hitro ste se priključili Moped showu.

Ko sem prišla na pedagoško akademijo, kjer sem študirala glasbeni pouk in zborovodstvo, me je kar hitro zaslišala profesorica solopetja Alenka Drnač Bunta in mi predlagala, da bi se po končani akademiji vpisala na glasbeno akademijo, solopetje. O tej poti sem že resno razmišljala do trenutka, ko mi je prof. Bunta prijazno in iskreno pojasnila, kaj pomeni biti operna pevka, koncertna pevka klasične glasbe v Sloveniji. Po tem pogovoru sem se odločila, da nadaljujem pot v t. i. šovbiznisu.

Vam je bilo kdaj žal?

Ne. Za nobeno stvar v življenju mi ni žal. Z današnjimi izkušnjami in znan­jem bi sicer verjetno kaj spremenila. Recimo, odšla bi v tujino na študij muzikala, kar v Sloveniji takrat ni bilo mogoče. Še vedno ni.

Ali kdaj obžalujete, da ste se vrnili iz ZDA, kjer sta s soprogom Jurijem kar dolgo živela, si ustvarila družino?

Ne, drugače se ne bi vrnila. (smeh)

Amerika je le dežela priložnosti, tudi muzikala ...

V ZDA sem šla – kar zadeva kariero – prepozno, v Sloveniji sem bila že aktivna, prepoznavna, nič mi ni manjkalo. Le ena stvar, zaradi katere sem se odpravila na drugo stran luže ... Zaljubila sem se. Nisem vedela, ali bom lahko tam živela. Ker imam hudo domotožje, hkrati pa prilagod­ljivega moža, smo se vrnili. V času bivanja v Ameriki sem Slovenijo idea­lizirala. Ko smo se vrnili, seveda ni bilo tako rožnato ... Zelo si želim, da bi naši otroci lahko spodobno živeli in ustvarjali doma, ne v tujini. Sicer sem v Sloveniji srečna.

Uspešni ste bili že z Moped showom, zdaj pa so tudi vaši muzikali čedalje bolj priljubljeni. Kako si to razlagate?

Moped show je bil res izjemno priljub­ljena radijska oddaja. Poslušalo nas je več kot milijon poslušalcev na teden. Zdaj kaj takega sploh ni več mogoče. Bilo je res noro. Popularnost smo lahko zajemali z veliko žlico. Če se spomnite, kabarejska, satirično-humoristična zvrst, glavna akterja sta bila Tof in Rifle, neponovljiv tandem. Povsod smo bili zraven, napolnili smo Halo Tivoli, Križanke ... V Ljubljani so nastajali zastoji zaradi nas ... V tovarnah so morali ustaviti tekoče trakove, da so nas ljudje lahko poslušali. Ponovitev ob sobotah so uvedli zaradi prošnje, da ne bi ljudje med tednom zaradi oddaje prenehali delati. Zame, mlado punco, je bila to velika sreča.

Muzikalov smo se lotili drugače. Z Jurijem sva oba perfekcionista. Pogosto smo poslušali, da v Sloveniji ni mogoče narediti dobrega muzikala, spektakla, da vedno nekaj zmanjka ... Pa sva poskusila. Slovenija je zelo majhen trg in se veliki vložki težko povrnejo. Mamma mia pa je res velik projekt ...

Spraševala sem se, kje ste našli toliko ljudi, ki znajo peti, plesati, igrati. Je pri nas dovolj takih vsestranskih umetnikov?

So, predvsem mladi. Starejših ni toliko, ker muzikal pri nas nima dolge tradicije. Potrudili smo se dobiti res najboljše sodelavce, kar pa je povezano z velikim finančnim vložkom.

Ste imeli težave s pridobivanjem avtorskih pravic?

Seveda. Jurij se je trudil šest let. A fant je vztrajen in pridobivanje pravic je bilo zanj poseben izziv. Pravice bi lahko dobili že prej, ampak le za popolno kopijo predstave. To pa je tako draga produkcija, da je pri nas nikakor ne bi mogli izpeljati. Zdaj imamo nekoliko drugačne pravice, s precej več svobode. Glasba, zgodba sta predpisani, koreografija, scenografija in kostumografija pa omogočajo veliko svobode, kar je super. Vsak ustvarjalec rad doda svojo noto. Poleg tega lahko predstavo prilagodiš za naš trg. Mammo mio so v Londonu na West Endu uprizarjali osemkrat na teden, vsakič jo je videlo 2200 gledalcev. Če ne bi bil muzikal tako priljubljen, všečen, zaželen, se finančno nikakor ne bi mogli izplačal.

Kolikšen je bil vložek v produkcijo?

Približno 200.000 evrov.

Verjetno se bo povrnil?

Menim, da se bo, glede na to, da je muzikal tako priljubljen. Seveda bolj počasi, saj so stroški res visoki. Na vsaki predstavi nastopi od 50 do 60 ljudi, od vsake vstopnice je treba plačati za avtorske pravice, davek, najem prostora, tehnike ...

Uspeh muzikala je pri gledalcih res velik. Po zadnji predstavi prejšnji petek so bile huronske ovacije. Pri nas nismo vajeni tako burnih odzivov. Je bilo tudi pri prejšnjih muzikalih tako?

Ne, ni bilo. Ko smo imeli marca prvo koprodukcijsko predstavo v Pozorištu na Terazijama v Beogradu, so ljudje na koncu stali in noreli. Beograjčani so trdili, da se to pri nas ne bo zgodilo. Skrbelo nas je, po drugi strani pa je bil to za Jurija spet izziv. Tam imajo specializirano gledališče za muzikale, s pevci, plesalci, igralci, orkestrom ... Tega pri nas ni. Pa še nekaj, kar je značilno tudi za britanski muzikal. Pevski zbor imajo tudi za odrom – plesalci zaradi zahtevnih koreografij bolj malo pojejo, zato si pomagajo z zborom za odrom. Mi tega nimamo.

Vi vse naredite na odru?

Večinoma. Imamo izvrstne mlade pevce, med njimi so tudi taki, ki so plesalci. Sicer ne pojejo vsi vsega. Nekateri so boljši v plesu, drugi so boljši pevci. Skupina naših mladcev poje včasih tudi za odrom.

Beograjčani so vas posvarili, da doma odziv ne bo tako buren. Vas je slovenska publika presenetila?

Ja, očitno smo jo prebudili. To je le šov, spektakel, znana glasba Abbe, odlično izvedena in ozvočena. Vse se sešteje. Res je »šus«, ki ljudi dvig­ne.

Z leti smo bili vajeni vsega, uspehov in neuspehov. Vendar tako izjemne izkušnje še nismo doživeli. Tudi Gojc, Alenka Godec, Damjana Golavšek, Uroš Smolej, Marjan Bunič lahko to potrdijo. Čudovito je videti huronsko navdušeno občinstvo. Upamo, da bomo čim dlje igrali in razveseljevali ljudi. Neki gledalec nam je napisal, da oprav­ljamo plemenito delo, saj osrečujemo in razveseljujemo zamorjene Slovence. Dan po predstavi nam je neki moški sporočil: »Žena je še vsa v 'luf­tu' zaradi vaše predstave. Priznam, tudi meni je bila všeč.« Res je, da pridejo pogosto v izvidnico ženske, češ muzikal pa res ni za moške, pa še Abba je. Naslednjič pa pripeljejo s seboj tudi može.

Uroš Smolej je videti rojen za muzikal. Kako pa vam je uspelo pridobiti Gojmirja Lešnjaka Gojca in Marjana Buniča?

Ker smo vse tri prijateljice v glavnih vlogah predvsem pevke, smo se potrudili dobiti tri moške, ki bi bili odlični igralci. Zaradi ravnotežja. Pri nas treh pevkah nas je malce skrbela igra. Res imamo kar nekaj izkušenj, pa vseeno. Prav namerno fantov nismo iskali med pevci, ampak med igralci.

Marjana Buniča poznamo, saj smo z njim že sodelovali in vemo, da je odličen. Je talent, ki se nikoli ne sili v ospredje, in zelo prijeten človek. Z Gojcem smo že prej želeli sodelovati, pa se nam ni izšlo. Tokrat smo ga spet povabili, saj se nam zdi, da je ta vloga pisana na njegovo kožo. Uroš pa je v gledališkem svetu za muzikal itak špica, odličen plesalec, igralec in tudi pevec. Petje v gledališču je običajno bolj šansonsko, Abba je čisti pop in on to tako suvereno odpoje, kot bi bil v bendu že 20 let.

Vse tri ste predvsem pevke, z igro verjetno nimate dovolj izkušenj. Kako ste to nadoknadile?

Nekaj igralskih izkušenj smo že imele. V Moped showu sem stala ob boku Rifletu in izvedla tudi kak­šen dialog. Zelo lepo izkušnjo smo imeli tudi pri muzikalu Ljubim te, spremeni se, pri katerem nam je režiser Gašper Tič zelo pomagal. Tudi pri Mojih pesmih, mojih sanjah, ki smo jih pripravili v koprodukciji s Kranjskim gledališčem, smo se veliko naučili od igralcev. Pevci in igralci smo drug drugemu pomagali. Pri tem projektu sta nam veliko pomagala Gojc in Uroš s svojimi izkušnjami, znanjem, predlogi. Tudi režiser Jug Radivojević, seveda. Vsi, ki nas tri pevke, prijateljice tudi zasebno, poznajo, pa so nas bodrili, češ če boste vso to svojo energijo prenesle na oder, se vam za igro sploh ni treba bati.

Se vam zdi, da ste našli sanjsko ekipo?

Da, res se mi zdi tako.

Z njo vam je uspelo čez poletje kar sedemnajstkrat napolniti Križanke. In kaj načrtujete zdaj?

Do zdaj smo imeli 22 predstav, od tega 17 v Križankah. S tem smo presegli slovenski rekord, ki ga je imel s 14 predstavami Turandot pred približno petnajstimi leti. »Nažgali« smo jih za tri predstave. (smeh) Zdaj bomo zakrožili po Sloveniji. Čeprav je to zelo velik tehnični zalogaj, smo našli rešitev, kako predstavo prilagoditi za manjše prizorišče, tako da ravno v teh dni pripravljamo razpored gostovanj. Kako bo potekal, še ni povsem jasno, v Ljubljani se bomo najverjetneje preselili v Tivoli.

Se ogledujete že po naslednjem projektu?

Uspeh Mamma mie nas ne sme preveč zanesti. Nižji kakovostni razred nas ne zanima, ali si bomo pa lahko privoščili še eno tako predstavo, še ne vemo. Muzikal Moje pesmi, moje sanje je bil primeren za vse generacije, lepo je bilo videti vse, ki so prihajali, od babic do malčkov. Razmišljali smo o Levjem kralju, vendar so nam že zagotovili, da pravic ne bomo dobili. Preden gremo v penzion, bi si želela, da bi naredili še kakšen slovenski muzikal. Kekec bi bil zanimiv ... pri nas imamo kar nekaj odlične glasbe, zelo pomembna pa je tudi zgodba. Veliko muzikalov sem že videla, vendar imajo zelo redki dobro zgodbo. O tej Abbini slišiš vse sorte, kakšna da je ... vendar kljub vsemu deluje. Gledalca ves čas drži z vsebino in pesmi se odlično vklapljajo.

Vsebina je na prvi pogled zelo preprosta, pesmi niso vrhunec poezije, pa očitno to gledalcev ne moti.

Saj to je muzikal, ne gremo se Shakespearja. To je ... zabavna kultura.

Neke vrste antidepresiv?

To pa zagotovo. Veliko bolje deluje kot predpisana zdravila.

Vas moti vihanje nosu, češ da to ni prava umetnost, da je šund?

Vse to sem že prestala pri Moped showu. Kar naprej so nas bombardirali z vseh strani, da to ni umetnost ... Nismo se šli umetnost, nismo se hoteli postavljati ob bok gledališču. Bilo je aktualno, satirično, humoristično, kratko in jedrnato, ljudje so nas radi poslušali. Res pa je, da je to vsak teden poslušal milijon ljudi. Včasih se zelo razjezim ... Po mojem ni dobre in slabe zvrsti. Je le kakovostno ali slabo napisana in izvedena glasba. Muzikal je lahkoten žanr, ampak s tem ni nič narobe, če je narejen na visoki ravni. Imamo ene najboljših glasbenikov, najboljših igralcev, pevcev, umetnikov, ki nastopajo v predstavi lahkotnega žanra, vendar jo postavijo na najvišjo raven. V ospredju pa je dobra zabava, ne toliko poglabljanje v vsebino.

Obstajajo tudi muzikali z literarno zgodbo, Hugojevi Nesrečniki, denimo. Menite, da bi ta muzikal v Sloveniji uspel?

Seveda, odličen je. Videla sem ga v Londonu. Želeli smo narediti Matildo Roalda Dahla, vendar v njej nastopa veliko otrok in tega ni lahko izvesti. Ti literarni muzikali imajo seveda povsem drugo vsebinsko težo. A tudi Mamma mia te ne pusti ravnodušnega. Malce te požgečka, nasmejiš se, se česa spomniš, marsikdo tudi zajoka. Jaz sem na odru na prvih predstavah vsakič jokala, pa me je producent opozoril, da morda le ne bi tega doživljala tako zelo čustveno ... (smeh)