Martin Strel: Če te Amerika želi, le napolni kovčke!

Iz ust Martina Strela, ki se je med drugim spustil po Donavi, Jangceju, Misisipiju in Amazonki, se zgodba njegovega življenja, zlasti v zadnjih nekaj letih, sliši kot pravljica s srečnimi naključji in za zdaj srečnim koncem, čeprav je do tega še daleč. Lani je namreč podpisal pogodbo, ki ga zavezuje, da bo v vodi, v še bolj ekstremnih razmerah in na še bolj nenavadnih krajih, garal še skoraj desetletje. Sicer pa v menda enem eminentnejših predelov Phoenixa v Arizoni, v ZDA, kjer živi že šesto leto, uživa kot … riba v vodi.

»Zdaj me ne more nihče več komandirati, delam, kar hočem. In ni mi uspelo le to, da sem sam svoj gospodar, ampak še marsikaj takšnega, o čemer nekateri le sanjajo. Razlika je v tem, da nekateri medtem dremajo, drugi pa delamo. Seveda mi ni bilo in mi ne bo vse tako z rožicami postlano, kot je morebiti slišati, a če ima človek vizijo, ideje in prave ljudi okoli sebe, potem gre, kot mora iti,« je v čezocenskem pogovoru povedal Martin Strel, znan tudi pod vzdevkom Big river man, kakršen je naslov njegovega uspešnega avtobiografskega dokumentarnega filma. V Sloveniji skoraj tragikomični figuri v svetu, kot pravi, izkazujejo zasluženo spoštovanje. Sadove svojega dela zdaj uživa v vroči ameriški Arizoni, kjer ob plavanju počne tudi marsikdaj drugega: vesla, igra biljard in golf, teče na smučeh, celo drsa in boksa, še vedno pa z veseljem zaigra na kitaro in nazdravi z domačim cvičkom. Priložnost za to bo tudi v sredo, ko bo praznoval 60. rojstni dan.

Če se ozrete nazaj, na kateri dosežek ste najbolj ponosni: na to, da živite kot ptiček na veji, ali na kak plavalni podvig?

V Ameriko sem želel že kot otrok. Po osnovni šoli sem nameraval iti tja k sorodnikom, da bi se izučil za natakarja, a zaradi smrti v družini iz tega ni bilo nič. Kljub temu je Amerika ostala v glavi kot neuresničena želja. Če ne bi plaval in toliko potoval po svetu, danes zagotovo ne bi bil tukaj. Preboj se je zgodil zlasti po filmu leta 2009, ta me je pripeljal sem.

Kaj je torej tisto, kar ima Amerika … in nima Slovenija?

Tukaj je na tisoče športnikov, glasbenikov, umetnikov, igralcev … In če najdeš svoj prostor pod tem soncem, če spoznajo tebe in tvoje delo, potem si heroj Amerike oziroma svojega žepa. Vse namreč, kar boš naredil, se ti bo poznalo ne le v žepu, ampak tudi pri kakovosti življenja. To v Sloveniji težko dosanjaš. Je sicer krasna, doma sem marsikaj poskušal, po plavanju po Amazonki pa nisem imel več kaj početi: ne delati, ne snemati, ne pisati … Takrat pač moraš iti v veliki svet, tja, kjer se nekaj dogaja, kjer lahko gradiš svojo zgodbo naprej. To je Amerika!

Po Sloveniji se vam torej ne kolca?

Popolnoma nič. Ljudje me sprašujejo, ali mi je dolgčas, pa jih sprašujem, kako le?! Tudi zdaj potujem po vseh koncih sveta, je pa res, da tukaj živim v malem raju na zemlji, tudi vreme je izredno: v Sloveniji je bil vsak dan dež, tukaj vsak dan sonce! Živim v enem najbolj eminentnih predelov Phoenixa, kjer prebiva ameriška smetana, hkrati pa je tu osupljiva tudi narava – naravne lepote vse do Grand Canyona na severu. Poleg tega so ljudje tu podobni kot kje ob Sredozemlju: ne mudi se jim, uživajo v življenju, ob koncih tedna so polne vse restavracije. Nihče ne kuha, ker jim ni treba, saj imajo dovolj denarja …

Takšno življenje si, kot pravite, lahko privoščite tudi sami.

Nočem se hvaliti, a vse si lahko privoščim. Tudi v Sloveniji sem veliko ustvaril, naredil veliko za svojo družino, kar je bil moj cilj, hkrati pa sebe poskušal pripeljati do nekih višin, da se lahko z njimi postavim kjerkoli na svetu. Zato danes srečujem predsednike držav, premiere, župane, vrhunske športnike, filmarje … Kamorkoli pridem, mi pač predstavljajo najboljše.

Kdaj bi rekli, da vam je svet odprl vrata?

Leta 2003, ko so me po plavanju po Misisipiju nominirali za športnika sveta, sem v Monte Carlu prebil leto dni in takrat spoznal veliko pomembnih poslovnežev. In ko te spoznajo, te začnejo vabiti v svoje kroge. Temu je sledilo plavanje po Amazonki, s čimer sem si odprl vrata v malodane vsa gospodinjstva sveta. To smo nadgradili s knjigo, še bolj pa s filmom, ki je zmagal na filmskem festivalu Sundance – od takrat ni bilo več nikakršnih zidov. Pozneje so se mi oglašale tuje televizijske hiše, ki so želele sprem­ljati moje nove plavalne podvige. Včasih, ko sem res potreboval medijsko podporo, sem komaj prišel na nacionalko – da tega nihče ne bo gledal, da je nezanimivo tudi za tujino, sem poslušal … –, a ko sem, na primer, napovedal Amazonko, je bilo na mojem seznamu 1866 medijev, med njimi tudi največji na svetu. Nikogar ne želim podcenjevati, a če stvari ne razumeš globalno, boš vedno ostal majhen. To pa ni moja zgodba; ko sem prišel v Ameriko, sem podpisal pogodbo z novo agencijo, s katero se dogovarjamo za izvedbo dogodkov, ki bodo nedvom­no močno odmevali po svetu. In medtem ko se v Sloveniji lahko pogovarjamo o nekaj sto tisoč evrih, se v Ameriki o desetinah milijonov dolarjev. Razlika je očitna, zato pravim: če te Amerika želi, le napolni kovček in pridi!

Napovedujete nove projekte. Torej še niste rekli zadnje besede?

Lani sem se zavezal, da bom aktiven vsaj še deset let, torej skoraj do 70. leta. Moj »šef« ima velike načrte, zdaj veliko sodelujemo z Bahrainom, delam tudi s kitajskim olimpijskim komitejem in kitajsko vlado, ki me je najela kot promotorja ekologije za svet. Nekaj ima pri tem zagotovo dejstvo, da sem preplaval njihov Jang­ce, kar je na Kitajskem in po svetu zelo odmevalo. Najeli so me tudi kot promotorja za zimske olimpijske igre leta 2022, za organizacijo katerih se bo Kitajska potegovala. Od novembra do julija bom tam snemal, že zdaj pa se pripravljam za to: veliko drsam, tečem na smučeh, tudi hokej igram.

Nova pogodba bo torej bolj povezana z garanjem v vodi?

Tako je. Za 17. aprila prihodnje leto je napovedan nov velik štart v mojem imenu. Zdaj še čakamo na dovoljenja. To bo svetovna zgodba, ki naj bi jo po spletu spremljala blizu milijarda ljudi. Lokacija je še skrivnost, gre pa za izjemen in zahteven projekt, pri katerem bo vse odvisno od mene. Dogajanje bodo spremljale tudi ameriške televizije, snemal se bo film … Šlo bo, skratka, za zelo atraktiven dosežek, povezan z ekologijo. V pripravi pa je še ena zgodba, še hujšega značaja od te, v kateri bo veliko plavanja. To sicer ni moja želja, jaz se česa takšnega ne bi spom­nil, dejstvo pa je, da bom moral resno pljuniti v roke. No, plavam tako ali tako vsak dan dvakrat; imam svoj bazen, džakuzi in fitnes, vadim tudi z drugimi plavalci, poleg tega so tukaj krasna jezera, kjer mi dovolijo plavati, čeprav je drugače prepovedano. Plavam zgodaj zjutraj, ker je čez dan vroče, trenutno imamo okoli 40 stopinj Celzija, skratka, v Arizoni nikogar ne zebe.

Tudi otroka živita v vaši bližini, mar ne?

Sin je končal plavalne izlete Strel Adventures po Evropi in se mi je zdaj pridružil, hčerka živi zelo blizu v Phoenixu. Za vnuke sem pa očitno še premlad: ko si enkrat stari ata, si za odpis (smeh). Zato mi tudi ta 60. obletnica ne pomeni kaj dosti. Ko plavam, nimam občutka, da sem že toliko star, saj mi gre dobro, pa tudi poškodb nimam nobenih – v nasprot­ju z nekdanjimi športniki, s katerimi v Phoenixu pogosto igram golf. Denarja imajo kot pečka, a zdravja si ne morejo kupiti. Tudi sam ga imam zadosti, a na mesec, kljub temu, da živim vrhunsko, ne porabim več kot 1500 dolarjev. Imam hišo, veliko kot grad, tri vrhunske avtomobile, vse je poplačano, nikomur nisem nič dolžan.

Če nimate resnejših obveznosti, kako vam mine dan?

Danes (pogovarjali smo se v četrtek zvečer po našem času, op. p.) sem vstal ob 5.15, ob pol šestih sem bil v bazenu, plaval slabi dve uri. Po zajtrku pogledam televizijo, nato zaspim. Pregledam pošto, si pripravim kosilo, nato pa ob pol dveh začnem igrati biljard. Eno uro igram sam, potem z neuradnim mentorjem igrava še dve uri. Po malici grem v fitnes, nato do 21. ure plavam. Večer je namenjen branju, e-pošti, po deseti zvečer pa Lettermanovemu in šovu Jimmyja Fallona. Dvakrat na teden se dobim tudi z agencijo, z eminentnimi gosti, s katerimi agencija sodeluje, se potepamo po bližnjih jezerih ali ob obali … Potepamo se po Los Angelesu, San Diegu, El Pasu, Dallasu, sicer pa iz hrupnega L. A. v Phoenix prihaja uživat ogromno znanih ljudi, med drugimi Mike Tyson, družina McCartney, v Tucsonu ima svoj ranč Schwarzenegger … Sem prihajajo, zlasti zaradi golfa, tudi nekateri bogatejši Slovenci.

Pa se družite z njimi?

Ne. Če bi rad uspel v Ameriki, se nikar ne druži s svojimi! Druži se z Američani, s takšnimi, ki so v življen­ju uspešni, Slovenci bodo tako ali tako kmalu prišli zraven.

Ameriški potni list zdaj torej že imate?

Urejene imam vse dokumente. Potni list so mi sicer ponujali že, ko sem preplaval Misisipi. Tukaj namreč uživam nekaj bonitet, saj Amerika ne pozabi, če narediš kaj dobrega zanjo. In podvig na Misisipiju po 11. septembru, ki je za vedno spremenil Ameriko, je to nedvomno bil. Američani imajo svojo domovino radi, ponosni so nanjo, z veseljem pojejo himno, Slovenci pa ne: državo imamo radi le, kadar smo zelo pijani ali po kakšnem velikem nogometnem uspehu. Amerika pa je dobra do ljudi; čeprav sem tujec, me povsod lepo sprejemajo, celo v začetku, ko še niti angleško nisem znal najbolje.

Zdaj, po šestih letih bivanja v ZDA, vam gre verjetno že bolje?

Jah, nekaj že razumem (smeh). Včasih se je bolje narediti malo neumnega, kot pa dajati vtis, da vse veš. Če Američani želijo, bodo že naredili tako, da boš razumel.

V sredo imate rojstni dan – je cviček že pripravljen?

Seveda! Če nimam svojih steklenic, mi jih pa pošljejo iz Clevelanda prek Joeja Ramšaka, ki uvaža tudi cviček. Odkar sem v ZDA, ga še nisem zamenjal za nobeno drugo mondeno pijačo, tudi svojega prodajam po Ameriki in vsej Evropi oziroma tam, kjer ga želijo. Kamorkoli grem, ga v moji družbi vsi radi pijejo, ne glede na to, ali se jim zdi dober ali ne. No, po drugem kozarcu ponavadi ugotovijo, da sploh ni tako kisel …

Ne glede na to, da ste postali že skoraj polnokrvni Američan, pa verjetno nameravate poskrbeti, da vas tudi Slovenija ne bo pozabila, kajne?

V Mokronogu pripravljamo vse potrebno za muzej; del bo urejen v tamkajšnji osnovni šoli, del na gradu Mala Loka, drugo pa na Priči, v mojem domačem kraju, kjer bo vse o meni predstavljeno v štirih jezikih, s fotografijami in trofejami vred.