Matura še pred maturo

Kdaj lahko rečemo, da smo opravili zrelostni izpit?

Objavljeno
07. junij 2020 07.00
Posodobljeno
07. junij 2020 07.00
Ko bodo znani rezultati mature in bo dijakom jasno, kam v prihodnost vodijo njihove poti, se bo za mnoge začelo brezskrbno poletje. FOTO: Shutterstock
Med enim od družinskih medkoronskih kosil je padla debata o letošnji maturi in tem, ali se zaključni izpit ob koncu četrtega letnika srednje šole upravičeno imenuje zrelostni izpit. Zanimanje za latinščino, pred katero so nekoč trepetale generacije klasično izobraženih dijakov, se vse bolj osipa, iz nje izpeljani izraz matura pa se po spodrsljaju z usmerjenim izobraževanjem, ko je bila ukinjena, kar dobro drži. Ampak, nekoliko pikolovsko, res dijaki dozorijo s tem, ko opravijo vse šolske obveznosti in v roke dobijo spričevalo o zaključenem šolanju, s katerim se jim odpirajo poti v prihodnost? Gaudeamus igitur, bi si ob tem lahko zapeli tudi upajoči starši.

Kakšna neumnost, je komentiral član našega omizja, ki je uradno dozorel lani, zdaj pa svojo zrelost dokazuje s študijem na eni od fakultet. Druga dva člana sta se v debati vzdržala, svojih pet minut pa je dobil najstarejši glas omizja, ki je v času socialne izolacije in z njim neizogibnega družinskega povezovanja odkril svojo mantro, ki je tudi tokrat ni izpustil: v vojsko bi morali, pa bi hitro dozoreli. (Ve pa se, da vsaka ni dobra.)

Odgovor na dilemo, kdaj človek opravi zrelostni izpit, je tako obvisel v zraku. Kot pogosto v življenju se zdi, da so zorenje, odraščanje, osamosvajanje in zrelost povezani predvsem s tistimi osebnimi preizkušnjami, ki jih vsaj površno oplazi nekaj grenkega ali težkega, kar na preizkušnjo postavi posameznikovo samozavest, trdnost, odločnost in vztrajnost.

Ali začneš zoreti, ko greš prvič zares od doma in si vsaj med tednom odvisen sam od sebe, čez vikend pa se vračaš v varno domače zavetje? Gotovo zoriš, ko si moraš bolj ali manj začeti služiti sam svoj kruh ali prispevati v družinski proračun, da ne usahne. Ali opraviš zrelostni izpit, ko se v svetu odraslih prvič postaviš sam zase ali za drugega, ki se mu dela krivica? Gotovo zoriš, ko se v družino priplazi bolezen in te je strah vsakega novega dne. Če ne prej, morda dozoriš s poroko, z rojstvom prvega otroka, ko prevzameš vso skrb za nebogljeno bitje?

Zgodi se, da odrasteš prav na hitro, čez noč, ko se poslovi človek, ki si ga imel neizmerno rad in je bil ves tvoj svet, ali ko te na cedilu pusti tisti, ki si mu brezmejno zaupal.


Ima matura res tako težo, da jo lahko imenujemo zrelostni izpit?


V misli edine ženske za omizjem so se medtem, ko so besede moških že ušle drugam, iz nejasnega razloga pripeljali črno-beli filmski prizori iz Vesne, v katerih se skrbno urejena mladina – dekleta v poškrobljenih krilih in žarečih nasmehov in fantje v suknjičih in kravatah – pripravljajo na zrelostni izpit. Toliko veselja in razigranosti je Čapek ujel v svojo uspešnico, ki se suka okrog mature, da je v kolektivnem spominu preživela vse do današnjih dni.

Letošnja matura, ki poteka v teh dneh, je brez dvoma zelo drugačna od vseh preteklih, pa naj to nekateri pristojni še tako zanikajo. Na vrhuncu priprav na vrsto pisnih in ustnih preizkusov, ki so stresni za večino dijakov, sta vrvež v razredu zamenjala učenje na daljavo in izguba živih stikov s sošolci. Zadnja preverjanja pred zaključkom letnika so se opravljala na daljavo, mnogokrat v upanju, da bo strogi profesorski nadzor zmogel premagati tehnološko iznajdljivost dijakov. Nekateri so prisegali tudi na zaupanje, v upanju, da je mladina nekoliko že dozorela.

Že pred meseci rezervirane maturantske obleke so obvisele v omarah, pomlad je minila brez maturantskih plesov, niti svetovnih rekordov med plesanjem četvorke niso postavljali. Zdaj se morda še bolj zavedamo, kako lepo je, kadar velike dogodke pospremijo protokoli, ceremonije in obredi. Ne nazadnje, eden od članov omizja je pred dnevi zagovarjal svojo diplomsko nalogo. Na daljavo, iz domače sobe, si je s komisijo zrl iz oči v oči, brez publike in ob koncu še enega zrelostnega izpita tudi brez spodbudnega stiska mentorjeve roke. Še kravata, suknjič in svetla srajca, ki jih zapoveduje fakultetni kodeks, so bili bolj sami sebi namen.

V spominu so ostali pesnikovi verzi, da »vsak človek je zase svet« in »vsak tiho zori, počasi in z leti«. Za letošnje maturante se zdi, da so del svojega zrelostnega izpita opravili že pred maturo.