Matjaž Krivic ustvarja močne podobe preprostih ljudi

Podobe, ujete v njegov objektiv, prinašajo prefinjene pripovedi iz tujega sveta. Matjaž Krivic je eden tistih najboljših, večkrat nagrajenih dokumentarnih fotografov na svetu, ki s svojimi fotografijami tenkočutno približajo življenje ljudi z drugih celin. Brez vsiljivih komentarjev jih ponuja gledalcu. Preprosto zato, ker so podobe tako močne, da ne potrebujejo odvečnih besed.

Pod lesenimi tramovi, v vrhnjem nadstropju stanovanja nedaleč od središča Ljubljane, kjer si je s partnerico Matejo ustvaril dom, naju zgodbe odnesejo tja daleč. Med afriške rudarje, kitajske delavce, pod zlati prestol dalajlame, med saharske Tua­rege in novodobne hipije. »Včasih je bilo teh dolgih poti v tujino res veliko. Po šest ali osem mesecev na leto me ni bilo domov,« pove.

»Zdaj je drugače. Moje življenje je v Ljubljani in poti so postale krajše. Tukaj sem odraščal in to je prostor, kamor se vedno rad vrnem,« se nasmehne in začne naštevati, kje vse je bil zadnje mesece. »Bil sem na Tajskem, nato v Dubaju na podelitvi fotografske nagrade. Imel sem razstavo na Kitajskem in v New Yorku, fotografiral v Braziliji in Boliviji … Udeleževal sem se fotografskih festivalov v Franciji, imel razstave po Evropi … novembra grem v Iran, morda pa bova konec leta z novinarjem Boštjanom Videmškom odpotovala še na Kitajsko. Rada bi dokončala projekt, ki sva ga lani začela v Boliviji  …« brez predaha naniza nekaj poti.

Raziskovanje sveta ga spremlja od malega. »Že kot otrok sem želel spoznati svet in odkrivati nove reči. Bil sem star pet let, ko sem v gozdu nedaleč od doma v Šentvidu videl sovo. Povedal sem prijatelju in mu jo hotel pokazati. Pa sva se med popoldanskim počitkom v vrtcu izmuznila vzgojiteljicam. Iz mesta sva odšla z avtobusom številka sedem vse do zadnje postaje, od tam pa v gozd, kjer sva našla tisto mojo sovo. Kakšna neverjetna avantura je to bila! V vrtcu pa preplah. Izginila sta dva otroka,« se nasmehne. »Tako so se začele te moje pustolovščine, ki so se le stopnjevale. Da bi odkril svet, sem nekaj časa delal kot turistični vodnik. Fotografija je bila takrat moj hobi. Vse, kar sem privarčeval, je šlo za opremo ali potovanja,« se spominja začetkov.

»Leta 1998 sem šel na enoletno potovanje od doma po kopnem vse do Indije. S sabo sem imel sto filmov in od tam prinesel veliko materiala. Po vrnitvi sem pripravil zelo uspešno razstavo. To je bil zame prelomni trenutek, ko sem se odločil, da bom fotograf,« pove Matjaž Krivic in se namuzne, ko mi razkrije, da je bila njegova zgodnja želja, da bi bil arhitekt. »Še dobro, da se iz tega ni nič razvilo,« se zareži. Priznanje kitajske Sichuan Photographic Society, od katere je za nagrado dobil fotoaparat Leica M6, in britanske Royal Geographical Society, kjer je za nagrado dobil fotoaparat Hasselblad X-Pan, sta bili drugi dve prelomni točki njegovega ustvarjanja.

O posebnem občutku

Najbolj odmevne in hkrati edinstvene so bile zgodbe, ki so ga močno zaznamovale. Denimo serija panoramskih fotografij Svetišča sveta, ki so ga popeljale od Maroka, prek Tibeta vse do Čila. Nanj so močno vplivali afriški Mali in države v razvoju. Tam so nastali neverjetni in presunljivi fotoeseji. Zbral jih je v mednarodnem umetniškem projektu Urbanistan. »To so veliki in obsežni projekti, ki nastajajo več let. To so zgodbe, ki zorijo. Tako globoke pripovedi, ki verjetno nikoli ne bodo končane,« razloži.

Na poti vedno išče tisto še nepovedano in neznano. »Toliko kultur sem videl, toliko ljudi spoznal in obiskal nešteto krajev …« za trenutek obmolkne. »V zadnjih letih sem postal bolj angažiran na področju socialnih problematik in zgodb preprostih ljudi. Vsaj še 50 idej imam, ki bi jih rad pokazal svetu,« se mu zaiskrijo oči. Zanima me, kaj je zanj fotografija. »Postala je moje delo, a še vedno je moja strast, ki mi je neizmeren užitek,« izstreli. O tem, kaj se mu dogaja med fotografiranjem, težko odgovori. »Resnično se ne da opisati. Neki poseben občutek je v meni, ki ga ne morem kontrolirati. Kar zgodi se,« razmišlja prijetni sogovornik.

Ljudje mu zaupajo

»Vsakogar, ki ga srečam, iskreno spoštujem. Morda imam v sebi nekaj, kar prepriča ljudi, da mi zaupajo. Vse to delam zelo intuitivno,« skromno nadaljuje. Vrača se na iste kraje. »Srečujem znance in prijatelje. Včasih so to ljudje iz odročnih vasi. Najlepše je videti izraz na obrazu, ko jim prinesem natisnjene fotografije. To je nekaj neprecenljivega.« Rad dela v težkih razmerah, saj so mu izziv. In v Burkini Faso, prizna, je bilo težko. Tam se je zgodila ikonična fotografija rudarja, ki si prižiga cigareto. Zanjo si je v kategoriji Ljudje lani prislužil drugo nagrado na znamenitem tekmovanju World Press Photo.

»Arzumo sem spoznal, že ko sem prvič prišel do rudnikov. Vse dneve sem bil z rudarji. Razmere so bile obupne. Potem pa se je zgodil ta trenutek, ki sem ga poimenoval Kopanje prihodnosti in mi je prinesel nagrado,« pojasni Matjaž, ki pravi, da dobra fotografija nastane, ko se vse poklopi. »Na pravem mestu moraš biti ob pravem času. Temu lahko rečete sreča, veliko je tudi znanja in čakanja na tisti pravi trenutek.« Kot pravi, se zaveda, kako velik privilegij ima, da je videl toliko sveta in srečal toliko neverjetnih ljudi.

Ko v kuhinji srkava domači zeliščni čaj z medom, se spomni na nekaj neponovljivih trenutkov, za katere mu je še danes žal, da jih ni ujel na film. »S prijateljem Alexom, norveškim novinarjem, sem pred kakšnimi petnajstimi leti v Afriki delal zgodbo o Masajih. Pot sta nam presekali levinji s tremi mladiči. Skočili sta v zrak in močno zarjoveli. Bili so komaj kakšnih dvajset metrov stran. Od šoka sem zmrznil, nisem dihal. Zgodilo se je v trenutku. Ko sem se zavedel, kaj se dogaja, je bilo že prepozno, da bi pritisnil na sprožilec. Verjetno sem zamudil fotografijo svojega življenja,« sklene.